Začelo se je z zatrdlino. Zdravniki so se prestrašili, da je tumor, a gmota, ki jo je bilo mogoče otipati v predelu ledvic, je bila nekaj drugega.
Trboveljčanka Mirjana Kujundžić, po izobrazbi gradbena tehnica, ki od nekdaj tudi dela na tem področju, je nato, ko so sledile preiskave, izvedela, da ima policistične ledvice. »Gre za dedno bolezen, ko so ledvice povečane in imajo številne ciste. Meni so celo prerasle ta organ, tako da so mi ledvice naposled začele odpovedovati. To se je zgodilo v 90. letih. Do leta 2002 sem bolezen nekako obvladovala, potem pa je prišlo neizogibno – hemodializa,« pojasnjuje.
Pozitivnost je ključna
Pravi, da ni bilo tako hudo začeti z dializo, saj da se je že prej, ko je hodila na preglede v trboveljsko bolnišnico, srečevala z dializnim oddelkom in njegovim osebjem, kar ji je močno olajšalo prvi stik s filtriranjem krvi. »Do trenutka, da so me res morali priklopiti na aparat, sem se na to že psihično pripravila in sem svojo novo realnost sprejela brez težav. Seveda pa soočenje s tem, da greš iz zdravja v bolezen, ni tako preprosto. Vendar me je reševala moja osebnost – pozitivna naravnanost.«
Izpostavi, da je dializo dobro prenašala, da če bi ta trajala več deset let, verjetno ne bi tako govorila. »So namreč ljudje, ki so od te odvisni 30 let. In pri njih občudujem, kako disciplinirani so, saj si pri dializi omejen pri prehrani in uživanju tekočine. Dializna dieta je eden najstrožjih prehranskih režimov, ki predvsem okrni vnos tekočine. Ne smeš preveč piti, saj voda rada zastaja v telesu, kar pa ni v redu. Žeja je ubijalska; sploh poleti, ko sem še hodila na dializo, sem govorila, da bom umrla od žeje.«
Deset dni kome
Leta 2004 pa je sledila presaditev ledvice. »Nisem si dovolila razmišljati, da bi na posegu lahko šlo kaj narobe. Jaz sem se doma lepo poslovila in odšla v bolnišnico, kot da bi šla na izlet. Nismo delali velike drame iz tega. Žal so nastali zapleti. Po presaditvi sem doživela notranje krvavitve. Uspavali so me v umetno komo, da sem lažje okrevala. Na srečo se je stanje popravilo, zbudila sem se po desetih dneh,« se spominja časa, ko se je borila za življenje. Je pa trajalo več mesecev, da je prišla k sebi od tega zapleta. »Za izboljšanje sem trdo garala. Sem vztrajna, verjamem vase, ne predam se kar tako in to mi je tisti čas zelo koristilo.«
Ji je pa transplantacija prinesla svobodo. »Sicer moraš imeti zaradi te obilo discipline in tudi ves čas uporabljati imunosupresivna zdravila proti zavrnitvi organa, zaradi česar si bolj dovzeten za infekcije in bolezni. Zdravila imajo tudi stranske učinke, a vse to vzameš v zakup, saj ni primerjave v kakovosti življenja, če govorimo o življenju z dializo oziroma o življenju brez te– zaradi nove, delujoče ledvice,« poudarja.
Rešena večkrat
Zasavka pravi, da jo je bolezen preobrazila; ji veliko vzela, a ogromno tudi dala. »Zaradi vsega, kar se mi je dogajalo, sem postala drugačen človek. Bolj cenim vsak dan življenja. Trudim se, da sem po transplantaciji, ko nisem odvisna od aparata, zelo aktivna. Veliko sem tudi delala na sebi, se osebnostno in duhovno razvijala. Izvajala sem jogo, obiskovala različne delavnice, nisem smela pustiti bolezni, da me prevzame. Jaz sem želela obvladovati njo.«
Vse od presaditve ledvice do danes so jo zdravstvene težave, med njimi tudi anevrizma, močno preizkušale. Lani je prišlo tudi do zavrnitve transplantirane ledvice, a se na srečo vse dobro prestala. »Vedno imam v mislih svojo družino; moža, s katerim sva včeraj praznovala 40. obletnico poroke, dva sina in dva vnuka. To je zame največja motivacija. Zanje se tako borim!«
