Več o jedrski tehnologiji, sevanju, jedrskih odpadkih, varnostnih sistemih v krški nuklearki in ekonomski upravičenosti gradnje jedrske elektrarne si lahko preberete v tem blogu Bojana Ambrožiča z Inštituta Jožefa Štefana.
Ni naloga znanstvenika, da odloča o politikah, temveč da ugotovi in pojasni, kako stvari delujejo, ter posledično izvoljene predstavnike ljudstva informira pri oblikovanju politik, seveda, če so mu ti sploh pripravljeni prisluhniti. Tako nekako je o spregi med politiko in znanostjo že pred desetletji govoril slavni Richard Feynman, eden najpomembnejših fizikov 20. stoletja. Med preiskavo vzroka za eno najhujših nesreč v zgodovini vesoljskih poletov, katastrofo raketoplana Challenger, ki je januarja 1986 razpadel dobro minuto po izstrelitvi, je bil Feynman še bolj jasen. V svoji kritiki vodilnih pri Nasi, ki so se tistega dne kljub opozorilom inženirjev odločili za izstrelitev, je dejal, da je za uspešno tehnologijo nujno, da ima »resničnost prednost pred odnosi z javnostjo, saj narave ni mogoče prevarati.« Bil je tudi mnenja, da imajo znanstveniki dolžnost, da javnost seznanijo z dejstvi, kadar se splošno javno mnenje ne sklada z resničnostjo. Eno takih področij je tudi jedrska tehnologija.
Kot v svojem blogu z naslovom »Zakaj bi v Sloveniji morali zgraditi novo jedrsko elektrarno?« pojasni Bojan Ambrožič z Izobraževalnega centra za jedrsko tehnologijo Milana Čopiča (ICJT), ki deluje pod okriljem Inštituta Jožefa Stefana, je »jedrska energetika z več vidikov zelo pomembna tema. Kljub temu pa se v našem šolskem sistemu temu področju znanosti žal nameni zelo malo časa. Zato je splošno razumevanje javnosti izrazito pomanjkljivo in nagnjeno k hitrim zaključkom.« Dodaja, da v javnost pride zelo malo novic, povezanih z jedrsko tehnologijo. »Če pa te že pridejo, so običajno zelo negativne in povezane z jedrskim orožjem ali jedrskimi nesrečami (tako kot npr. zelo gledana TV serija Černobil).«
Predvsem okoljska katastrofa
Večina ljudi se spominja jedrske nesreče v Fukušimi leta 2011, a je na to katastrofo, kar je seveda bila, možno pogledati tudi z drugega zornega kota. V nasprotju z našo intuicijo lahko služi tudi kot pokazatelj, kako varne so pravzaprav jedrske elektrarne. Za to je treba najprej upoštevati mnenje znanstvenikov pri reviji Bulletin of the Atomic Scientists. Njihov član, fizik Frank von Hippel, je denimo že leta pred tragedijo trdil, da je »neumno,« da so Japonci jedrski reaktor zgradili tik ob morju, in to na območju, kjer obstaja velika nevarnost cunamija. Kljub tej veliki »človeški neumnosti,« kot pravi ameriško-kanadski fizik Lawrence Krauss, pa v jedrski katastrofi v Fukušimi zaradi akutnega radiacijskega sindroma ni umrla niti ena oseba, medtem ko sta potres in predvsem posledični cunami (približno 90 odstotkov vseh žrtev) skupaj terjala približno 19.000 smrtnih žrtev. »Ljudje se sevanja bojijo, ker ga ne morejo videti, a ga je v resnici lažje spremljati in meriti kot saje, ki jih izločajo elektrarne na premog. A te saje vsi sprejemamo, čeprav ubijejo več ljudi kot jedrski reaktorji. Ni me strah sevanja, ker ga lahko izmerim precej bolj natančno kot večino drugih stvari,« pravi Krauss.
Ambrožič v svojem blogu zapiše, da jedrske elektrarne v nasprotju s splošnim mnenjem niso splet neke »zelo zapletene tehnologije, za katero še znanstveniki ne vedo dobro, kako ta deluje.« Sam princip delovanja je zelo preprost in podoben tistemu v termoelektrarnah, pravi. Preprosto rečeno, gre v obeh primerih za segrevanje vode, da ta preide v paro, le da je v prvih »vir toplote namesto premoga uran.« A ima področje pridobivanja energije iz radioaktivnih snovi specifične težave.
Radioaktivni odpadki
Kam z izrabljenim gorivom, torej gorivom, ki je bilo v reaktorski sredici obsevano in iz nje odstranjeno, ter radioaktivnimi odpadki, ki v jedrskih elektrarnah dejansko predstavljajo največjo težavo, saj so lahko človeku nevarni še stoletja ali tisočletja? Ambrožič pojasnjuje, da poznamo jedrske odpadke dveh vrst, in sicer visoko radioaktivne ter nizko in srednje radioaktivne.
Prve (izrabljeno jedrsko gorivo oziroma odpadki, ki nastanejo pri recikliranju jedrskega goriva) skladiščijo kar v jedrskih elektrarnah, saj zanje na svetu še ni odlagališča. Za druge, torej manj nevarne odpadke, ki sicer nastajajo tudi v medicini, pri raziskovanju in v industriji, pa skladno z uredbo o državnem prostorskem načrtu za odlagališče nizko in srednje radioaktivnih odpadkov (NSRAO) nastaja odlagališče na Vrbini pri Krškem. Glede na navedbe Agencije za radioaktivne odpadke (ARAO), ki pripravlja dokumentacijo za gradbeno dovoljenje, referenčno dokumentacijo in varnostno poročilo, projekt sicer napreduje počasneje od naložbenega programa, a naj bi odlagališče začelo poskusno delovati leta 2021. Terenska pripravljalna dela za njegovo gradnjo so izvedli že pred dvema letoma, po navedbah ARAO pa bi bila naložba brez hrvaške soudeležbe vredna približno 160 milijonov evrov.
Varnost je ključna
Varnostni sistemi, ki sicer predstavljajo velik delež stroškov gradnje in obratovanja jedrskih elektrarn, so po besedah Ambrožiča v Nuklearni elektrarni Krško (NEK) »podvojeni, potrojeni in celo početverjeni.« Njihova glavna naloga je, da v »vseh mogočih slučajih ohranjajo hlajenje jedrske sredice. To dosežejo s kroženjem vode, ki posredno odvaja toploto v okolje. V primeru izgube elektrike se vklopijo dizelski generatorji, ki poganjajo črpalke za vodo. Če še ti odpovejo, je NEK povezana s posebnim daljnovodom s plinsko termoelektrarno Brestanica.« Sicer pa so v krški nuklearki leta 2011, ko se je zgodila Fukušima, začeli program nadgradnje varnostnih sistemov, v okviru katere bodo poleg vgradnje dodatnih varnostnih sistemov uvedli tudi pasivne rešitve, na podlagi katerih za delovanje ne bodo potrebne delujoče naprave in energija. Druga od treh faz nadgradnje bo skoraj zagotovo končana letos, celoten projekt pa bo predvidoma zaključen do konca leta 2021. Kot je poročala STA, tretja faza poleg nadgradnje sistemov vključuje tudi nadgradnjo začasnega skladiščenja izrabljenega goriva oziroma uvedbo »suhega skladiščenja v odpornih, neprepustno zaprtih zabojnikih, ki prav tako predstavlja prehod od aktivnih rešitev k pasivnim, kar pomeni, da za zagotavljanje hlajenja ni treba nobene dodatne naprave, sistema ali energenta.«
Pa ekonomičnost?
Uran, ki se uporablja v jedrskih elektrarnah, vsebuje približno 8-milijonkrat več energije kot lignit, ki ga kurijo v termoelektrarni Šoštanj, pri čemer gorivo v jedrskih elektrarnah predstavlja le majhen del obratovalnih stroškov, zato so stroški precej manj podvrženi gibanju cen urana na svetovnih trgih. Ob tem Ambrožič kot zanimivost pojasni, da »v Jedrski elektrarni Krško vsak dan 'zgori' le okrog 50 kilogramov urana. V termoelektrarni z enako močjo pa bi zgorelo okrog 10.000 ton premoga.« Tako gre za precej cenejši način pridobivanja energije kot pri denimo termoelektrarnah. So pa stroški izgradnje nove jedrske elektrarne še vedno zelo visoki, zaradi česar je vprašanje ekonomske upravičenosti vredno tehtnega razmisleka. Ocenjuje se namreč, da bi drugi blok NEK2 državo stal več milijard evrov, po nekaterih ocenah tudi do deset, pri čemer bi gradnja trajala 10 do 15 let. A, kot poudarja Ambrožič, se je »treba zavedati, da bo Jedrska elektrarna v Krškem predvidoma obratovala le še do leta 2043. Slovenija že danes uvozi 20–30 odstotkov električne energije. Če do takrat ne bo zgrajene nove jedrske elektrarne, bo Slovenija uvozila več kot polovico električne energije, v primeru morebitnega zaprtja TEŠ-a pa dve tretjini. V primeru morebitnih političnih nesoglasij z državami, od katerih uvažamo elektriko, bi to pomenilo drastično podražitev elektrike. To bi občutilo tako prebivalstvo z višjimi cenami položnic za elektriko kot tudi gospodarstvo, ki bi čez noč zaradi višjih stroškov postalo nekonkurenčno. Zato je zelo pomembno, da Slovenija zagotovi čim večji delež električne energije iz lastnih virov.« Krško nuklearko jeseni sicer čaka redni, predvidoma mesec dni trajajoči remont, v okviru katerega bodo zamenjali gorivo ter izvedli obsežna preverjanja opreme in preventivna vzdrževalna dela.
Vprašanje prihodnje energetske odvisnosti Slovenije je eno najpomembnejših vprašanj, s katerim se morata soočiti slovenska politika in javnost, s tem pa je tesno povezano tudi vprašanje smiselnosti gradnje drugega bloka krške nuklearke. A je pri tem pomembno, da ima javnost poleg vesti o jedrskih katastrofah na voljo tudi širšo sliko o tem za mnoge zapletenem področju. Vsekakor so ljudje bolj nagnjeni k spremljanju trenutnih, enkratnih in odmevnih dogodkov, kar jedrske nesreče so, medtem ko bralstva in gledalstva dolgoročni trendi, kot je onesnaževanje okolja s sežiganjem fosilnih goriv in izpusti toplogrednih plinov, pretirano ne zanimajo. Študija iz marca 2013, objavljena v znanstveni reviji Journal of American Chemical Society, denimo kaže, da je človeštvo z uporabo jedrske energije, s katero je deloma nadomestilo fosilna goriva, kot je premog, globalno preprečilo približno 1,8 milijona smrti, povezanih z onesnaženostjo zraka, v naslednjih desetletjih pa bi jih lahko preprečilo še milijone več.
»Je torej nemogoče, da pride do nove jedrske nesreče?« se je v svojem blogu vprašal Ambrožič. Takšen je njegov odgovor: »Ne. Jedrske nesreče se bodo zagotovo še dogajale. Vendar tako kot zaradi ene letalske nesreče ne prepovemo letalskega prometa, tako tudi zaradi treh (večjih) jedrskih nesreč v celotni zgodovini ne bi smeli prepovedati ali se bati jedrskih elektrarn. Ob vsem strahu pred jedrskimi elektrarnami me najbolj čudi, da si ljudje še upajo voziti po slovenskih cestah, kjer povprečno vsakih nekaj dni nekdo umre.«
