V toplem in varnem naročju drug drugega sta jih preživela že skoraj trideset. Spoznala sta se davnega leta 1990, tri leta pozneje sta se poročila in še tri leta kasneje dobila dvojčka. Zdaj sta skupaj ustvarila še ljubezenski vodnik in vadnico Iskanje srečnega medspolnega razmerja, v katerem sta natresla recepte za skupno srečo. Letošnje poletje in jesen smo za naše bralce pripravili prav kraljevski posladek, saj bomo v feljtonski obliki objavljali izbrane izseke iz tega še kako dobrodošlega dela. Za otvoritev pa objavljamo pričujoči intervju, ki je od začetka do konca potekal v skrajno veseljaškem duhu.
Branko: Kar naj Bernarda pove! Brez nje ne bi bilo ne mojega pisanja, ne moje knjige, ne moje sreče! Ona je moja alfa in omega, ona me je eksistencialno izklesala.
Bernarda: Moje sporočilo bi bilo, da se splača začeti in vztrajati v skupnem življenju. Vsi minusi in težki časi so zanemarljivi v primerjavi s tistim, kar lahko v dvoje zgradiš in imaš.
Branko: Žetev je mnogo obilnejša kot setev. Iz enega zrna lahko dobiš celo gredo.
Ampak samo če vztrajaš.
Branko: Seveda! Tudi pri branju najine knjige. Prebrati je treba vso. Torej ne samo uživati ob ocvirkih o gruljenju in zapeljevanju, snubljenju in seksu … Temveč dobro predelati tudi vse, kar pride za tem: prilagajanje, treznjenje, otrokovanje … In seveda spoznanje, da so druga plat vsakega ljubezenskega kovanca tudi občasni občutki sovraštva.
Ojoj, ampak kaj ni sovraštvo vseeno malce premočna beseda? Mogoče bi bilo bolje, če bi rekli »žolčni in agresivni občutki«.
Branko: Ne, ne, mirno lahko rečemo tudi sovraštvo. Vsaj za nekaj hipov. To je pač normalen del vsakega poglobljenega odnosa.
Bernarda: In če se tega ne naučimo prepoznavati in sprejemati, se kaj hitro znajdemo v težavah. Tudi pri naju je bilo tako, preden sva se naučila prepirati. Danes je to povsem druga pesem. Kadar se kreše, se kreše. A se prav zato kreše samo kratek čas in potem je spet vse v redu.
Seveda drži, da je treba nesnago dati ven. A čim prej se je treba naučiti predvsem, da pri tem ne ranimo partnerja. Sta kdaj pomislila, da bi odprla svojo šolo prepiranja?
Bernarda: Branko bi jo vsekakor lahko. On se zna zelo hitro odmakniti in prepir potem iz daljave voditi kot vsak drug projekt. Meni pa se vsake toliko še vedno zgodi, da za kratek čas … zblaznim. (smeh)
Branko: Sam sem šel skozi svojo šolo shizoidnosti, zaradi katere sem lahko tudi sredi najhujše vihre miren, racionalen, s steklenim zvonom okoli sebe. Tak sem leta in leta v zakonu tudi bil. A sem si potem to prepovedal, da sem se lahko začel čustveno izražati. In po tem, ko sva se začela prepirati, je bilo nekaj časa malo bolj naporno. Ampak zadnja leta se usekava samo nekje enkrat na leto, več ne potrebujeva.
Enkrat na leto! Kakšna idila …
Branko: Ja, ampak seveda tudi zato, ker se proti sedemdesetim človek vseeno že malo umiri. Pri tej starosti na koncu koncev tudi vlomilci mnogo manj vlamljajo in celo serijski morilci izgubijo zagon. In tako ni čudno, da se tudi ljubimci manj prepirajo.
Kako pa bi lahko na kratko strnili to slovito tehniko konstruktivnega prepiranja?
Branko: Tako, da se je najbolje sploh ne prepirati. Bom ponazoril s konkretnim primerom. V Estoniji sva bila gosta neke gospe in že po nekaj minutah je bilo jasno, da sva z njo povsem nekompatibilna. In ko rečem povsem, mislim res povsem. Vljudno bi lahko rekel, da je bila njena vsevednost v brezupnem konfliktu z mojo. In tako sem imel na izbiro samo to, da bom štiri dni čisto tiho.
Bernarda, je bila to za Branka res sploh opcija?
Bernarda: (odkimava) Nemogoče. Nemogoče.
Branko: Ali pa da se tej gospe sicer še naprej verbalno zoperstavljam, a ji ob tem na vsakem koraku izkazujem izjemno prijaznost. Dotiki, kuhanje kave in žgancev, nežna pozornost do njene trenutne dobrobiti – kompleten paket! In to sem potem štiri dni načrtno počel. Gospa je bila ob tem najprej povsem zbegana. Ni ji bilo jasno, kako se lahko z njo nekdo ves čas tako srdito prepira o, recimo, Varšavskem paktu, ob tem pa je do nje tako prijazen. No, ob slovesu mi je jokaje padla v objem kot dolgo izgubljenemu bratu. V teh štirih dneh sva se spoznala do obisti in postala – dolgoletna prijatelja!
Bernarda, torej vas Branko tudi med pričkanjem obliva s toplino?
Bernarda: Po začetnem poku ponavadi res preideva v to fazo. Problem je v tem, da včasih prehitro. Vsaj zame. Ker sem še jezna in zaprta, me zna ljubeznivost kvečjemu vznejevoljiti.
Ampak v tisti fazi bi vas najbrž vse, kajne? In vas toplina najbrž vseeno malo manj kot kaj drugega.
Bernarda: Drži.
Kajti če se v takih situacijah nekdo vsaj trudi, da ne doliva olja na ogenj, da brzda svoj prispevek k besneči spirali egov … To je v resnici velika reč.
Bernarda: Se strinjam. Če ranjenega človeka pustiš, da kuha mulo, bo pogosto skuhal marsikaj povsem nepotrebnega. Iz iveri lahko v štirinajstih dneh nastane tudi celo poleno.
Branko: S katerim dobi na koncu partner po glavi. (smeh) Zreli ljudje imajo pred nezrelimi ravno to veliko prednost, da na vse skupaj gledajo precej sproščeno. Zato iz prepirov ne delajo tragedije, saj jim je jasno, da so nevihte najbolj normalen del vsake klime. Če si namesto varno navezan nevrotično, boš pa štirinajst dni skupaj kuhal mulo v prepričanju, da se je pravkar podrl svet. Čeprav se ni v resnici zgodilo nič drugega, kot da je partner pripomnil, da je juha preslana.
Posebej ljubek je tisti del, kjer popisujeta dvorjenje in prva približevanja. To je zgodba o tem, da na koncu vseeno štejeta predvsem drznost in možatost. Tudi če, kot v vajinem primeru, temeljita na seriji Brankovih povsem pobiksanih predpostavk.
Bernarda: Res je. Ženska mora znati moško drznost ceniti, saj je odraz želje in poguma. No, vsaj pri pravem snubcu – torej če nimaš opravka zgolj s še enim rutinskim nastopačem. Če je snubec pravi, moraš ceniti, da po prvi zavrnitvi ne odide. Vztrajnost je še kako dobrodošla popotnica za morebitno skupno pot.
Za tek na dolge proge.
Bernarda: Tako. In Branko je vztrajal. Če sem ga poslala ven skozi glavna vrata, je prišel nazaj skozi stranska. In če sem ga poslala ven še skozi ta, je priplezal skozi okno.
Branko: Ampak na začetku sem prihajal nazaj manično. Kot nekakšen jojo, ki se preprosto ni znal odlepiti od nje. Šele ko sem uspel razviti notranjo trdnost – ki je bila pripravljena sprejeti tudi možnost, da ne bo med nama nazadnje nič! – me je Bernarda sprejela.
Aha, šele potem …
Branko: Bil sem povsem nor nanjo. S poudarkom na »nor«. Petnajst minut po tem, ko sem se poslovil, me je lahko zagledala na vrtu, kako skozi okno strmim vanjo. Kot tipičen zalezovalec, ki hlepi, da bi jo tisti dan morda še enkrat uzrl.
Ubogi Branko. Nekaj malega o takem zalezovanju vem tudi sam. Najbrž vas je na začetku tako zavračala tudi zato, ker ste bili polni vročične energije, ki v resnici sploh ni imela prav veliko zveze z njo kot s konkretno osebo.
Branko: Meni se je zdelo to nekaj najbolj normalnega. Saj sem bil vendar zaljubljen!
Bernarda: (smeh) Pa ni bilo, ni bilo normalno! Prav živce mi je cefralo!
Branko: Šlo je za obuditev prvotne nezrele, polaščevalne zaljubljenosti dojenčka do mamice. Dojenček brez matere ne more preživeti, zato ves čas pogleduje, ali je mati še tam.
No, ampak ženske si seveda pač ne želijo dojenčka za partnerja.
Bernarda: Saj to pravim! Natanko tako!
Še toliko bolj, ker z dojenčki nima smisla imeti dojenčkov.
Bernarda: Najprej se je moral vsekakor spraviti v red. Naučiti se je moral, da mi je pustil dihati in mi s tem omogočil svobodo. Ob njej pa tudi občutek, da mi zaradi tega ni treba imeti slabe vesti.
Branko: Do take spremembe ni prišlo na racionalni ravni, temveč nekje mnogo globlje. Saj razumsko sem čisto dobro vedel, da mogoče ni najbolje, da plezam v drugo nadstropje, da bi videl, ali je šla res na tisti obisk, kot je rekla …
(krohot) Ježeš!
Bernarda: Ampak rada bi poudarila, da se je Brankova vztrajnost po tem, ko se je malo porihtal, izkazala za čudovito lastnost. Ker sem lahko mirna, da me ne bo nikoli pustil na cedilu.
Branko: Gradišniki smo nasploh zelo monogamna linija! Delamo seveda napake, a jih praviloma ne ponavljamo. Pa jo je njena mama tako svarila pred mano, kaj vendar vlači v hišo! No, saj jo je bilo za razumeti: ločenec z dvema otrokoma, pa še bivši alkoholik – in, kar je najhujše od vsega, pisatelj!
Bralke bo najbrž zelo zanimalo, kako je Branko iz dojenčka postal moški.
Bernarda: Počasi. Z veliko truda. Jaz pa sem mu pri tem stala ob strani tako, da sem mu vedno znova dala novo priložnost.
Branko: Ampak ob vsaki sem lahko čutil, da je zelo mogoče zadnja. V tem je bila Bernarda naravnost genialna! Ob njej sem se o ženskah v letu in pol naučil vsega tistega, kar bi me morala z dobrim zgledom v otroštvu naučiti mama. Prej sem vse življenje mislil, da je ženska bitje, ki ni nikoli zadovoljno. Ki ne glede na to, kaj storiš, od tebe pričakuje, da boš to storil bolje. Če pa si kaj storil popolno, bo razočarana, ker ne počneš česa čisto drugega.
Bernarda pa ni bila taka?
Branko: Ne. Nikoli ne bom pozabil njenega prvega obiska v hiški, ki sem jo takrat urejal zase in za svoja otroka iz prvega zakona. Kako se je razgledovala in samo pokimavala: »Fajn, fajn!« Zame je bilo kaj takega povsem nepredstavljivo. In s temi svojimi »fajn, fajn« mi je tudi kasneje omogočila, da sem postal samozavesten in se začel razvijati kot moški.
Bernarda: Materina kritičnost sicer ni imela samo slabih učinkov. Zaradi nje ima Branko zelo visoke standarde – najbolj od vseh do sebe. Živeti s takim človekom je sicer pogosto zelo naporno, a ti lahko tudi pomaga v življenju doseči več, kot bi morda sicer. Ob njem si ves čas stimuliran, da storiš kak korak iz cone udobja. Če ne bi bilo njegovih vzpodbud in tihe podpore, kdo ve, ali bi bila v službi tako uspešna.
Branko: Nič ne vem o tem. Njena kariera? Popolnoma njena zasluga! No, edino, če se ji je dogajala krivica, sem jo vedno maksimalno podprl. Ko ji je recimo Rupel odrekal napredovanje, ki ji je po vseh pravilnikih pripadalo, sem vsako svojo objavo kot Katilina zaključeval s stavkom, da minister še vedno ni podpisal sklepa o Bernardinem napredovanju. Rupel menda ob petkih ponoči ni mogel spati, ker je s strahom čakal na izid Sobotne priloge.
Haha, s tem ste zaključevali tekste, čeprav so bili o nečem povsem drugem?
Branko: Seveda. Takrat sem jo tudi šuntal, naj zagrozi, da imam o njem že vse napisano. In da me samo ona zavira, da vsega skupaj ne objavim. Kar je bilo tudi res! Naj vam pokažem …
(plane kvišku in se odpravi v sosednjo sobo ter zmagoslavno prinese knjigo z naslovom Ah ta služba!)
Bernarda: Tale je nastala na podlagi najinih pogovorov, ko sem dolgo hodila domov iz službe vsa razburjena. Branko pa si take reči vestno zapisuje v dnevnik.
(listam po knjigi) Ne samo da je napisana, dejansko je tudi natisnjena …
Branko: Mnogi politčiči, politikanti in politizerji, ki jih tu notri popisujem, so zdaj že pod rušo ali v pokoju. Ampak tale dokaz o njihovi pritlehnosti lahko Bernarda kadarkoli objavi.
Neverjetno! Soprog tako pozorno posluša ženino zafrustrirano usajanje o službi, da v podporo napiše celo knjigo! Ampak s tem našim bralkam vendar postavljamo povsem nemogoče standarde! To je tako čudovito, da je za tem lahko samo neka patologija!
Bernarda: No, saj to se ne dogaja namenoma. Jaz pač pridem vsa razkurjena iz službe in moram to nekomu povedati, da dam ven.
Branko: Jaz pa ne morem potem tega povedati naprej nikomur razen računalniku. Natisnjena pa je knjiga zato, ker sem jo Bernardi nekoč podaril za rojstni dan.
Lahko samo ponovim, da pravkar močno preobremenjujemo marsikaterega ubogega kujona med soprogi. Od katerih se bo po tem intervjuju pričakovalo neprimerno več kot prej. Zato zahtevam, da zdajle takoj najdemo nekaj resnično obupnih Brankovih lastnosti, da vsaj malo uravnotežimo enačbo!
(Se prav na vse kriplje potrudimo, a ne izbrskamo nič kaj bistveno konkretnejšega od tega, da je z Brankovo intenzivnostjo pogosto zelo naporno živeti. Veliko je bojda samogovorov, za povrh pa da zelo rad kritizira, kakšne neumnosti Bernarda gleda po televiziji. S tem da Branko trdi, da tega že leta ne počne več. Razen seveda, kadar Bernarda kot vestna uslužbenka gleda TV poročila in »podobna jajca«.)
Prav, vdam se. Usoda marsikaterega ubogega kujona je pač zapečatena. No, če smo začeli, pa še zaključimo s pedagoško noto. Katero zapostavljeno lastnost oziroma vrlino bi izpostavila kot ključno za dolgotrajno ohranjanje harmonije?
Bernarda: Hvaležnost.
Hvaležnost za kaj?
Bernarda: Za to, da smo lahko sploh skupaj.
Branko: Za človeški dar družnosti. Za družino kot edino obliko življenja, ki nas še brani pred norostmi današnjega časa. Pred nasiljem samozamotovalne tehnologije, pred bežanjem v samotne virtualne svetove. Samo družina te lahko še ubrani pred izolacijo. To je edino zavetje, ki je ostalo.
Bernarda: Tudi če gre drugje vse narobe, je skupni dom tisti temeljni oporni kamen, h kateremu se lahko vedno vrneš. Kariero danes imaš, jutri si že v penziji in se te nihče več ne spomni. Nenadomestljiv si samo za svoje najbližje. Opažam, da nosijo ljudje brez družine v sebi z leti čedalje več grenkobe. Ki jo potem stresajo, kjer pač morejo.
Branko: Veliki psiholog Erik Erikson je dejal, da te, če se nisi naučil učinkovito skrbeti za naslednji rod, čakata predvsem onemoglo ogorčenje in tihi obup. Če imaš družino, imaš ves svet. Kadar se doma kaj pričkamo, si rad rečem: »Branko, kaj pa če bi bila zdaj vojna? Kaj če bi mi odpeljali Bernardo, kaj če bi mi postrelili otroke? Saj bi bilo vendar konec vsega, kar mi kaj pomeni! Ne bom se torej zdaj prepiral zaradi dveh gnilih pomaranč – saj nisem nor!« Celo če je družina disfunkcionalna, je tisto, kolikor je v njej pristne bližine, ponavadi največje bogastvo, ki ga človek ima. Za takšna bogastva pa velja biti hvaležen.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
