Slavko Mohar s Trške Gore nad Krškim je bil tistega večera, 27. novembra je bilo, sam doma z mlajšim sinom. Partnerica Petra Makovec je bila s petletnim Aleksom v Ljubljani pri starših.
Okrog 20. ure je dal Slavko triletnega Žigo v posteljo in šel tudi sam počivat. »Še dobro, da nisva zaspala. Če bi, ne vem, ali bi preživela,« opisuje strahotni večer. Okrog 20.30 je namreč zaslišal nenavadno pokanje v pritličju njihovega bivalnega vikenda. Po ozkih zavitih stopnicah je stekel v spodnje prostore, tam pa ga je pričakal gost dim. Iz smeri dnevne sobe in kopalnice je prihajala svetloba, bilo je zadušljivo, zato je odprl vhodna vrata. A je svež zrak ogenj le še spodbudil.
LAHKO JE LE GLEDAL
»Stekel sem navzgor po stopnicah, malega sem zavil v odejo, pograbil telefon in tekel ven. Še ko sem bil na stopnicah, sem tipkal 112. Ven sva šla skozi gost dim, če ne bi šlo drugače, bi morala skočiti z balkona,« pripoveduje Slavko. Iz hiše mu je nekako uspelo spraviti tudi psa, ki je očitno spal v pritličju, saj sploh ni lajal, papige, ki je bila v kletki, pa ni mogel več rešiti in se je na koncu zadušila. Ko so bili zunaj, je še enkrat odprl vrata, z roko zatipal torbico z dokumenti in denarnico, jo potegnil ven, potem pa je lahko le še opazoval, kako ogenj uničuje njihov dom. Malega Žigo, ki je bil le v pižami in zavit v odejo, je posedel v avto in ga umaknil od hiše. Malo zaradi varnosti, malo zato, da bi naredil prostor gasilcem, ki so drveli proti hiši. Prišli so čez kakih 10 ali 15 minut. Slavko jih je pričakal v spodnjicah in zgornjem delu pižame. Vse drugo je bilo prepuščeno ognju. »Ostali smo brez vsega. Grozno je gledati, kako gori hiša, sam pa ne moreš narediti nič. Sosedje, ki so požar opazovali z druge strani, so povedali, da so plameni švigali po meter in pol v višino.«
OSTALI BREZ VSEGA
Slavko se je med reševanjem iz hiše nadihal dima, zato so ga, podobno kot še enega gasilca, oskrbeli reševalci, ki so prav tako prišli na prizorišče. Gasilci so ogenj k sreči hitro ukrotili, tako da hiša, če jo na hitro pogledamo od zunaj, niti ne deluje uničeno. A videz vara. Ogenj in voda, ki so jo pri gašenju uporabili gasilci, sta uničila celotno pritličje. Zgorela sta pohištvo in oprema, uničeni so ometi, tlaki, okna, vrata in tudi večina inštalacij. Ogenj se v mansardo sicer ni razširil, so pa zato tam veliko škode naredili dim in saje, tako da je tudi ta del hiše treba popolnoma obnoviti. Z dimom in sajami so prepojeni tudi predmeti, ki so bili shranjeni na podstrešju. »Vse je črno in smrdi po sajah. Ta vonj bo težko spraviti ven. In to ravno zdaj, pred zimo, ko smo končno vse uredili in opremili. Fasado smo končali pred dobrim mesecem, še prejšnji teden sem polagal ploščice na balkonu,« obupan pripoveduje Slavko. Kolikšna je škoda, si ne upa niti pomisliti. V hiši, ki jo je kupil pred desetimi leti, ko je bil še samski, je bilo zavarovanih le 40 kvadratnih metrov pritličja. Druge prostore, vsega skupaj je približno 110 kvadratnih metrov, so dozidali in opremili šele kasneje.
ČIM PREJ POČISTITI
Ko je prejela vest o požaru, ki se je najverjetneje začel zaradi kratkega stika v kopalnici, je na Trško Goro prihitela tudi Petra, a tudi ona ni mogla veliko pomagati. Aleksa je pustila v Ljubljani, pri starih starših, prvo noč pa so prespali pri sosedih, malo nižje v vasi. »Naslednji dan, proti večeru je bilo, smo že dobili ključe občinske garsonjere na Valvasorjevem nabrežju v Krškem. Sicer je stanovanje majhno, a smo čisto zadovoljni, da le imamo streho nad glavo in da smo lahko skupaj,« pripoveduje Slavko, ki smo ga teden dni po požaru zmotili med čiščenjem hiše. V družini je zaposlen le Slavko, ki se je v Krško sicer preselil iz okolice Novega mesta. Zaposlen je v Revozu, a zaradi težav s hrbtenico le za polovični čas. »Zdaj moram delati, ni druge, pomagam si tudi s tabletami. Čim prej moramo počistiti, kar je treba, se pa med delom vsaj malo zamotim in tako lažje prenašam vse skupaj. Hvala bogu, da imam še dobre živce, partnerici je veliko težje,« pravi.
LAHKO POMAGAMO
V stiski so mladi družini, ki je v požaru izgubila dobesedno vse, na pomoč med prvimi priskočili sosedje, ki so zbrali nekaj denarja in jim ga podarili. »Ljudje so res zelo v redu. Več kot zahvaliti se jim ne morem,« je ganjen Slavko. Na Rdečem križu so takoj po požaru poskrbeli za živila in higienske potrebščine ter nabavili najnujnejše kuhinjske pripomočke za garsonjero, ki jo je družini dodelila občina, trgovina Jysk pa se je izkazala s štirimi kompleti postelj in posteljnine. Za družino Makovec-Mohar je območno združenje Rdečega križa Krško sicer že začelo zbirati tudi namenska denarna sredstva za obnovo njihovega doma, zelo pa bodo veseli tudi vsakršne pomoči obrtnikov in podjetnikov, ki lahko pomagajo z delom ali materialom.
