Imate poslanci preveč ali premalo privilegijev?
Poslanci imajo neko posebno funkcijo v družbi in temu primerna je tudi obravnava poslancev skozi trenutno veljavni zakon o poslancih. Ima pa ta zakon nekaj pomanjkljivosti; največja pomanjkljivost je, da je ustavno sodišče razveljavilo tiste člene, ki poslance kaznujejo, a do zdaj ni bilo možno napisati novih členov, ker je očitno materija prezahtevna. Zato smo v noveli, ki je bila neizglasovana, poslance napotili na zakon o integriteti, torej da so tudi poslanci, tako kot ostali funkcionarji, v celoti obravnavani s strani protikorupcijske komisije. To bi bilo boljše stanje kot sedanje, ne bi pa bilo idealno.
Moj cilj je drugačen, in sicer da ne le za poslance, temveč za vse funkcionarje zaostrimo odgovornost. Del tega pa mora biti zelo prezentno tudi, kako se lahko funkcionarji kaznujejo. To mora veljati za vse funkcionarje, zato je tudi dogovor z ustavnimi pravniki, da nam pomagajo. Očitno bomo morali spremeniti dva, verjetno pa tri zakone. To so zakon o ustavnem sodišču, ki bo na koncu odločalo, zakon o poslancih in zakon o integriteti.
Javnost so razburili predvsem podatki o povračilu kilometrine, to bi na mesec lahko celo preseglo 1000 oziroma 1500 evrov.
Ni nujno, da bi poslanec dobil toliko, a poslanci v nasprotju z večino ostalih zaposlenih nimajo delovnega časa. So dnevi, ko morajo biti ves dan tukaj. Imajo pa tudi opravila, ko ni potrebno, da so tu; takrat morajo delati na svojem terenu, kjer so bili izvoljeni, in ni povračila potnih stroškov.
Po naših izračunih bi bili v resnici nekateri poslanci na slabšem, nekateri na boljšem. Odločitev, da se z zakonom ne gre naprej, je sicer pametna. To pomeni, da imamo čas, da se bolj poglobimo, zlasti v del integritete, in upam, da bo nastal takšen predlog, ki bo imel široko podporo javnosti.
Razumem tudi glas ljudstva, ki želi, da je enako urejeno za vse v javnem sektorju, in to tudi sam podpiram. Ob tem ne razumem, zakaj tudi drugi v javnem sektorju, če nimajo možnosti javnega prevoza, ker nimajo delovnika, ne bi imeli možnosti dobiti plačila tudi na ta način, da se pripeljejo z lastnim prevoznim sredstvom. Sem prvi, ki zagovarja to, naj pravila veljajo za vse.
A vendarle pravila pišete v parlamentu.
Pravila zastavljamo v tej hiši z zakonodajo in velika večina pravil v tej hiši je povsem enaka kot povsod drugod v javnem ter marsikje tudi v zasebnem sektorju. Še enkrat poudarjam: mislim, da je bila pravilna odločitev, da zakon ni bil izglasovan. Primerno je, da smo poslanci in poslanke poslušali, kaj ljudje govorijo. Zato tudi smo poslanci – da poslušamo.
Ali ni šlo pri tem za poskus dviga prihodkov poslancev po drugi poti, glede na to, da je na primer tudi predsednik računskega sodišča pred časom ocenil, da so poslanske plače v primerjavi z nekaterimi drugimi v javnem sektorju prenizke?
Še enkrat moram zelo jasno povedati: tudi če bi zakon o poslancih sprejeli, se povprečnemu poslancu povprečni mesečni prihodek ne bi spremenil, medtem ko med poslanci samimi ni nekih zahtev, da bi bilo treba plače korigirati. V splošni javnosti se o tem sicer dosti govori, ampak se govori o plačah funkcionarjev, to pa niso le poslanci, ministri, predsedniki parlamenta, države ali vlade. Mnogo je tudi ostalih funkcionarjev, imamo zelo veliko funkcionarjev v sodstvu, imamo tudi župane. Funkcionarjev je več kot tisoč. Marsikateri funkcionar, recimo na sodišču, ali pa denimo, kar posebej bode, funkcionarji na protikorupcijski komisiji imajo ob tem, da so zelo izpostavljeni, v resnici nižje ali pomembno nižje plače kot zaposleni v njihovih organih. Ne verjamem pa sicer, da je možno kaj spremeniti tako, da se korigirajo plače funkcionarjev.
Dotakniva se še koalicije, katere delovanje je verjetno še bolj naporno, saj v parlamentu nima večine. Kako ocenjujete prvo leto vladanja?
Prvič v zgodovini moderne Slovenije imamo manjšinsko vlado, ki nima dovolj poslancev, da bi ponovno izglasovala zakon v primeru veta državnega sveta, in imamo pogodbo s pogodbeno opozicijo, to je Levica. Generalna pogodba, ki je bila pred letom dni usklajena, je dobra in se z njo v celoti strinjamo ter smo jo dobro izpogajali. Ker je naš cilj graditi državo, ki je prijazna do vseh državljanov, ne le do posameznih skupin, si zelo želim, da v podobni sestavi, kakršna je zdaj, delujemo še naslednja tri leta.
Kateri pa so po vaši oceni trije največji dosežki v dosedanjem mandatu?
Prvi uspeh je, da nam je uspelo na večini področij, za katera je odgovorna vlada, nekoliko izboljšati stanje stvari. Denimo, nekoliko smo izboljšali financiranje pokojnin. Torej pokojnine so se nekoliko izboljšale, tudi v javnem sektorju je prišlo do dogovora in s tem do tako potrebnega miru. Mi namreč javni sektor zelo potrebujemo, mora pa čim bolje delovati, ker je potreben državljankam in državljanom ter tudi državi.
Kar je nam pomembno, je to, da nam je uspelo razrešiti nekatere akutne krize na področju zdravstva; žal nam ni uspelo razrešiti vsega, kar smo pričakovali, torej doseči nekega hitrega zmanjševanja čakalnih vrst in utrditve javnega zdravstva prek tega, da se učinkoviteje organizirajo javni zavodi na primarni, sekundarni in terciarni ravni. Zdravstvo sicer več ne kleca, v zdravstvu je nekaj več denarja. Te težave se rešujejo, to leto, ki je pred nami, pa je treba narediti sistemski preskok.
Kateri tri stvari bi si šteli kot uspeh ali neuspeh, če bi jih dosegli oziroma ne bi dosegli do zaključka mandata?
Največ neenakosti je v tem trenutku pri obravnavi starejših ljudi. Kot glavno prioriteto v tem trenutku vidim zakon o dolgotrajni oskrbi, druga pa je stabilizacija javnega zdravstva. Treba je narediti vse, da dostop do kakovostne zdravstvene storitve ostane človekova pravica, ki ni odvisna od finančne moči posameznika. Tretja prioriteta je povezana z okoljsko-podnebno krizo. Gre za akutno krizo, o kateri moramo razmišljati in delovati zdaj. Sam pričakujem, da bomo v mandatu te vlade zastavili ambiciozen načrt, kako se s krizo spopasti, kaj izvajati, da bo negativnih vplivov na okolje manj, in kaj vse je treba narediti, da se prilagodimo na novo stanje.
Kako rešiti vprašanje dolgotrajne oskrbe?
Ko se pogovarjamo o zakonu o dolgotrajni oskrbi, sam zakon kot črka na papirju v bistvu ne reši ničesar. To lahko reši le vzpostavitev solidarnostnega sistema financiranja. Stranke, tudi z levega političnega polja, nimamo pravice dajati praznih obljub, ko pa dajemo obljubo, kako bomo nekaj rešili, je treba takoj povedati, od kod denar. To je stalna točka razprav v koaliciji, ker pa smo del koalicije, ne moremo vsak dan ali teden prirejati tiskovne konference in mahati s papirji in svojo zastavo, kako to zahtevamo in da se bo brez tega svet zlomil. Ne, kot koalicijski partner ocenjujemo, da je to tema, ki spada v koalicijske sobane.
Je to kritika, usmerjena proti SAB in Desusu?
Morda je tako videti, a moj namen je odgovoriti nekaterim našim članom in tudi širši javnosti, ki se pogosto sprašuje, zakaj SD nismo glasnejši v vladi. Mi imamo izkušnje s koalicijskimi vladami, in ko koalicijski partnerji začnejo med seboj glasno komunicirati prek medijev in javnosti, to izrazito oteži zaupanje in delovanje koalicije.
Navzven je videti, da ima koalicija večje težave z Levico kot s pravo opozicijo. Vam Levica predstavlja konkurenco ali partnerja?
Drži, da delamo na istem političnem polju, a hkrati drži tudi, da imamo izkušnje iz preteklosti, kaj pomeni obljubljati stvari, ki jih je nemogoče uresničiti, in kako je treba ves čas upoštevati, da lahko deliš le tisto, kar si ustvaril. To je izkušnja, ki jo vsaka leva politična stranka mora imeti, torej ne obljubljati stvari, ki jih ni mogoče uresničiti, ne obljubljati denarja, ki ga še ni. Imamo podobne osnovne usmeritve: imeti hočemo socialno državo, državo, ki ohranja in razvija javne dobrine ter javno zdravstvo in šolstvo, zato nam prisotnost Levice omogoča, da tudi skozi izvrševanje programa vlade lažje sledimo tem idejam, ki so osnovne ideje socialne demokracije. To je tudi razlog, da si želimo imeti stranko Levica kot pogodbenega partnerja tudi v prihodnje. Prisotnost stranke Levice na nek način tudi krepi moč socialne demokracije v vladi, ki pa je sestavljena iz večine liberalnih strank.
Eden izmed skupnih ciljev koalicije in Levice naj bi bila tudi ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Ali ne gre v primeru Levice za poceni pridobivanje političnih točk, saj govorijo, da bodo imeli ljudje 400 evrov več na leto?
Bolelo me je srce, ko sem poslušal izjave politikov, da ljudje ne bodo več plačevali 35 evrov na mesec za dopolnilno zavarovanje, ob tem pa je bilo zamolčano, da če ostanemo brez te pol milijarde, to pomeni pospešeno pot v privatizacijo zdravstva. Spomnimo se, kakšno veselje je v preteklosti vladalo ob napovedani ukinitvi SDK. Takrat se je govorilo, da bodo te funkcije prevzele banke. Če bi SDK takrat ohranili, marsikatere lumparije, ki se je zgodila v Sloveniji, ne bi bilo. Čeprav to ni ista zgodba, je nekako podobno z dopolnilnim zdravstvenim zavarovanjem.
Zakaj?
Trenutno dopolnilno zdravstveno zavarovanje je sicer napaka v sistemu. Ne vem, zakaj je nastala, a je napaka v sistemu, saj je to zavarovanje v resnici obvezno; nihče si ne upa privoščiti, da ga ne bi imel. Ukinitev pa pomeni, da bomo od istih ljudi zbrali 500 milijonov evrov, morda celo 600 milijonov, če bo potrebno. Ali je to zvišanje prispevka? Prepričani smo, da mora biti novi način pobiranja manjkajoče pol milijarde – solidarnostni. Nobenega razloga ni, da tisti, ki imajo višjo plačo, plačajo enako kot tisti z nizkimi plačami. Tukaj absolutno podpiramo solidarnost, vendar smo bolj previdni, gremo ga ukinit, ko začne funkcionirati nov način zbiranja prispevka. Želim, da bi vse politične stranke sledile časovnici, ki jo je predstavil minister in je prepričljiva.
Med bolj izpostavljenimi temami je zadnje čase tudi dogajanje na Sovi. Nekatere koalicijske poslance je presenetila vaša podpora predsedniku komisije za nadzor nad obveščevalno-varnostnimi službami Mateju Toninu.
Prav zanimivo je, da so nekateri mojo izjavo vzeli kot nekaj slabega, saj kot predsednik državnega zbora podpiram vse predsednike in predsednice tako odborov kot komisij, da delajo zakonito in v skladu s svojimi pooblastili. To so tudi moja pričakovanja do njih.
Konkretna komisija, ki jo vodi gospod Tonin, pa opravlja civilni nadzor, ki je prvina demokratične ureditve nad varnostnimi in obveščevalnim službami. Civilni nadzor je demokratična pridobitev. Ob tem se je treba zavedati, da je dobro in učinkovito delovanje varnostnih in obveščevalnih služb v primarnem interesu državljanov in države, saj se s tem ščitijo varnostni, gospodarski in tudi politični interesi. Želim pa si, da nadzor poteka tako, da je čim manj javnih prepirov, sicer se učinkovitost teh služb na nek način zmanjša. Če pride do razhajanj glede pristojnosti, tudi ni nobene potrebe, da je to stvar političnega prepira. Postopek mora pripeljati do ustavnega sodišča, da odloči.
Prihodnji mesec bo imela stranka kongres, kaj bo rdeča nit?
Tisto, kar je ljudem morda manj zanimivo, je notranja organiziranost stranke. Tako naša stranka kot večina drugih strank je organiziranih tako, kakor se je dalo živeti pred 20 ali 30 leti. Proces političnega odločanja je imel na razpolago dovolj časa, da se stranka s svojo bazo in člani pogovori o pomembnih zadevah. Takšen čas odločanja je dandanes predolg, saj živimo v času, ki zahteva hitre odločitve. Stranka se bo temu organizacijsko prilagodila s tako imenovano digitalizacijo notranjega odločanja. Dodatno smo se odločili, da del glasov znotraj stranke damo na voljo tudi nevladnim organizacijam, s katerimi sodelujemo, in sindikatom.
Torej ne gre za to, da bodo predstavniki teh organizacij na prihodnjih volitvah del vaših kandidatnih list, česar so se na zadnjih volitvah poslužile nekatere stranke?
Mi govorimo o glasu teh organizacij pri notranjem odločanju v stranki. Mi smo politična stranka; eden od mankov delovanja države v Sloveniji je tudi ta, da imamo preveč amaterizma. Delovati v politiki ni le stvar dobre volje, je tudi vprašanje poznavanja delovanja države ter je tudi izgradnja notranjih etičnih in moralnih načel.
Kaj pa vsebinski del kongresa?
Ocenjujemo, da moramo narediti pomemben korak naprej k ozelenitvi družbe in tudi same stranke. Okoljsko-podnebna kriza je najpomembnejša družbena kriza tudi v Sloveniji, ki zahteva, da damo relevantne odgovore glede prestrukturiranja gospodarstva in energetike ter samozadostnosti in moralno-etičnega obnašanja. Okoljsko-podnebna politika zahteva, da svojih težav ne prenašaš na potomstvo ali jih izvažaš sosedom. Že zdaj povem, da nimamo odgovorov na vsa odprta vprašanja, a ne bežimo pred dejstvom, da je treba to krizo upravljati. Napačen odgovor je, da jo zanikamo ali da nas je strah in ne iščemo odgovorov; mi želimo te procese upravljati. To je prvi paket, ki ga bomo na kongresu sprejemali.
In drugi paket?
Ta je razvojni, saj se zavedamo, da lahko državo blaginje gradimo samo, če družba deluje učinkovito. Imeli bomo toliko socialne države, kolikor nam bo uspelo pobrati davkov, za kar pa je povod dobro delujoče gospodarstvo. Tretji paket je socialni paket, ki je za stranko najpomembnejši. Pri tem smo se dogovorili, da bomo definirali ključne neenakosti, ki jih vidimo v tem trenutku. Daleč na vrhu je 120.000 upokojencev, ki potrebujejo pomoč, a je ne dobijo.
