Toda Nemanič ima en rojstni dan tudi ta mesec. In to še ni vse! Rojstni dan bo praznoval tudi 12. septembra. Kar trije rojstni dnevi pa so že nekoliko veliko. A Oto pravi, da je srečen, da se je rodil trikrat, in prav zaradi tega še toliko bolj spoštuje vsak dan, ki mu ga je dano preživeti.
Pa pojdimo lepo po vrsti. Oto Nemanič se je, kot rečeno, rodil 12. novembra 1952. Za dopolnilno dejavnost na kmetiji, ki jo obdelujeta z ženo Marijo, je imel pokrivanje streh s slamo in tesarstvo. Prvega avgusta 2004 pa je pri prekrivanju padel s strehe in se hudo poškodoval. Preživel je in zdelo se mu je, kot bi se znova rodil. In tako zadnjih 15 let praznuje dva rojstna dneva.
Mladi rešitelj
Letošnjega 12. septembra pa bo prvič praznoval še tretji rojstni dan. Tega dne se je namreč lani peljal v Žužemberk postavljat brunarico. Z njim sta bila znanca. Po poti so se pogovarjali, in ko je Oto, ki je vozil avto, v Soteski po mostu prečkal Krko, je počakal, da bo cesta, ki pelje proti Žužemberku, prosta.
»Spominjam se, da mi je sopotnik rekel, naj speljem, ker je cesta prosta. Zbudil sem se čez štiri dni v bolnišnici. Znanca sta mi povedala, da sta me tresla in klofutala, kot bi me hotela zbuditi iz spanca, čeprav sta vedela, da nisem zaspal. Potem je prišel nekdo s traktorjem in avto so potisnili na bližnje parkirišče ter se spet trudili, da bi me spravili k zavesti. Takrat pa se je pripeljal mimo človek – pozneje smo izvedeli, da je bil to Rok Majer –, ki je videl, da se pri avtu dogaja nekaj nenavadnega. Kot so mi pozneje povedali, me je zgrabil, izvlekel iz avtomobila, položil na tla, začel oživljati in ostalim dal navodila, kam naj gredo po defibrilator. Še preden je prišel Rok, pa so poklicali reševalno vozilo. Ravno ko so mi nameščali elektrode defibrilatorja, so prišli reševalci, a že pred njihovim prihodom sem pogledal, govoriti pa nisem mogel. Pozneje so mi zdravniki povedali, da je vprašanje, kako bi se končalo z menoj, če Rok ne bi bil tako priseben,« pripoveduje Nemanič o drami, ki se je dogajala lanskega 12. septembra ob 8. uri zjutraj. Naslednji dan zjutraj je v bolnišnici doživel še en infarkt, a so ga uspešno rešili.
Iskali so ga
Oto se je po dobrem mesecu vrnil iz bolnišnice, žena Marija pa je že pred njegovim prihodom domov iskala človeka, ki je njenemu možu rešil življenje. »Eden od znancev je rekel, da se mu zdi, da je med masiranjem človek omenil, da je policist. In iskali smo ga skupaj s prijatelji. Najprej smo se pozanimali na Policijski postaji Dolenjske Toplice, kjer smo izvedeli, da človek, ki mi je rešil življenje, dela na Policijski postaji Grosuplje, živi pa v Loški vasi v občini Dolenjske Toplice. Tako smo z Rokom Majerjem, ki je sicer kriminalist, kmalu navezali stike in postali dobri prijatelji,« pripoveduje Oto, ki o svojem rešitelju govori zgolj v superlativih. »To je izreden človek. Ima znanje in si upa. Ni bilo prvič, da je reševal človeško življenje. Rok bi se lahko, ko se je peljal mimo nas, obrnil stran in si zabrundal, da nima časa, ter odpeljal naprej. A je priskočil na pomoč,« je danes presrečen in hvaležen Oto.
Tekle so mu solze
Marija ga je vsak dan, tudi ko je bil še v komi, obiskovala v bolnišnici. Mnogi si ji rekli, naj ga pozdravi in mu zaželi čim hitrejše okrevanje. »Člani glasbene skupine Preloški muzikanti, pri katerih Oto že vrsto let igra na orglice, pa so mi dali prav poseben nasvet. Svetovali so mi, naj ga na rahlo uščipnem in mu sporočim njihove pozdrave. Res sem storila tako in Otu je, čeprav je bil v komi, po licu stekla solza, žila na vratu pa mu je utripala. Takrat sem vedela, da bo še vse v redu z njim,« se spominja Marija.
»Ko so me z intenzivne nege peljali na oddelek, so me zdravniki vprašali, ali me kaj boli. Povedal sem jim, da me boli v prsih, pa so mi odgovorili, da ne bi bil pri njih, če me ne bi bolelo. Rok mi je namreč pri oživljanju polomil dvoje reber. A je bilo bolje tako, kot da bi bil s celimi rebri na pokopališču,« se pošali Nemanič.
Ko je Oto zasledil razpis za priznanja občine Dolenjske Toplice, je poklical občinskega svetnika Andreja Šenico, ki je bil nekdaj komandir policijske postaje v Metliki, in mu dejal, naj Roka Majerja predlaga za dobitnika grba, najvišjega občinskega priznanja. Svetniki so soglasno sprejeli ta predlog in ob nedavnem občinskem prazniku mu je župan Franci Vovk slovesno izročil grb.
