Trg za meso je doma, kajti Slovenci cenimo svinjino, saj je od skupne količine vseh vrst zaužitega mesa 93 kg, v povprečju zaužijemo okrog 40 kg na prebivalca. »Nekoč smo iz Slovenije izvažali plemenske prašiče in dobre mesne izdelke, danes pa postajamo na področju oskrbe z mesom prašičev vse bolj odvisni od drugih in od uvoza cenenega mesa,« razlaga prvi mož ptujskih kmetijskih svetovalcev Peter Pribožič in dodaja, da slovenske kmetije niso primerne za velike reje prašičev, ampak bolj za rejo plemenskih svinj.
»Če bomo to prepustili stihiji in se ne bomo ukvarjali s plemensko rejo, vmes pa se bodo denimo zgodile bolezni, naravne nesreče, gospodarske ali politične blokade in bo transport iz tujine prekinjen, bomo zaradi take odvisnosti ostali brez prašičev in njihovega mesa. Zato potrebujemo domače plemenske živali, seveda pa bo morala, če hočemo, da gredo rejci v to smer, država pomagati s spodbudami, meso v Sloveniji rojenih in vzrejenih prašičev pa si bo zaslužilo višjo ceno.«
Slovenske kmetije primerne za plemenske svinje
Slovenske kmetije, ki v povprečju obsegajo 6,9 hektarja, niso primerne za velike reje prašičev, ampak bolj za rejo plemenskih svinj in vzrejo prašičkov, kar gre z roko v roki s strategijo rojenega in vzrejenega v Sloveniji.
Medtem ko je bila nekoč naša prašičereja na visoki ravni, danes njen obseg pada, še posebej plemenskih živali. Zato so med glavnimi cilji zajezitev tega upada in povečanje reje, prašičerejcem prilagojeni razpisi, podpora države, stroke in širše javnosti, predvsem pa povezanost celotne verige, od prireje prašičev in predelave mesa do trženja. V teoriji se sliši dobro, v praksi pa smo tako po mnenju rejcev kot strokovnjakov na področju prašičereje še zelo daleč. Veliko upov se zato polaga v znak »izbrana kakovost Slovenije«, ki pa ga bodo lahko pridobili le meso in mesni izdelki prašičev, ki so rojeni in vzrejeni v Sloveniji, ne pa tudi tisti, ki so tu samo vzrejeni. A ta usmeritev v zadnjih mesecih razburja in razdvaja.
Uspeh svinjerejcev iz Levanjcev
Kadar govorimo o prihodnosti slovenskega kmetijstva in podeželja, je vedno slišati pripombe o nepovezanosti in nesodelovanju kmetov, kar pa ne drži v primeru kmetov iz Levanjcev iz občine Destrnik, ki so predstavljeni kot primer dobre prakse. Vzorno urejena gospodarstva dokazujejo, da tudi družinske kmetije lahko prinašajo visoke hektarske donose in da znajo tudi naši kmetje dobro sodelovati.
Marta Matjašič iz Levanjcev je zelo jasno (in točno) povedala: »Težave so v celem sistemu: mesnopredelovalna industrija ima svoje interese, zdaj je tu zgodba o izbrani kakovosti Slovenije, za katero nisem prepričana, kako se bo izvajala. Z njo bo veliko dela, bojim se, da se mladi ne bodo podajali v to. Poleg tega nimamo pravih pasem, tu je še problem z osemenjevanjem, pa tudi naše kmetijsko izobraževanje ni najboljše. Sin namreč obiskuje ptujsko biotehniško šolo, a po v dveh letih teorije ni odnesel tako rekoč nobenega praktičnega znanja. Učno gradivo imajo še iz davno preživetih sedemdesetih let prejšnjega stoletja, zato se pogosto prička s profesorji in jih prepričuje, da so stvari v praksi dejansko drugačne.«
V hlevu na kmetiji Matjašič je 130 plemenskih svinj, letno imajo več kot 2000 prašičev, obdelujejo pa 70 hektarjev površin, od tega polovico v najemu. »Odlično sodelujemo med seboj, štiri kmetije smo prašičerejske, ostale so govedorejske. Odločamo se za skupne nabave, če kdo nima primernega prašiča za prodajo, pošlje kupca k sosedu, pomagamo si, zato si lahko privoščimo tudi dopust,« pripoveduje Marta Matjašič, ki dela na kmetiji skupaj z možem Francem in tremi otroki. »Kar je odvisno od nas samih, smo si torej uredili, ostalo pa je problem. Čutimo, da smo ostali sami, da nas je država zapustila. Prašiče je vse težje prodati, mnogi so se zato obrnili na Avstrijo, kjer se čudijo, kako država dovoli, da ob tako nizki samooskrbi s svinjskim mesom to roma v tujino.«
Odvzem semena na črno?
Očitno obstaja siva lisa tudi na področju osemenjevanja; plemenskega merjasca je namreč mogoče pripustiti k svinji ali pa se mu seme odvzame vnaprej. Slednje se bolj splača z ekonomskega vidika in se praviloma opravi le v osemenjevalnih središčih, rejec tega namreč ne sme početi sam. »Lahko pa zaprosi za koncesijo in opravi poseben tečaj, pri nas kupi seme in potem sam doma osemeni svoje živali. Slišal sem že, da naj bi kdo na črno odvzemal seme svojim merjascem, a ne verjamem, da je to praksa pri nas, menim, da prej v Avstriji, kamor hodijo po seme tudi nekateri naši rejci. A potem nimajo nobenega zagotovila o kakovosti in kontrolirani reji s pedigrejem, kot ga dobijo v našem centru. Razlika v ceni najbrž tudi ni taka, da bi se jim to splačalo,« je prepričan Pribožič, seveda pa komentarja na to temo pri rejcih nismo dobili.
Poleg drugih tegob, ki tarejo nekdaj paradno slovensko prašičerejo, pa rejcem nad glavo visi tudi grožnja s smrtonosno afriško prašičjo kugo, ki se je že pojavila v državah vzhodne Evrope in v Belgiji, nam najbližje na Slovaškem in Madžarskem, od nedavnega tudi v Srbiji, zaradi česar pri naših rejcih že nekaj časa veljajo poostreni preventivnimi varnostni ukrepi.
