Kakšno je trenutno življenje čez lužo? Kako se s koronavirusom spopadajo vaši prijatelji, kakšno je razpoloženje?
Trenutno je življenje v Ameriki še vedno precej sproščeno, žal mislim, da vrhunec šele prihaja. Pri nas smo dosti bolj disciplinirani, držimo se pravil in karantene. Je pa tudi že v Dallasu vse zaprto, a niso tako striktni glede nošenja zaščitnih mask in rokavic. Srčno upam, da se tudi v Ameriki čim prej poberejo.
Kako je nastala fundacija Uresničimo sanje?
Z idejo o ustanovitvi fundacije smo se ukvarjali že nekaj časa, vendar je trajalo malce dlje, da smo vse izpeljali. V prvi vrsti smo želeli pomagati otrokom, ki jim starši ne morejo omogočiti pogojev za športno udejstvovanje. Vsi vemo, kako zelo je šport pomemben za otrokov razvoj, in lahko si mislimo, kako je staršem, ki otrokom tega ne morejo omogočiti. K sodelovanju v fundaciji smo povabili tudi nogometaša Jaka Bijola in hokejista Roberta Kristana, da lahko delujemo na čim več športnih področjih. Z Lukom sva na fundacijo izredno ponosna, to je nekaj, kar resnično delava s srcem. Ko pomagaš tistim, ki pomoč potrebujejo, te osreči in napolni srce. V zdajšnji epidemiji pa smo se odločili najprej pomagati našemu zdravstvu. Luka me je poklical, razmišljali smo, kaj lahko naredimo, in takoj stopili v akcijo. Maske z visoko zaščito FFP3 so na poti in upamo, da čim prej prispejo.
Kakšen je občutek, ko imaš to moč, da lahko nekaj narediš za svojo državo?
Luka je že večkrat dokazal, koliko mu pomeni Slovenija in kako je pripravljen pomagati. Občutek, ko lahko pomagaš državi ali pa človeku, je nepopisen. Dokler nisi sam v takšni situaciji, niti ne veš, kaj nekomu ta pomoč pomeni! Ni bilo preprosto vsega organizirati, ker je toliko zgodb okoli teh mask, vendar sem prepričana, da nam bo uspelo. Še enkrat bi se rada zahvalila vsej Sloveniji, ki je pomagala zbirati sredstva.
Kaj menite o situaciji, ki smo ji priča? Mislite, da bi se iz nje lahko česa naučili?
V tem svetu se je res vse preveč hitro odvijalo, veliko je bilo stresa. Mislim, da bomo iz karantene prišli z drugačnimi vrednotami. Veliko ljudi bo spoznalo, kaj je pravzaprav pomembno v življenju in da se včasih ženemo za povsem napačnimi stvarmi. Da so pomembni odnosi, pomembno je ceniti ljudi in si pomagati.
Kako pa vi ohranjate svoj mir?
Vsekakor me sprošča šport. V vsem tem času, predvsem odkar je Luka v Ameriki, sem se spopadala z veliko stvarmi – žal ima ta svet tudi precej temnih plati, vendar mi kar uspeva. Najsrečnejša sem, da Luka živi svoje sanje, predvsem pa sem ponosna, da je, ne glede na vse, kar se dogaja okoli njega, ostal tako srčen in dober človek, kar v tem svetu ni tako lahko. Res sem ponosna. Kadar kdo reče, kako krasnega sina imam, dobrega srca in lepo vzgojenega, mi to največ pomeni!
Človek v letih, ko ima že odrasle otroke in nekaj dosežkov ter izkušenj za seboj, pogosto razmišlja o svojem mestu na svetu. Kakšno je vaše poslanstvo, ste kdaj razmišljali o tem?
Ko smo starejši, nam je vse v življenju veliko bolj jasno. Mislim, da je moje poslanstvo pomagati ljudem v stiski. Lep je občutek, ko nekoga razveseliš, četudi z zelo majhnimi stvarmi – objemom, stiskom roke ali toplo besedo ...
Kako ta čas, ko bi sicer moral biti veliko na parketu, izkoristi Luka?
Za športnike, ki so ostali doma za štirimi stenami, je ta čas res težek. Iz norega tempa in potovanj na vsake dva dni, kakor je bil navajen Luka, se je kar naenkrat vse ustavilo. Luka mora biti discipliniran in trenirati doma. Tako kot velja tudi za nas. (smeh)
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
