Pridelovalci ptujskega lüka so bili skupaj z zadrugo Skupina vrtovi panonski in marketinškim podjetjem Verus vključeni v triletni projekt promocije ptujskega lüka v okviru evropskega programa pomoči Agri Simple. »Projekt se osredotoča na dvig poznavanja vrednosti ptujskega lüka v očeh potrošnikov in dvig konkurenčnosti proizvajalcev – lükarjev,« je povedal predsednik zadruge Denis Topolnik, Verusova direktorica Tanja Verhovnik pa je dodala, da se je skupina ptujskih lükarjev že povezala z enotno celostno podobo in uporabo istih promocijskih materialov, kar jim zagotavlja, da so prepoznavnejši in opaznejši, skupaj pa tudi tržno nastopajo.
Ptujski lük z zaščiteno geografsko označbo je evropsko shemo kakovosti ZGO pridobil decembra 2011 v Bruslju. Od leta 2012 je posajen na od sedmih do desetih hektarjih površin na zaščitenem območju.
Težko je priti na trgovske police
Branko Majerič iz Moškanjcev, ki velja za očeta skupine ptujskih lükarjev, je kritičen: »Zgrožen sem nad dejstvi glede pridelave, uvoza in prodaje čebule v Sloveniji. Porabimo je nekje 20 tisoč ton na leto, od 13 tisoč do 15 tisoč ton je uvozimo, le od 5000 do 6000 ton je pridelamo sami, od tega je zgolj deset odstotkov ptujskega lüka. Sicer je v trgovinah mogoče kupiti deset kilogramov čebule tudi za samo dva evra, kar je ponižujoče malo, predvsem pa je to cena, ki ji nikakor niti ne moremo niti nočemo konkurirati. Naš izdelek je vreden več, saj je tudi vloženega veliko več dela.«
Za pridelavo ptujskega lüka so potrebna tri leta
Pridelava ptujskega lüka je namreč izrazito butična in traja tri leta: prvo leto ga kmet poseje, naslednje leto iz semena zraste čebulček in kmet ga posadi. Nekatere kmetije ročno posadijo tudi milijon čebulčkov. Ti tretje leto zrastejo v čebule, ki jih kmetje ročno poberejo. Poleg ročnega sajenja in pobiranja je ročno tudi čiščenje in skladiščenje, na koncu pa tudi pletenje v vence po 12 ali šest lükov. Ptujski lük ni obdelan s sredstvi za obstojnost, ampak potrošnik v trgovini dobi takšnega, kot je zrasel na njivi.
Premalo pogumni za velike zgodbe
Da so druge evropske države veliko dlje pri zaščiti avtohtone zelenjave kot Slovenija, ugotavlja Anja Pignar s kmetije Pignar iz Zamušanov. »Zdi se, da smo še vedno premalo pogumni za velike zgodbe, ki zahtevajo res veliko dela in znanja, a so hkrati sheme kakovosti protiutež v borbi zoper multinacionalke, kajti samo s kakovostjo damo tem pridelkom prave temelje in vrednost. Kar zadeva čebulo, bi lahko bili Slovenci povsem samooskrbni, a smo še daleč od tega. Težave imamo tudi s trženjem, na srečo pa se stvari počasi spreminjajo, potrošniki se vse bolj zavedajo pomena kakovosti.«
