V manj kot letu dni je vlada Marjana Šarca zaradi odstopov, povezanih z aferami, osebnimi in zdravstvenimi okoliščinami, izgubila že pet ministrov, medtem ko ima vlada 16 ministrstev. SAB, ki ji v vladi kot drugi najmanjši stranki pripadata dva resorja, je izgubila dva ministra, po enega ministra pa so izgubili v največji vladni stranki LMŠ, v SD in SMC.
Prvega, ministra brez listnice, zadolženega za razvoj in evropsko kohezijsko politiko, Marka Bandellija iz vrst SAB, je lani po dveh mesecih mandata med drugim odnesla sporna komunikacija z enim izmed županskih kandidatov v Komnu. Kot zadnji, prav tako iz kvote Stranke Alenke Bratušek, pa je pretekli teden iz osebnih razlogov odstopil njegov naslednik na ministrstvu, Iztok Purič.
Slovenija je od leta 1990, ko je dobila prvo demokratično izvoljeno vlado po drugi svetovni vojni, imela že 13 vlad, v katerih je skupno delovalo več kot 300 ministrov.
Pregledali smo, v katerih vladah se je zamenjalo najmanj in največ ministrov, ob tem nismo upoštevali prve slovenske vlade, ki jo je vodil Lojze Peterle. Ministri so bili namreč najprej imenovani, v skladu s tedanjim zakonom o izvršnem svetu, za državne sekretarje oziroma predsednike komitejev, zato takšna primerjava ne bi bila ustrezna.
Največ jih je zapustilo Pahorja
Dozdajšnji rekorder po številu ministrov, ki so odšli s svojega položaja, je trenutni predsednik republike Borut Pahor, ki je vlado vodil med letoma 2008 in 2012. Pahor je ob prihodu svetovne gospodarske krize sestavil vlado iz kar 18 ministrstev, kar je največ od preloma tisočletja naprej. Sprva so jo sestavljale štiri stranke SD, Zares, Desus in LDS, nato pa je maja leta 2011 vlado zapustil Desus, ko je mesec dni kasneje to storil tudi Zares, je Pahorjeva vlada postala manjšinska. Vlado je skupno zapustilo kar 13 ministrov.
Kadrovske težave Pahorjeve vlade so se začele že dva tedna po nastopu vlade, ko je kot prvi višji uradnik odstopil Slavko Ziherl s položaja državnega sekretarja na zdravstvenem ministrstvu. Ziherl je odšel v znak protesta, ker je Pahor nekdanjega zunanjega ministra Dimitrija Rupla imenoval za svojega svetovalca in posebnega odposlanca za zunanje zadeve.
Med odmevnejšimi odstopi ministrov Pahorjeve vlade lahko uvrstimo tedanjega ministra za okolje Karla Erjavca, ki je odstopil zaradi nepravilnosti, povezanih z odvozom odpadkov.
Gospodarski minister Matej Lahovnik je odstopil zaradi notranjih razprtij v stranki Zares. Zaradi različnih pogledov, ki sta jih imela z ministrom Gregorjem Golobičem, hkrati tudi predsednikom Zares, je Lahovnik ocenil, da ne more več sodelovati v vladi. Kmalu je odstopil tudi sam Golobič, s čimer je tlakoval pot o odhodu stranke Zares iz vlade.
Pahor pa ni imel težave le z odstopi ministrov, med drugim je morala oktobra leta 2010 zaradi očitkov o nepravilnostih pri nakupu in obnovi hiše v ljubljanskih Murglah odstopiti njegova desna roka, vodja kabineta predsednika vlade Simona Dimic.
Le enega ministra manj kot Pahor je moral zamenjati Janez Drnovšek, ko je vodil vlado v mandatu med letoma 1993 in 1997.
Na tretje mesto po številu zamenjav na ministrskih položajih se uvršča vlada Mira Cerarja. Čeprav je bilo v celotnem mandatu proti ministrom in tudi celotni vladi vloženih kar devet interpelacij in tudi predlog ustavne obtožbe premierja, nobena ni uspela.
Cerarjev mandat je zaznamovalo sedem odstopov, ki so vrhunec doživeli z odstopom Cerarja nekaj mesecev pred lanskimi parlamentarnim volitvami.
Cerar je imel največ težav z ministrstvom za šolstvo, ki je pripadalo premierjevi stranki SMC in na čelu katerega so se zamenjale tri ministrice. Zaradi afere z izplačevanjem visokih avtorskih honorarjev profesorjem na ljubljanski univerzi je odstopila Stanka Setnikar Cankar.
Njena naslednica je postala neslavna rekorderka med vsemi ministri. Odstopila je po vsega šestih dneh, ko je v javnost prišla informacija, da je ponaredila svoje magistrsko delo.
Edina ministrica v Cerarjevi vladi, ki jo je odstop razveselil, je bila Violeta Bulc. Odstopila je po tem, ko je bila potrjena za evropsko komisarko v Bruslju.
Bajuk brez menjave
V zgodovini samostojne Slovenije je le ena vlada mandat preživela brez praske, vsaj kar zadeva zamenjave na ministrskih mestih. To je bila vlada Andreja Bajuka, ki pa je leta 2000 po uspeli interpelaciji tretje Drnovškove vlade na položaju ostala le 176 dni do izoblikovanja nove vlade po parlamentarnih volitvah.
Kratek mandat prve Drnovškove vlade, ki je v letih 1992 in 1993 trajal 246 dni, in zadnje Janševe vlade, ki je trajala 404 dneve, je bil glavni razlog, da sta se v teh dveh vladah zamenjala le po dva ministra.
Po razpadu Demosa je Drnovšek oblikoval vlado s kar 22 ministrstvi. Kot prvi minister, ki ga je imenoval državni zbor, je moral svoj položaj po manj kot mesecu dni zapustiti minister za finance Janez Kopač. V ozadju ni bilo nobene afere, Kopač se je namreč že z Drnovškom dogovoril, da bo prevzel mandat do trenutka, ko Mitja Gaspari ne bo imel več obveznosti pri Svetovni banki, kar je trajalo le slab mesec. Tri mesece kasneje je odstopil še minister za trgovino Jožef Jeraj. Dve desetletji kasneje je Janez Janša v svoji drugi vladi, ki je trajala od februarja 2012 do marca 2013, izgubil dva ministra po odhodu Državljanske liste iz vlade. Vzrok je bilo razkritje protikorupcijske komisije, da takratni premier ni znal pojasniti izvora svojega premoženja. Odšla sta finančni minister Janez Šuštaršič in pravosodni minister Senko Pličanič.
Do konca mandata še tri leta ali manj
Izmed 13 dozdajšnjih slovenskih vlad je več ministrov kot Šarčeva vlada izgubilo le pet vlad. Če bo manjšinska vlada zdržala do konca mandata, pa bi se glede na razdrobljeno koalicijo v tej kategoriji lahko uvrstila precej visoko.
