Banke so ta posojila v frankih v največji meri dajale med letoma 2004 in 2008. Krediti so bili res ugodni, do leta 2015, ko je tečaj franka zelo zrasel in so se vsem, ki so najeli te kredite, zvišale obveznosti do te mere, da so bili na koncu dolžni več, kot so najeli posojila, čeprav so več let odplačevali obveznosti. Seveda, ko so banke obveznosti preračunale v evre.
Sodni postopki
Posojilojemalci so zaradi tega povsod po Evropi sprožili številne sodne postopke proti bankam, ki so te kredite podeljevale. Glavni argument kreditojemalcev pa je bil, da banke niso dovolj pojasnile, kakšna tveganja prevzemajo tisti, ki vzamejo tak kredit. Mnogi sodni postopki so bili tudi na račun zavajanja. Se pravi, da so banke zavajale komitente, ko so ponujale take kredite, ki so lahko posameznika na koncu bistveno bolj obremenili, kot če bi najel kredit v evrih.
Mnoge evropske države so že zakonsko uredile zadeve glede omenjenih kreditov, nekatere evropske države so jih celo prepovedale. V Sloveniji smo za zdaj še daleč od ureditve zadeve, saj trenutno obstaja zgolj predlog državnega sveta, ki pa mora seveda iti čez poslansko sito. Predsednik državnega sveta Alojz Kovšca je povedal, da je podpora zakonu med poslanci vseh strank, s katerimi se je pogovarjal. Pri čemer pa vemo, da se lahko v parlamentu med glasovanjem marsikaj spremeni. Dodal je, da takih kreditov banke sploh ne bi smele ponujati, kar so že ugotovile nekatere evropske države.
Predlagani zakon sledi ostalim evropskim praksam
Z zakonom želi državni svet po besedah predsednika Kovšce zaščititi potrošnika tako, kot so to že v preteklosti naredile mnoge druge evropske države. Med drugimi tudi Hrvati. Ob tem je Kovšca poudaril, da kar 54 potrošniških združenj iz Evrope opozarja na škodljivost takih kreditov za potrošnika. V Sloveniji naj bi bilo sporno tudi to, da so banke mnoge te terjatve prodale in to celo podjetjem, ki niso posojilodajalci oziroma kreditodajalci, kar pomeni, da so se vsi tisti posamezniki, katerih kredite so banke prodale (nekatere po diskontni ceni – do 70 odstotkov), znašli v klasičnem dolžniškem razmerju, v katerem nimajo prav nobene zaščite. Prodaje teh kreditov so po mnenju Kovšce znak, da je pri nas zatajil regulator, ki je prodaje teh kreditov dopustil. Ljudi, katerih kredite so prodali, v Sloveniji naj bi jih bilo okoli 300, namreč ne ščitita noben zakon in nobena institucija.
Rešitve v zakonu
Interventni zakon, ki ga predlaga državni svet, določa »rekonverzijo vseh potrošniških kreditov, nominiranih v švicarskih frankih, oziroma tistih, ki vsebujejo valutno klavzulo v švicarskih frankih in so bile sklenjeni v obdobju med 28. junijem 2004 in 31. decembrom 2010«. Pri pripravi zakona so se zgledovali po podobnih zakonih iz držav EU, ki so se s podobno problematiko že srečale in jo tudi uredile. Predlog zakona vsebuje zakonske rešitve, ki učinkujejo retroaktivno, vendar predlagatelj meni, da je poseg sorazmeren, ker ustvarja ustrezno sorazmerje med načelom socialne države in lastninsko pravico bank.
»Predlog zakona prvenstveno določa dolžnost dajalcev kreditov, da kreditojemalcem posredujejo v zakonu navedeno dokumentacijo, ki je podlaga za rekonverzijo. V postopku rekonverzije je dajalec kredita dolžan opraviti preračun višine glavnice, določene v kreditni pogodbi, iz švicarskih frankov v evre po tečaju, določenem v kreditni pogodbi in uporabljenem za izračun izplačila kredita na dan črpanja kredita. Poleg tega predlog zakona pri pripravi novega amortizacijskega načrta posebno pozornost namenja predvsem upoštevanju preplačil pri rekonverziji pri odplačanih in odprodanih kreditih. Predlog zakona posebej določa možnost banke za izpodbijanje rekonverzije, pri čemer natančno določa kriterije, ki jih je pri tem treba presojati,« so pojasnili namen in cilje zakona. Zakonsko določeni kriteriji po trditvah državnega sveta sledijo nedavni sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice in Sodišča Evropske unije.
Združenje Frank, v katerem so združeni ljudje, ki so se nasmolili s krediti v frankih, so veseli, da jih je končno nekdo slišal in da se bodo zadeve začele sistemsko urejati.
Kovšca je pojasnil, da bi banka lahko v spremenjeni pogodbi ob upoštevanju prvotno dogovorjenega pribitka določila višje obrestne mere, takšne, kakršne so ob času sklenitve pogodbe veljale za kredite, dane v evrih. Takšna rešitev po njegovem prepričanju omogoča bankam, da na podlagi spremenjenih posojilnih pogodb pridobivajo normalni dobiček, ki je običajen za posojila v evrih in brez valutne klavzule v tuji valuti.
Banke pa bi glede na predlog zakona morale posojilojemalcem vrniti razliko med vsoto, ki so jo posojilojemalci dolgovali zaradi uporabe švicarskih frankov in valutne klavzule, in vsoto, ki bi jo bili dolžni, če bi bila posojila sklenjena v evrih in brez uporabe valutne klavzule. Pri čemer banke glede na mnenje državnega sveta ne bi bile na izgubi.
Podpora zakonu
S predlogom zakona so zadovoljni v Združenju Frank, kjer zastopajo prav ljudi, ki so najeli kredite v švicarskih frankih in se zato »nasadili«. Prav tako jih z upanjem, da se bodo zadeve uredile, navdaja rezultat glasovanja v državnem svetu, ko je bil predlog zakona potrjen brez glasu proti. Prepričani so namreč, da lahko zakon končno uredi posledice omenjenih kreditov za več kot deset tisoč ljudi v državi, ki so najeli te kredite. »Gre namreč za pomembno pritrditev k našim prizadevanjem za dokončno in transparentno sistemsko razjasnitev nepoštene poslovne prakse bank ter neprimernosti CH-kreditov za množično trženje. Ta oblika produkta je namreč za potrošnika izredno nevarna, tvegana in popolnoma neprimerna. Bankam, ki so toksične CHF-kredite podeljevale brez ustrezno izpolnjene pojasnilne dolžnosti o vseh slabostih tega produkta in posledično spravile v kreditno suženjstvo enormno število državljanov, je treba s sistemskim ukrepom naložiti odpravo množičnih oškodovanj.« V Združenju Frank so še zapisali, da so banke z opravičevanjem svojih poslovnih praks v zvezi s krediti v frankih »nevarno posegale v pravice vseh potrošnikov«.
Zakona niso predlagali izvoljeni predstavniki ljudstva, poslanci, ki so pravzaprav v službi ljudi in bi morali reševati težave ljudi.
Pišmevuhovstvo bankirjev
V združenju so opozorili tudi na mnenja določenih ljudi o tej problematiki, ki se zdi združenju sporna in neprimerna. »Stališča nekaterih zagovornikov bank, da preveč informacij, ki so jih ponudniki blaga in storitev dolžni dati potrošniku, potrošniku škoduje enako kot dezinformacija, so s stališča varstva potrošnikov nesprejemljiva. Enako tudi izjave nekaterih pravnikov, da je potrošnik, ki zaupa samo ponudniku in se odloča na podlagi njegovega svetovanja, malomaren.« Po besedah združenja je takšna stališča obsodila tudi zveza potrošnikov, ki pravi, da »vodijo v popolno brezpravje, potrošniku odrekajo osnovne pravice, ponudnike blaga in storitev pa odvezujejo vsakršne odgovornosti za nekorektno poslovanje«.
Zdaj je, kot kaže, končno prišel čas, da se končajo takšne prakse, ki so spravile mnogo ljudi v bedo, in da se to končno reši, ni dala pobude nobena izmed političnih strank, ki dajejo na prvo mesto socialno državo, prav tako ne nobena stranka, ki daje na prvo mesto Slovenijo in Slovence.
