Največ so imeli na Lenarčičev račun in na račun premierja Marjana Šarca povedati v stranki Socialnih demokratov, ki so na komisarskem stolčku želeli videti evropsko poslanko Tanjo Fajon. Na koncu so jih na vladi preglasovali, ministri SD naj bi tako bili edini, ki so glasovali proti imenovanju Lenarčiča kot kandidata, pred tem pa »enostransko odločitev« Šarca kritizirali kot »neprijetno sporočilo«.
Evrokrat brez političnih izkušenj?
Kopja so se najbolj lomila ob dejstvu, da je Lenarčič karierni diplomat in kot tak nikoli ni kandidiral in bil izvoljen na politično funkcijo. Iz tega razloga naj ne bi bil primeren za Evropsko komisijo, ki da je klub nekdanjih ministrov, premierjev in predsednikov.
»Vedno ista zgodba … podcenjevanje do zadnjega atoma moči. Ne nazadnje je treba povedati, da ravnam tako, kot menim, da je dobro za Slovenijo, ne za strankarske interese,« se je na omrežju Facebook na kritike odzval premier Šarec. Spomnil je na popoln fiasko izpred petih let, »ko je vlada poslala tri kandidate, ki so se samopredlagali«.
Šlo je za Tanjo Fajon, Karla Erjavca in Alenko Bratušek, ki je na koncu dobila kandidaturo, a med svojo predstavitvijo pogorela v Evropskem parlamentu. Od vseh teh prvokategornikov sta Erjavec in Bratuškova tokrat takoj vrgla brisačo v ring. Erjavec je kandidata označil za odličnega, odličen pa se mu je zdel tudi postopek njegove izbire. Bratuškova je Lenarčiču namenila svoj glas brez dodatnega komentarja.
Čeprav Lenarčič svoje kariere nikoli ni testiral na volitvah, pa niti približno ne gre za nekompetentnega diplomata. Prav Lenarčič naj bi bil eden tistih, ki je Šarcu odsvetoval nagovor evropskih poslancev, saj da bi to odmevalo le v prazni dvorani prejšnjega sklica Evropskega parlamenta. Šarec je domnevno prisluhnil nasvetom iz stalnega predstavništva v EU in svoja stališča raje podal za portal Politico. Torej za enega od medijev, ki so obvezno branje bruseljskih struktur in glede katerih se lahko zanesemo na to, da bodo informacijo dostavili pravemu naslovniku – to pa v EU niso izvoljene funkcije, temveč predstavniki, ki jih v vrhovne evropske strukture imenujejo vlade posameznih članic.
Selmayr ga je vrgel iz pisarne
Lenarčič kot stalni predstavnik v EU ni imel lahkega mandata. Kmalu po prevzemu funkcije se je namreč popolnoma razvila arbitražna afera, med katero Slovenija v EU ni imela veliko zaveznikov. Po bruseljskih hodnikih tako kroži anekdota, da naj bi se Lenarčič glede arbitraže sprl z Martinom Selmayrjem, vplivnim pomočnikom predsednika Evropske komisije Jeana-Clauda Junckerja. Selmayr je sicer prijatelj in strankarski kolega hrvaškega premierja Andreja Plenkovića, kar je bil nemara tudi razlog, da se je pri vprašanju arbitraže močno postavil na stran Hrvaške.
Selmayr naj bi v navalu jeze Lenarčiča vrgel iz svoje pisarne, nato pa naj bi mu onemogočal tudi dostop do ključnih odločevalskih kanalov v komisiji. Kaj se je dejansko zgodilo, bomo verjetno lahko čez nekaj desetletij prebirali v biografijah, a prav zaradi te anekdote naj bi Lenarčiču očitali pomanjkanje izkušenj na političnem parketu, kar naj bi bila slaba popotnica v komisijo.
Eno je gotovo: ko in če bo Lenarčič komisar, mu Selmayr ne bo več mogel pokazati vrat. Po neuspešnem lobiranju za Plenkovića kot predsednika komisije in tesni zmagi Ursule von der Leyen kot prve komisarke je Selmayrjev vpliv menda le še bled spomin.
Portret: karierni diplomat
Karte za komisarska mesta so še v postopku mešanja, pozorni opazovalci pa menijo, da bo Slovenija tokrat dobila komisarja za širitev EU. V tem mandatu ni predvidene nove širitve, a se bodo dverim EU poskušale približati države iz nekdanje skupne republike – Severna Makedonija, Črna gora in Srbija.
Janez Lenarčič si je pri svojih 52 letih nabral precej diplomatskih izkušenj. Po diplomi iz prava se je leta 1992 zaposlil na zunanjem ministrstvu in bil po samo dveh letih službovanja poslan v zunanjo službo. Pet let je služboval v stalni misiji Slovenije pri Organizaciji Združenih narodov v New Yorku, nekaj časa pa celo zasedal mesto nadomestnega predstavnika Slovenije v varnostnem svetu. Ko se je vrnil v domovino, je služboval najprej kot svetovalec za mednarodne odnose premierja Janeza Drnovška, nato pa še kot državni sekretar. Naslednja stopnička je bila veleposlaniška služba pri Organizaciji za sodelovanje in varnost v Evropi (OVSE), kasneje pa je pod vlado Janeza Janše opravljal dolžnosti državnega sekretarja v vladni službi za evropske zadeve. V OVSE se je kmalu vrnil, tokrat kot direktor urada OVSE za demokratične institucije in človekove pravice v Varšavi. Država ga je na dolžnost znova poklicala pod premierjem Mirom Cerarjem, kjer je sprva imenovan za državnega sekretarja za zunanje in evropske zadeve. Zatem je prevzel vodenje stalnega predstavništva Slovenije v Bruslju.
