Tisti, ki Marjana poznajo, ga kličejo kar »Slovenac«, večina drugih pa misli, da je Slovenka njegova žena Janja. »Najbrž zaradi imena,« meni Marjan, ki mu je veselje prisluhniti, saj se ves čas šali. Najbrž zaradi priimka ...
Z VOLJO IN VZTRAJNOSTJO
Marjan in Janja sta se spoznala v začetku 70. let minulega stoletja na Lošinju, kjer je Kogovčan služil vojaški rok. Tik pred vrnitvijo domov v Slovenijo je bilo, a iskrica je preskočila in ostala sta v stikih. Leta 1974 sta se poročila in preselil se je na Lošinj. Janjin oče je bil zidar in je v kraju Artatore hčerki, poklicni kuharici, gradil restavracijo, kasneje je pri tem sodeloval tudi Marjan. »Vsako leto sva kaj dodala, razširila … Delo je bilo mukotrpno, saj do Artatoreja še ni bilo ceste, v kraju tudi ni bilo vode in elektrike,« pove. »V cisternah smo zbirali deževnico, vodo so nam vozili z gasilskimi vozili in ladjami, za elektriko smo imeli agregate. Edina velika trgovina z gradbenim materialom je bila Metalka v Ljubljani. Tam sem poznal enega od prodajalcev, in ko sem kaj potreboval, sem moral najprej na telefon v Mali Lošinj. Na pošti sem najprej pol ure čakal na prosto govorilnico, potem pol ure na prosto linijo, in ko sem končno dobil zvezo, so mi pogosto dejali, da znanec dela v drugem turnusu … Tako je bilo v tistih časih, a z veliko volje in vztrajnosti je šlo,« pripoveduje vsestranski mojster, lovec in ribič.
ZA OTROKE IN VNUKE
Danes v družinski restavraciji delata tudi njuna hči in sin. Čeprav sta Janja in Marjan v pokoju, sta še vedno vsak dan v Artatoreju, kjer so bili Zabavnikovi prvi naseljenci. »Na Hrvaškem imamo dve vrsti upokojitve,« pravi Marjan, »eno je 'mirovina', drugo pa 'penzija'. Midva sva v penziji, saj še vedno ne mirujeva. Ob sedmih zjutraj sem na tržnici, spat grem ob enih, pol dveh zjutraj.« In čeprav je življenje na otoku dražje, saj je tja vse treba pripeljati s trajektom ali ladjo, ga ne bi zamenjal za življenje v velikem mestu. Rad pa obišče domači Kog, kjer je podedoval gospodarsko poslopje, in tudi štirje vnuki se veselijo teh obiskov. »Običajno grem domov za mesec dni, da postorim vse, kar je potrebno. Nazadnje sem posadil 15 jablan starih sort, ne zase, ampak za otroke in vnuke. Imam tudi dobrega bratranca in sosede, ki mi kosijo travo.« Vsaj enkrat letno se doma sreča tudi s sestrami in ob omembi njihovih imen se Marjanu orosijo oči ...
