Nikar hiš na Barje
Slovenskim državljanom Slameršak svetuje, naj ne gradijo na poplavnih območjih. »Predvsem v Ljubljani je trend prodiranja gradnje na Barje skrb vzbujajoč.« Drugič, toplotno izolirajte hiše. V poceni projektih se dogaja, da cenejšo gradnjo kasneje kompenzirajo s klimatskimi napravami, kar je tako ekonomsko kot ekološko sporno. »Treba je dvigniti standarde, saj upoštevanje minimalnih zahtev z gradbene dokumentacije ne dosega več razvoja tehnološkega napredka. Z večjo regulacijo bi lahko ljudem ponudili kakovostnejše objekte, pri čemer bi seveda gradbinci manj zaslužili. Regulacija bi bila zato nujna.«
»Skoraj vse obstoječe uradne strategije govorijo zgolj o tem, da moramo narediti ekonomijo bolj zeleno, vendar se nihče ne ukvarja z obsegom proizvodnje – da imamo vsako leto rast porabe materialov in energije. Moja naloga je iskanje scenarijev, kako bi lahko ob manjši porabi ljudje še vedno dostojno živeli,« razlaga Slameršak, ki je v Ljubljani zaključil študij meteorologije z geofiziko, od tam ga je pot vodila na študij klimatskega modeliranja na Nizozemsko, preko Nemčije in dela na inštitutu za biogeokemijo do Barcelone. Zanima ga predvsem predvidevanje družbenih posledic in strategij za prilagajanje na podnebne spremembe.
Pravite, da je vsak način proizvodnje energije sporen za okolje.
Ni načina, ki ne bi imel nobenih učinkov na okolje. Na družbeni ravni je treba sprejeti konsenz o pridobivanju energije – kakšne tehnologije bomo uporabljali in koliko energije potrebujemo. Brez opustitve fosilnih virov energije (kurjenje premoga, olja in plina) se ne da omejiti podnebnih sprememb. Če hočemo zaščititi metulje, ptiče, ribe ..., jih ne bomo z zagovarjanjem nadaljnje uporabe premoga, ker bodo izumrli zaradi dviga temperatur. Podnebne spremembe so ena največjih groženj biodiverziteti, pri čemer ne vidim možnosti, da bi se lahko izognili prehodu na sončno, hidro in vetrno energijo. Osebno se mi ne zdi nujno, da je treba vse reke pregraditi, saj imamo v Sloveniji večino hidropotenciala že izkoriščenega. Glede na to, da smo kot članica Evropske unije zavezani k spoštovanju Pariškega podnebnega sporazuma, bomo morali najti način, kako prenehati kuriti premog in preostala fosilna goriva. Fotovoltaika je z našega lokalnega vidika relativno nesporna, čeprav zanjo potrebujemo vire, ki jih pridobivajo z izkoriščanjem delavcev v Boliviji in Kongu, s tem so povezani tudi vojni konflikti. Prenehati bo treba s propagando o zeleni energiji in sprejeti dejstvo, da nobena energija ni povsem zelena. Popolnih rešitev ni.
Se pri nas na področju zmanjševanja izpustov ogljikovega dioksida dela dovolj? Se naredi dovolj na evropski ravni?
Če pogledamo kazalnike uspešnega zmanjševanja toplogrednih plinov in jih primerjamo s priporočilom znanstvenikov, je jasno, da smo daleč od tega. Še več, v zadnjih dveh letih v Sloveniji emisije naraščajo. Radikalno bi morali zmanjševati toplogredne pline, pri nas pa je ravno nasprotno.
Nismo več zelena destinacija Evrope, naš svež zrak je samo še mit?
To je pač marketing. Če ljudem govoriš, da smo zeleni in čisti, se bomo bolje počutili. Treba je pogledati objektivne meritve. Te za Slovenijo kažejo, da je že desetega maja izkoristila vse naravne vire, ki jih ima na voljo, če bi hoteli živeti sonaravno.
Slovenija se nadpovprečno segreva: od predindustrijske revolucije se je pri nas temperatura dvignila za dve in pol, v svetu pa za eno stopinjo. Vzrok je v lokalnih klimatoloških značilnostih, zaradi česar smo podnebnim spremembam nadpovprečno izpostavljeni. Vseh pet najtoplejših poletij se je zvrstilo v zadnjih petnajstih letih.
Kaj lahko pričakujemo? Še več poletnih neurij, naraščanje potokov, ki doslej nikoli niso poplavljali ...
Opažamo, da je vedno več temperaturnih in padavinskih ekstremov. To je del podnebnih sprememb, ki smo jim priča že danes. Pri govorjenju o podnebnih spremembah je največji problem, da ljudje menijo, da je o tem pač treba govoriti zaradi prihodnosti – to je res, ampak s tem problemom že živimo, imamo ga zdaj. Največ, kar lahko počnemo, je, da omejimo obseg škode. Če ljudje mislijo, da se bo nadaljevalo v dosedanjem tempu, se motijo. Stvari lahko postanejo bistveno hujše: število vročinskih valov se lahko zelo poveča. Včasih smo jih kakšno leto imeli morda tri, sicer pa povprečno enega na poletje, do sredine stoletja pa jih lahko pričakujemo celo pet ali šest! To pomeni, da bo med junijem in avgustom lahko od šest do sedem tednov z bistveno nadpovprečno vročino. Lahko se zgodi, da bo pol poletja zaznamovanega z vročinskimi valovi, medtem ko smo jih sedaj imeli en, dva, največ tri tedne.
Lahko vam ponudim še svež podatek, da je bil letošnji julij na svetovni ravni najtoplejši mesec v zgodovini. Ekstremi se bodo gotovo nadaljevali.
Tudi suše bodo zato vedno pogostejši pojav.
Čeprav smo pri nas deležni nadpovprečnega deževja, to ni prerazporejeno čez celo leto. Tako imamo en teden poplave, drug teden vročinski val, kar za pridelke gotovo ni dobro.
Vsako leto se ob tem sramežljivo dotaknemo teme o spremembi posevkov na naših poljih.
V določeni meri se na tak način že lahko prilagodimo, vendar pri ekstremnih dogodkih, kot so poplave, sprememba posevkov ne bo pomagala kaj dosti. Kljub temu verjetno čez 40 let ne bomo pridelovali enakih poljščin kot sedaj.
Če bi bili okoljski minister, kateri bi bili vaši trije takojšnji ukrepi?
Na prvo mesto bi uvrstil časovnico opuščanja fosilnih goriv: določil bi okviren datum zapiranja termoelektrarn, predvsem TEŠ, to bi bilo smiselno zapreti do leta 2030. Španija je nedavno sprejela zakon, po katerem bodo opustili rabo premoga v termoelektrarnah do leta 2029. Hkrati bi morali sprejeti strateški načrt nadomeščanja fosilnih goriv, pospešeno graditi elektrarne na sončno energijo in vetrne na manj spornih območjih. K temu bi morali pridati še prilagoditvene ukrepe za območja, odvisna od proizvodnje premoga, kot je Šaleška dolina. Ljudje tam so zelo izpostavljeni ekonomskim tveganjem, saj se bosta morala TEŠ in rudnik zaradi pomanjkanja rude zapreti do leta 2050.
Na drugem nivoju je treba sprejeti zeleno davčno reformo z znižanjem davka na delo. V primerjavi z večino evropskih držav ta pri nas sicer ni bistveno višji, vendar trenutna obdavčitev vse udari približno enako, zato poglablja družbeno neenakost. Smiselno bi bilo, da se davek za nižje dohodke zmanjša in da se obdavči gospodinjstva glede na to, koliko umazane energije porabijo. Tako bi ljudem dali možnost, da prilagodijo svoj način življenja na bolj trajnostne rešitve – da sredstva vložijo v energetsko obnovo stavb, na primer. Raziskave kažejo, da najbolj onesnažujejo ljudje, ki živijo na veliki nogi, imajo več vikendov, jahte ...
Tretji ukrep pa bi bil sprejetje moratorija na vse investicijske projekte, ki podaljšujejo našo odvisnost od fosilnih goriv. Če je treba radikalno zmanjšati emisije, da bi se izognili podnebnim spremembam, je najbolj nesmiselno širiti avtoceste in letališča. Ekonomsko nesmiselno je odpreti novo letalsko stezo, za katero veš, da jo boš zaradi zasledovanja podnebnih ciljev po letu 2030 moral zapreti.
Je to naša prihodnost? Ne bomo mogli leteti, kadarkoli in kamorkoli se nam bo zljubilo? Letalskega prometa je čedalje več, moralo pa bi ga očitno biti vedno manj.
Ne želim se postaviti v kožo moralizatorja, ki bo ljudem ukazoval, česa ne smejo početi, vendar bo treba sprejeti neki sistem, ki bo ljudem prepuščal možnost odločitve. Da se bo torej posameznik odločal, kam bo namenil sredstva in v kolikšni meri bo plačeval okoljske davke. Mislim, da se bo večina odločila, da bo raje uporabljala avto še nekaj let, dokler ne bodo kupili bolj zelenega avtomobila, kot da bi vsako leto leteli v Egipt na dopust.
Če bomo z letalskim prometom nadaljevali po trenutnih trendih, bomo imeli čez trideset let 300 odstotkov več emisij iz letal! Emisije pa moramo zmanjševati vsako leto za pet do šest odstotkov. Lahko pa še naprej letamo kot sedaj in prepustimo problem katastrofalnih podnebnih sprememb zanamcem. Vendar mislim, da nas bi to zelo teplo.
Zaradi gneče na naših cestah pričakujemo ravno to, proti čemur vi svarite. Radi bi dodatne vozne pasove.
Treba je sprejeti ukrepe, ki bodo ljudem omogočali alternative, tudi pri prometu. Nima smisla ljudem prepovedovati potovanj z avti, ker nimajo druge možnosti.
Saj hitrejših tirov za vlak od Maribora do Ljubljane še najmanj deset let ne bomo videli.
Lahko pa bi jih zgradili in bilo bi ceneje kot porabljati denar za cestno infrastrukturo. Treba je razumeti, da naš trenutni način potovanja ni neki spontan način, ampak se je začel po drugi svetovni vojni z jasnim ciljem predvsem nemške avtomobilske industrije, da zažene svoje povojno gospodarstvo ravno na tej panogi. To je bila strateška gospodarska odločitev in temu je prilagojena infrastruktura. Enako je z energetskimi sistemi, zanje smo se odločili pred 50 leti. Že takrat so obstajale določene alternative. Zdaj smo ujetniki sistema in res si je nemogoče predstavljati, kako bomo čez deset let živeli popolnoma drugače. Naloga države je, da nas s preusmeritvijo investicij reši ujetništva fosilnih goriv in da se nehamo pogovarjati o novih letaliških stezah ter dodatnih pasovih obvoznic, ker to očitno ni v skladu s trajnostnimi okoljskimi smernicami. To ne pomeni, da bo zdaj polovica ljudi takoj naslednje leto začela uporabljati vlak, ampak trend je treba obrniti. Brez konfliktov pa ne bo šlo, to je jasno.
Letos julija je gorela Arktika, zabeležili so več kot sto hudih požarov. Česa takega si pred leti ni bilo mogoče zamisliti. Vzrok za požare je vreme, ne človek?
Do požarov v takem obsegu na severu Rusije še nikoli ni prišlo. Emisije so tako velike, kot je celoletni ogljični odtis Francije. Ljudje lahko požar povzročijo zaradi malomarnosti, vendar na razširitev in vzdrževanje požara vplivajo okoljski dejavniki. Tako obsežen požar v Sibiriji se je letos lahko zgodil prav zaradi podnebnih dejavnikov: trenutno je v Sibiriji bistveno toplejše poletje kot kadarkoli poprej, obseg arktičnega ledu je na najnižji točki v zgodovini, gozdovi pa so zaradi ekstremnih razmer zelo suhi. Če bi bili vlažni, se požari ne bi tako širili. Podnebne spremembe so eden glavnih dejavnikov, ki poslabšujejo stanje.
Tu in tam se oglasijo nekateri, tudi politiki, ki pravijo, da bi se podnebje spremenilo ne glede na človekovo ravnanje, ne glede na količino naših izpustov ogljikovega dioksida – da je to neizogiben naraven proces. To je verjetno iskanje opravičila za neukrepanje?
To je eden izmed najbolj skrb vzbujajočih argumentov, ki je na isti ravni kot trditev, da je Zemlja ravna. Vse dvome o tem, da so podnebne spremembe del naravnega cikla, smo ovrgli že pred dvajsetimi leti. Če pogledate poročila naftnih družb iz 70. in 80. let, takrat so te same naročale okoljske raziskave o morebitnem segrevanju planeta, lahko iz njih razberete, da so se tisti, ki so za podnebne spremembe objektivno odgovorni, zavedali problema ter ga priznali. preprosto so ga pometli pod preprogo in obdržali kot poslovno skrivnost. Da ne gre za teorijo zarote, je razvidno iz vrste dokumentov, ki so jih izbrskali žvižgači.
Če zberete vse znanstvene članke, jih več kot 98 odstotkov govori o tem, da so podnebne spremembe povzročili izpusti, ki jih povzročamo ljudje.
Pred leti sem bila na predavanju, kjer je takratni češki predsednik Vaclav Klaus eminentnim gostom ob izidu svoje knjige Modri planet v zelenih okovih nasprotoval teoriji o globalnem segrevanju. In to v prostorih Univerze v Ljubljani!
Na Univerzi v Ljubljani obstajajo določeni akademski dinozavri, ki sem jih tudi sam kot meteorolog poslušal in ne verjamejo v podnebne spremembe. Pri tem lahko samo pripomnim, da smo glede na ostalo akademsko sfero po svetu malo posebni. To priča o tem, da imajo določeni ljudje pri nas v znanosti privilegije, saj imajo kljub nizki znanstveni kredibilnosti zagotovljene položaje, medtem ko se mlajši raziskovalci do varnih zaposlitev težko prebijejo.
Led pa se tali, grozi nam naraščanje morske gladine – menda imajo Nizozemci že pripravljen scenarij?
Na Nizozemskem živijo na nizki nadmorski višini in so znani po zelo učinkovitem sistemu zapor, morskih nasipov, s katerimi se branijo pred plimo, ujmami, poplavami. Dvigovanje morske gladine je pri njih osrednji problem, s katerim se ukvarjajo. Za Nizozemsko oziroma Evropo dvigovanje morske gladine za naslednjih 80 let ni toliko skrb vzbujajoče, ker govorimo o globalnem dvigu gladine od 60 do 80 centimetrov. Problem bo nastal ob obsežnem taljenju antarktičnega polarnega ledu; če bi se ves stalil, bi se gladina povišala med šest in deset metrov. To pa je dvig gladine, ki se ji je nemogoče prilagoditi z nasipi. Na Nizozemskem imajo prilagoditvene načrte do leta 2150, v primeru okrepljenega taljenja ledu pa se bodo morali preseliti in današnje Nizozemske ne bo več.
Države, ki že leta 2050 ne bodo več obstajale, kot so Fidži in Kiribati, pritiskajo na Združene narode, da bi se definiral trenutno neobstoječ status klimatskih beguncev. Iz teh držav nekateri že iščejo azil v Avstraliji in na Novi Zelandiji, pa jim ga ne odobrijo, ker po mednarodnem pravu status klimatskega begunca ne obstaja. Iz zgoraj omenjenih držav bo zbežalo skupno kakšnih 100.000 ljudi, medtem ko bo iz Bangladeša in nekaterih afriških držav, kjer ljudje živijo tik ob obali, v prihodnosti drug dom moralo poiskati več deset milijonov ljudi. Do sredine stoletja bomo po nekaterih ocenah priča od 200 do 300 milijonom beguncev, če ne bomo dvigovanja temperatur omejili do poldruge stopinje.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
