Novice Svet24

Šimen Zupancic

Evropska konfederacija primarnih pediatrov od politike, izobraževalnih ustanov, družin zahteva ukrepe pri omejitvi zaslonov pri otrocih in mladostnikih. Pediatri svetujejo prepoved mobilnih naprav v šolah, saj je to velikokrat edini čas, ki ga učenci preživijo brez zaslonov. Starši elektronske naprave pogosto uporabljajo namesto varušk, tudi med hranjenjem, kar strokovnjaki odločno odsvetujejo.

Slovenske šole urejajo uporabo mobilnih telefonov z notranjimi pravili. V Franciji so denimo njihovo uporabo v šolah že prepovedali z zakonom. Vse več raziskav namreč potrjuje, da pretirana in prezgodnja raba zaslonov slabo vpliva na možgane, vse več je duševnih stisk, da o sevanju in zasvojenosti ne govorimo. Hiperaktivnosti, motenj pozornosti in koncentracije je več kot kadarkoli, ogromno je medvrstniškega nasilja. Otroci so neprespani, utrujeni, do gibanja in druženja jim več ni, raje strmijo vsak v svoj zaslon. Svarila strokovnjakov so zastrašujoča: več časa ko mladostniki preživijo pred zasloni, večja je verjetnost, da bodo zapadli v depresijo. Vrstijo se težave s tesnobo in duševne stiske. A danes ima že skoraj vsak drugi drugošolček svoj telefon!

Še enkrat: osnovnošolec ne sme biti lastnik naprav

»Prva stvar, ki jo je treba poudariti,« je odločen dr. Miha Kramli, »je, da osnovnošolec ne more biti lastnik pametnega telefona, tablice in računalnika. Lahko pa vse te naprave uporablja. Imamo pa osnovnošolce, ki so lastniki pametnih telefonov in gredo zvečer z njimi spat. Starši si niti ne predstavljajo, da so potem vse noči na svetovnem spletu, in ko bi se zjutraj morali aktivirati za v šolo, se le z veliko težavo ali pa se sploh ne morejo.«

Odvisnost in zasvojenost

»Osnovnošolci, pa tudi odrasli ljudje, bomo od tehnologije vedno bolj odvisni,« meni po drugi strani. »In to je nekaj čudovitega, saj nam pomaga, imamo več informacij, znanja, hitreje kaj opravimo ... Odvisnost od tehnologije je torej v redu, ni pa dobra zasvojenost – te pa bog ne daj. To dvoje moramo ločiti.«

Utrujeni in podivjani možgani

»Kadar delam s pomočjo nove tehnologije, me možgani opozorijo, da sem naveličan, utrujen, komaj čakam, da naredim odmor. Kadar sem na računalniku zaradi sprostitve, igric, družbenih omrežij, pa me možgani spodbujajo, da sem pred zaslonom vedno dlje, nagovarjajo me k vedno večjim tveganjem. Zato moramo ločevati med delom z novo tehnologijo in zabavo z njo. Tu je treba postaviti prostorske in časovne omejitve uporabe. Če je bil Jože 25 let alkoholik, zdaj pa že štiri leta ne pije, ga ne bom zaprl v vinsko klet, ker bo skušnjava zanj prevelika. Če desetletniku rečemo, naj gre spat, v sobi pa ima telefon, televizijo, računalnik in play station, je prav tako zanj skušnjava prevelika. To ne pomeni, da osnovnošolec ne more delati s pomočjo tehnologije, mora se jo naučiti uporabljati in si z njo pomagati, ne more pa biti njen lastnik,« še enkrat ponovi Kramli.

Notranja smrt

»Nevrologi pravijo, da modra svetloba in še nekaj drugih dejavnikov povzročajo nespečnost, lahko vplivajo na del v možganih, ki povzroči, da sem pripravljen ob dveh ponoči vstati in iti na 'foto lov', ubije pa sposobnost za početi tisto, kar nas veseli. Ubije strast, navdušenje, nič več nas ne veseli, vedno bolj smo otopeli, brezbrižni, vedno težje se skoncentriramo. Postajamo globoko pasivni. Temu rečemo notranje umiranje ali notranja smrt. Nevrologi opozarjajo, mi v ambulanti pa tudi vidimo v praksi, da otroci na svetovnem spletu v enem dnevu dobijo toliko podatkov, kot so jih prej njihovi vrstniki dobili v dveh letih. Mladostnikovi možgani so se pred to količino podatkov zaščitili tako, da sprocesirajo samo tisto, kar je 'fajn', ne pa tistega, kar je prav. Na primer – dezodorant, ki drži 72 ur – to sprocesirajo, to, da se je treba redno tuširati, pa ne. Ta naval podatkov je prevelik, možgani ne razvijejo sposobnosti, da je treba v življenju početi tisto, kar je prav, ne samo tisto, kar je luštno. Zato imamo vedno več mladih, ki niso kos življenju, ki so depresivni, ne zmorejo socialnih stikov, ne zmorejo iti v nove situacije,« pojasnjuje.

Virtualni in resnični svet

»Najhuje pa je, da mi tisti, ki vse to zakuhajo – ki mi najprej povedo, da sem grd in debel in brez las –, potem ponujajo, da grem v virtualni svet, kjer sem lep in pameten, znan,« zaključuje Kramli. »Kar mi manjka v resničnem življenju, mi ponujajo, da dobim v virtualnem svetu. Imamo že mladostnike, ki so prepričani, da je virtualno bolj realno od realnosti. Podatki kažejo, da več kot polovica otrok svoj prosti čas preživi v virtualnem svetu in ne v realnem. To bo hudo spremenilo vedenjske vzorce, socialne odnose, v ekonomiji, na področju duhovnosti, to bodo tektonske spremembe.«

Nimamo klinike za odvajanje od nekemičnih odvisnosti

»Pri nas ni ničesar. Ravno danes prvič odhajam na posvet o zasvojenosti, na Komisijo RS za droge in zasvojenosti, čeprav na to opozarjam in za to prosim že 30 let. Pred leti smo se ukvarjali z igrami na srečo, s to nekemično obliko zasvojenosti, bili smo pionirji v Evropi. Na Hrvaškem imajo klinike za spletno zasvojenost, v Italiji, mi pa smo pri tem zaostali. Lani smo imeli 227 obravnavanih odvisnikov od mobilnikov, letos 81 novih, v tem tednu pa smo zavrnili tri, ker so klicali iz Maribora, Dravograda – če želijo imeti terapijo dvakrat na teden, se ne morejo voziti v Novo Gorico, to je predaleč. Danes bom na posvetu to izpostavil. V Sloveniji je 19 centrov za zdravljenje zasvojenosti, in ti bi se morali usposobiti tudi za zdravljenje nekemičnih zasvojenosti. Tako bi bila pokrita vsa Slovenija. Potrebovali bi kliniko ali vsaj terapevtsko skupnost, če je mladostnik že v prisilnem vedenju, potrebuje 24-urno podporo, ki mu je starši ne morejo nuditi, otroci so takrat psihično in fizično nasilni. Malo sem že utrujen od tega opozarjanja in prošenj, pri nas se zadeve premikajo zelo počasi,« potoži dr. Kramli.