Društvo paraplegikov že 40 let skrbi za kakovostnejše življenje oseb, ki jih je življenje priklenilo na invalidske vozičke. »Včasih malo potečnarimo, a nič zato. Ko sem jaz pred veliko desetletji postal paraplegik, sem v Trebnjem z vozičkom lahko prišel le v gostilno in cerkev,« je na prireditvi ob jubileju društva, ki so ga zaznamovali v svojih prostorih v Šegovi ulici v Novem mestu, hudomušno povedal dolgoletni predsednik in motor društva, Trebanjec Jože Okoren. Če bi gledali samo po dostopnosti do javnih ustanov, je okolje paraplegikom danes veliko bolj naklonjeno kot nekoč, a to še zdaleč ni edina naloga društva. Njegovo glavno poslanstvo so posebni socialni programi, s katerimi svojim članom omogočajo kakovostnejše prebivanje in trdno socialno mrežo, na katero se ti lahko vedno zanesejo. Poleg tega društvo tudi zelo natančno spremlja potrebe svojih članov in jim pomaga, kolikor le lahko. Med tistimi, ki bodo ob 40. obletnici društva deležni njegove posebne skrbi, je tudi gospa Zofka z Metnega Vrha nad Sevnico, ki se bo v kratkem razveselila nove kopalnice.
KO SE SVET PODRE
Zofki se je življenje tistega junijskega dne leta 1983 sesulo v prah. Z možem in dvema majhnima hčerkama se so s traktorjem vračali z dela, ko je ta naenkrat začel drseti nazaj po strmini. Zofka in deklici so padle s traktorja, ta pa jih je povozil. Ena hčerka je umrla, Zofki pa je traktor zdrobil dve ledveni vretenci, zaradi česar je ohromela od pasu navzdol. Ko je nesrečni mož uvidel, kakšno tragedijo je povzročil, si je še istega dne vzel življenje.
Zofka je bila takrat stara 23 let. V naslednjih mesecih so ji dvakrat operirali hrbtenico, a prav veliko ji niso mogli pomagati. Ko je pol leta po nesreči prišla v Rehabilitacijski inštitut Soča, so ji tam dokončno povedali, da nikoli več ne bo hodila. »Včasih, ko ne morem spati, gledam na televiziji dokumentarne oddaje. Medicina je v zadnjih letih naredila ogromen napredek, a pretrganih živcev še vedno ne zna zvezati. Kdo ve, mogoče ji bo kdaj uspelo tudi to,« razmišlja, ko jo obiščemo na njenem domu na Metnem Vrhu.
PODPORA DRUŠTVA
Za deklico, ki je preživela, sta prve mesece po nesreči skrbela soseda, nato pa Zofkina starša. »Na centru za socialno delo so mi celo svetovali, da naj dam otroka v rejo, a mi je zdravnik to odsvetoval. 'Vi potrebujete otroka, otrok pa potrebuje vas,' mi je rekel in prav je imel.«
Ko se je dobro leto dni po nesreči vrnila k domačim, je hitro postalo jasno, da hiša, v kateri so vsi skupaj živeli, ni primerna za osebo na vozičku. V njej ni bilo ne stranišča ne kopalnice, med prostori so bili pragovi, ki jih z vozičkom ni mogla premagati. Zato je oče je ob pomoči sodelavcev začel graditi novo hišo, nedaleč stran od stare, a denarja je vedno primanjkovalo, tako da so se lahko preselili šele leta 1990, ravno v času, ko je Zofka še tretjič postala mama.
»Težko si je bilo ponovno sestaviti življenje. Sploh ne znam opisati, kako hudo je bilo. Velikokrat sem bila na tem, da bi obupala, in še vedno me včasih prime,« prizna Zofka, danes ponosna babica treh vnukov – dveh deklic, starih šest in dve leti, ter dečka, ki je pravkar dopolnil štiri mesece.
Skozi hude čase se je prebila tudi s pomočjo društva paraplegikov, v katerega se je včlanila dve leti po nesreči. »Prišli so pome, še dve sta bili takrat v avtu, posadili so me zraven, vozičke pa so naložili v prikolico in smo šli v Novo mesto. Prav luštno je bilo,« se spominja Zofka. V društvu je začela trenirati atletiko, metala je disk, kopje in kroglo. Na tekme so se vozili po vsej Sloveniji, enako pomembna kot telesna vadba pa je bila tudi mreža prijateljstev, ki jih je spletla v društvu, v katerem je dejavna še danes.
ČUDEŽ OB MORJU
Kot da preizkušenj in trpljenja ne bi bilo dovolj, je leta 2015 zbolela še za skrivnostno boleznijo. »Bilo je ravno v času tekem v Planici, ko mi je pritisk padel na 33/29. Doma so mislili, da bom umrla, iz zdravstvenega doma pa so me takoj odpeljali v brežiško bolnišnico, v kateri sem doživela zastoj srca in sepso.« Pozneje so v celjski bolnišnici, v kateri se je okužila še z mrso, ugotovili, da je za težave kriva bakterija na medenični kosti. »To je izjemno redka bolezen, le še ena gospa v Sloveniji jo ima,« pripoveduje Zofka.
Zaradi bakterije je morala na operacijo, med katero so ji izrezali velik kos tkiva. Sledila je nova rehabilitacija v Soči, od koder se je vrnila šele okoli novega leta. Za moško pest velika rana se ji je zacelila šele lani poleti, ko je z redovnicami iz Ljubljane nekaj dni preživela ob morju. »Rekle so, da je to čudež,« pripoveduje.
GLAVNA GOSPODINJA
Sicer pa Zofka kljub vsem svojim križem nikakor ni nebogljena. V hiši, v kateri živijo tudi njena mama, brat ter sin z družino, je glavna gospodinja. Kuha, pere in pozimi tudi kuri. Pripravlja in suši zelišča, ki jih nabira mama, ko poberejo krompir, ga prebira, pomaga pri kolinah, celo v gozd gre po gobe (seveda ne sama). Čas si krajša z izdelovanjem čestitk za potrebe društva in s kvačkanjem. »Kadar me močno boli, to pa je kar pogosto, vzamem kvačko v roke in takrat si duša kar oddahne.«
Zelo rada pazi tudi na vnuke. »Če jih ne bi bilo, se najbrž ne bi tako borila, ko sem ležala na infekcijskem oddelku. Starejša vnukinja me je tam obiskala in še danes rada reče, da sem takrat visela na zelo tanki nitki, ki pa se ni hotela utrgati. Res, ko se odločim, imam strašno voljo.«
Da bo še naprej lahko ostala samostojna, bo veliko pripomogla tudi nova kopalnica, ki jo bodo s pomočjo društva paraplegikov predvidoma uredili konec meseca. Za material bo poskrbelo društvo, za izvedbo pa eden izmed njenih sokrajanov. »Zamenjali mi bodo ploščice, cevi in radiator, kabina za prhanje pa bo taka, da se bom lahko samo zapeljala notri z vozičkom,« se veseli Zofka.
