Tudi zato sta s pedagogom Markom Juhantom napisala Dva Gorenjca o šparanju – tanek in do bralca prijazen vodnik do finančne pismenosti.
Knjiga je zanimiva tudi zato, ker se bere z dveh koncev. Rihtaršič se je namenil bralce poučiti, kako bolje upravljamo svoje premoženje, Juhant pa, kako ravnanja z denarjem navadimo svoje otroke. Pri tem se avtorja galantno navezujeta drug na drugega. Njun izdelek pa je najbrž še toliko bolj dobrodošel, ker se strinjata, da povprečen Slovenec ne ve prav veliko o denarju.
»29 odstotkov naših državljanov je ves čas v limitu, nadaljnjih 20 odstotkov pa zelo pogosto,« se priduša Rihtaršič. »To je sicer že precej star podatek, a novejšega kljub vnetemu iskanju preprosto nisem našel. Banke tovrstne številke iz razumljivih razlogov pač nerade izdajajo. Prekoračenje limita je na koncu koncev najdražji in torej tudi najbolj nespameten kredit, kar jih lahko človek vzame.«
Ko sem poslušal njuno predavanje v vrhniški knjižnici, me je po vznožju hrbtenice ledeno požgečkala misel: Pravzaprav je res fascinantno, kako nepripravljene za življenje pušča otroke od deset do dvajset let slovenske šole!
»Večina ljudi o svoji finančni strategiji niti ne razmišlja preveč,« je povedal Rihtaršič. »Oziroma je nekako prepričana, da bo za otroke finančno poskrbela tako, da jim bo zapustila nepremičnino. A če jih že od ranih let naučijo odgovornega in učinkovitega upravljanja denarja, bo taka dediščina tudi po bruto znesku vredna več od še tako razkošne hiše.«
Zagrabi vajeti finančne varnosti
V prvem, odraslem delu knjige tako najdemo pokrite vse osnove zdravega fiskalnega krmarjenja. Saj si predstavljate: različna tveganja in skriti stroški različnih načinov varčevanja, najboljše varčevalne strategije, ustrezno zaščitenje premoženja … In pa tudi strokovnjakovo stvarno svarilo glede pokojnin. Te pri nas in tudi po svetu že desetletja padajo. In Rihtaršič je prepričan, da bodo v prihodnosti še vsaj za polovico nižje od današnjih. Zato je treba vajeti svoje trajne finančne varnosti trdno zagrabiti tu in zdaj.
Oba avtorja sta si za izhodišče izbrala tezo dr. Jožeta Ramovša, da hodi trajna družinska sreča po dveh nogah: prva je materialna varnost, druga so odnosi. Vsak dovolj dober starš mora torej poskrbeti za oboje. A tudi če smo se sami naučili preudarno upravljati svoje premoženje, kako te veščine prenesti na potomstvo?
Najboljše delovno orodje, ki ga imamo za to na voljo, pravi Marko Juhant, je žepnina. In sicer ne, kot je običajno, mesečna žepnina, temveč tedenska – zato, da bo imel otrok na leto dvainpetdeset izkušenj s prilivi, ne samo dvanajst.
»Žepnina tudi ne sme biti vezana na pridnost oziroma njen izostanek! Ne pozabimo, glavni namen žepnine je otroka naučiti ravnanja z denarjem, zato odtegnitev učnih pripomočkov nikakor ne more biti primerna kazen.«
Dobro, kaj pa konkretna višina dotične rentice? Koliko naj mladič dobiva, da ne bo ne premalo ne preveč? »O tem se pač odločimo po zdravi pameti. Pri recimo desetletniku, za katerega je drugače dobro poskrbljeno, je tri evre na teden več kot dovolj. Sploh če so, tako kot skoraj vedno, v igri tudi drugi dohodki – recimo od babi! Če dajemo otroku vsak teden več kot pet evrov, moramo absolutno vztrajati, da od zneska vsakič nekaj odvede na stran za slabe čase.«
Naslednji nepogrešljivi učni pripomoček je dobri stari šparovček … Vendar klasični glineni prašiček ni optimalen. Zakaj? Ker detetu ne omogoča, da svoje premoženje ves čas vidi in ima do njega dostop. »Seveda ne zato, da bi mu privzgojili malikujoč odnos do denarja,« hiti pojasnjevati Marko. »Temveč zato, da ga s tem počasi naučimo premagovati skušnjavo. V ta namen nam bo namesto pujska povsem dobro služila tudi prazna plastenka od radenske, v katero smo izrezali posebna vratca.«
(»Pametno je tudi, da kovance, preden jih položimo noter, dobro umijemo!« se naveže Pavel. »Denar je zbirališče svinjarije – pravzaprav je najbolj umazana reč, kar jih je … In to ne samo v metaforičnem smislu!«)
Varčnost ni skopost!
Pred tem velikim daljnosežnim projektom prenosa zdravih navad je pomembno ozavestiti, da je vsak začetek težak. Kar seveda ne pomeni nič drugega kot to, da od otroka ne smemo pričakovati preveč. Prvo leto od žepnine pri mnogo otrocih ne bo ostalo nič. Po nekaj desetih izkušnjah pa se bodo pojavili prvi zametki razumevanja, da je mogoče z denarjem ravnati tudi drugače.
»Pozor!« pedagoško dvigne kazalec Marko. »Če mu denarja predčasno zmanjka, ker ga je izgubil ali zapravil, mu ga nikoli ne posojajte ali izplačujte predčasno! S takim ravnanjem boste samo izničili ves dotedanji trud. Nič ni narobe, če mu bo malo hudo in bo zato naslednjič malo bolj pazil.«
Vse, tudi naša pedagoška strogost, pa je seveda stvar prave mere. Dober starš mora paziti, da ga slučajno ne bi zaneslo v drug ekstrem, po katerem bi otroke vzgajal v duhu neprestanega kompulzivnega varčevanja. Taka vzgojna strategija je dobra predvsem za to, da mlado bitje oblikuje ali v obsesivnega stiskača ali v divjega zapravljivca.
Še eno dragoceno izkušnjo bomo svojim otrokom omogočili, če bodo redno prisotni, ko starši urejajo družinsko blagajno. Marko svetuje, naj začne otrok pod potrpežljivim in naklonjenim vodstvom razporejati, starši pa naj mu pri tem predvsem svetujejo. Sčasoma bodo lahko na mizo predenj postavili razpoložljiva sredstva za tekoči mesec in položnice, skupaj z listo vseh stroškov, ki še prihajajo – dete pa bo z vsakim mesecem bolj razumelo izzive. Če nič drugega, se lahko iz projekta izcimi obnovljena volja za učenje, nekako po vodilu: Uf, kakšna zgaga, se bom raje pač malo bolj učil, da bom zaslužil dovolj, da mi ne bo treba takole stiskati!
Čim prej je treba nasloviti tudi grozd danes tako razpasenih zablod med otroki in predvsem najstniki. Tipična bi bila: Pih, kaj se bom mučil s šolo, saj bom itak na YouTubeu objavljal filmčke in živel od tega! Ali pa: Saj itak ni služb! Obeh zablod ne bi smelo biti pretežko razbliniti z dejstvi, pa četudi se bo treba pri prvi najbrž potruditi nekoliko bolj kot pri drugi.
Življenjske enačbe
Ob nemotiviranosti in/ali lenuharstvu v šoli je lahko nadvse koristno, če mladostniku razdelamo naslednjo enačbo. Za pakiranje polic v supermarketu boš dobival 700 evrov na mesec, kot recimo avtomehanik pa na začetku 900 in potem čedalje več. V petinštiridesetih letih delovne dobe bo razlika znesla več kot 100 000 evrov … To pa je odvisno predvsem od tega, ali boš zdaj opravil triletno šolo za avtomehanika oziroma za katerikoli malce boljši poklic. Če privzamemo, da se moraš za opravljanje šole učiti največ uro na dan, potem lahko zdajle konkretno izračunava, koliko ti bo vsaka ura učenja prinesla denarja.
Če v enačbo vštejemo tudi bistveno višjo plačo, ki jo bo dete prejemalo po dvajsetih letih napredovanja v poklicu, noben tak izračun ne bo pokazal manj kot vsaj sto evrov za vsako uro učenja. Pri številnih poklicih pa še krepko več. »Za 100 ali 150 evrov se pa menda že splača za eno uro v roke vzeti delovni zvezek?« se posmeje Juhant. »Najprej bodo mislili, da gre za nategancijo, zato jih le opogumite, da še enkrat preračunajo tudi sami in potem povejo, kaj se jim dejansko splača!«
Pavel Rihteršič in Marko Juhant pripravljata tudi serijo delavnic, ki bodo obiskovalcem vrsto napotkov iz knjige pomagale pretočiti v resničnost. Namen je čim prej dvigniti povprečno raven finančne pismenosti v sicer zelo pridnem in šparovnem, a vse premalo strateško podkovanem narodu.
Naj na koncu še enkrat poudarimo, da lahko od mlajših generacij pričakujemo napredek le, če bodo imele dober zgled. Ta pa se vedno začne doma.
»Da jih naučimo ločevati med željo in potrebo, morajo biti otroci prisotni že pri odločanju, ne samo pri nakupu!« bralcem polaga na srce Marko. »Tako se naučijo tehtanja lastnih argumentov za in proti.« Teorija je seveda nujna in žlahtna stvar, a pri pravem globinskem učenju šteje predvsem izkušnja. »Kako naučimo otroka ravnati z metlo? Ja, tako, da mu jo potisnemo v roke! In z denarjem ni prav nič drugače.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
