Hervol, po rodu Sevničan, ki živi v Brezini pri Brežicah, meni, da je sodobno kmetijstvo tako močno zašlo s prave poti, da bo treba kar hitro narediti rez in najti rešitev, ki bo v skladu z naravnim, ali kot bi rekli nekateri, tudi božjim zakonom. »Če tega ne bomo naredili, bomo trpeli. Spremembe so težke zaradi interesov korporacij, ki vidijo le denar, a več ko nas bo ozaveščenih, lažje bo. Bistvo vsega pa je, da ne spreminjamo drugih, ampak moramo spremeniti sebe.«
Prvi otrok, prvi vrt
Milan Hervol je kot otrok veliko časa preživel pri dedku in babici na kmetiji. Pri 24 letih se je poročil in pri 25, ko je dobil prvega otroka, že imel svoj vrt. »V spominu sem imel okuse iz otroštva in tako mi je bilo hitro jasno, da je treba jesti domačo hrano, s katero vnašaš v telo tudi pravo energijo, saj te rastline začutijo in ti dajo tisto, kar ti potrebuješ. Zato je tako pomembno imeti svoj vrt in svoj sadovnjak,« je poudaril.
Z ženo zdaj že 26. leto uživata samo presno hrano, to pomeni presno sadje, zelenjavo, semena in oreščke.
Za začetek hektar oaze
Ko sta si z ženo zgradila hišo v Brezini pri Brežicah, sta takoj kupila hektar veliko zapuščeno parcelo v nekaj kilometrov oddaljenem Curnovcu, kjer sta si ustvarila svojo oazo miru, v kateri si je družina z dvema otrokoma v zadnjih 28 letih pridelala večino hrane, ki jo je potrebovala. Na tem hektarju zemlje, kjer na prostem in v rastlinjakih rastejo vse mogoče vrste zelenjave in sadja, si še danes z ženo pridelata dovolj zelenjave, sadja in oreškov za svoje potrebe.
V zadnjih nekaj letih je v Milanu Hervolu, ki v Posavju in po vsej Sloveniji pogosto na brezplačnih predavanjih govori o presni prehrani in zdravem življenju, zorela ideja o skupnostnem kmetovanju. V mislih ima skupno obdelavo zemlje, s katero bi si skupaj pridelali dovolj hrane za vse, ki sodelujejo v projektu. Lani so idejo začeli uresničevati – Milan, njegova soproga, tudi sama presnojedka, ter še dva zagnanca, Boris in Marko.
Posestvo pod Pišecami
V dolini pod Pišecami, ki ji domačini pravijo tudi Zelena dolina, saj je prepredena s tremi izviri vode, ki tu priteka na plano izpod bregov, so kupili nekaj hektarjev veliko zaraščeno posest, saj je 35 let zapuščenosti naredilo svoje. Prav radi bi dokupili še sosednjo kmetijo, da bi imeli skupaj 10 hektarjev površin. Potem bi lahko z intenzivno pridelavo na prostem in v rastlinjakih, kot načrtujejo, pridelali toliko sadja, zelenjave, semen in oreščkov, da bi z njimi lahko popolnoma vse leto oskrbeli tudi 200 ljudi.
Parcelo so začeli krčiti lani in dela so se intenzivno nadaljevala še letošnjo pomlad. Tisti čas so v dolini brneli stroji, napenjale so se mišice, tekel je znoj. Nekatere strmine so jim pomagale očistiti štiri koze in štiri ovce, sicer pa se je poleg pobudnikov projekta v dolini in na pobočjih nad njo pri delu zvrstilo kar nekaj prostovoljcev, med njimi mnogi mladi fantje iz Skupnosti za zavest Krišna iz Ljubljane. »Fantje prav radi pridejo in ljudje v soseščini kar ne morejo verjeti, kako me poslušajo, kako so pridni, delajo v vsakem vremenu in se veselijo,« je povedal Milan Hervol.
V skupnosti pridelujejo zase in veliko tudi razdelijo. Kot dodaja sogovornik, je še kar nekaj ljudi, ki se želijo priključiti projektu skupnostnega kmetovanja. »Sčasoma nas bo vse več, vendar se želimo organizirati tako, da projekt ne bo le za nas, temveč za več generacij. Zaradi tega je mogoče pristopiti v skupnost samo tako, da si leto, dve ali tri pri nas poskusno. Ljudje z močnim egom bodo v skupnosti težko napredovali, saj tu vse gradimo na sodelovanju. Kdor je pripravljen sodelovati in del dneva preživeti v naravi, je dobrodošel,« je pojasnil sogovornik.
Divjina postane kmetija
Zaradi prej omenjenih izvirov vode so morali parcelo opremiti z drenažo in speljati vodo z njiv v potoček, ki teče po sredini doline in so mu z zajezitvijo dodali še eno funkcijo. »Nič ni lepšega, kot se po končanem delu okopati v naravnem jezercu,« menijo v skupnosti. Voda je seveda osnovna za uspešno kmetovanje, zato ni naključje, da so si izbrali prav to dolino. Posestvo je tudi dom številnih živali, raznovrstnih žab, divjih rac, čapelj, medtem ko imajo na strminah svoja številna domovanja lisice, ki jih tu lahko vidiš vsak dan – tudi mi smo jo uzrli ob našem obisku!
S prostovoljci so v precej kratkem času iz prave divjine že naredili kmetijo, jo opremili s prvo cesto, postavili plastenjake, zasnovali vrtove in zasadili velik sadovnjak, v katerem zdaj raste kar 1400 sadik.
Kot smo izvedeli ob ogledu posesti, si skupnost želi še večjega objekta v treh etažah, ki bi meril 30 x 12 metrov. Poleg tega imajo v načrtu še rastlinjak, ki bi ga ogrevali s pečjo na drva z izjemno dobrim, kar 95-odstotnim izkoristkom in v njem nekoč v prihodnosti gojili celo južno sadje.
To je prihodnost, a že ta trenutek po levem pobočju doline raste okrog 600 trt različnih sort samorodnice, ki jih ni treba škropiti. Nasad bodo v prihodnosti pokrili tudi z mrežo proti toči in pticam. Močnejše trte bodo že letos dale prve grozde.
Med 1400 različnimi sadnimi sadikami je največ marelic, jablan, sliv, hrušk, breskev in češenj. Na posestvu rastejo kakiji, murva, asimina, šmarna hrušica in aronija, medtem ko so na drugem posestvu v Curnovcu s plodovi bogato obloženi tudi kiviji, nešplja in ringloji.
Detelja za gnojilo
Malo nad dolino se razprostira naselje Orehovec, zato ne preseneča, da imajo orehi tu domovinsko pravico. V skupnosti so, kar zadeva orehe, storili zgolj to, da so jih pustili na parceli rasti, kjer se je le dalo.
Na desni vzpetini nad dolino, ki so jo očistili pred kratkim, zdaj že rastejo melone in lubenice, ki so jih sami vzgojili iz semena. Na ravninskem delu, kjer pridelujejo zelenjavo in tudi jagode, so površine zasejali z deteljo, ki jo pozneje zmulčajo in podkopljejo v prst. »Tako je idealno pognojeno in ni potrebe po dodajanju drugih gnojil,« je prepričan sogovornik. Za stalno oskrbo s hranili poskrbijo s kolobarjenjem.
Na poljih rastejo buče, endivija in radiči, ki jih sejejo dvakrat, da je še za ozimnico, pa zelje, ohrovti in koruza, ki jo mlečno uporabljajo v solatah in za ta namen tudi zamrznejo. Na pišeškem in curnovškem posestvu imajo posajenega tudi nekaj krompirja in fižola, pa tudi jajčevce, vendar so te kulture namenjene prehrani gostov poletnega tabora na posestvu. Letos bo tabor, ki se ga udeleži od 30 do 40 ljudi, mladih in starih, avgusta.
Za dobro počutje rastlin
Za celoletno oskrbo so pomembni rastlinjaki, ki so narejeni enostavno in z malo stroški, so pa zelo visoki, da rastline v njih ne trpijo. Na folijo rastlinjakov namestijo tudi mrežo za senčenje. V rastlinjakih lepo uspeva paradižnik, ki že kaže debele plodove. V rastlinjakih ni nobenega škropljenja, če pa se že pojavi bolezen, lahko uporabijo mleko ali njivsko preslico, kumare lahko proti plesni poškropijo tudi z razredčeno morsko vodo. To uporabljajo tudi proti breskovi kodravosti.
V rastlinjakih pridelajo tudi precej rdeče pese in korenja, rdečega in rumenega, ki ga prvič posejejo konec sezone, takoj ko odstranijo paradižnik, nato pa ga sejejo še dvakrat, tako da ga imajo ves čas na razpolago.
V plastenjakih uporabljajo zastirko, ki jo poskušajo polagati tudi drugod, vseeno pa ponekod tla pokrijejo tudi s črno folijo. Na površinah, kjer ne sejejo detelje, uporabljajo zastirko iz kravjekov. Kot je obiskovalcem zaupal Milan Hervol, je kravji gnoj za dognojevanje, če je potrebno, najboljši. Na njihovih površinah ga uporabljajo pri sajenju zelja, pri čemer je zanimivo, da sadilno jamico zapolnijo s svežim kravjim gnojem, da ima rastlina dovolj vlage in hkrati hranil.
