Dejstvo je, da Marjan Šarec nima vlade brez stranke Desus, ki jo vodi prav Erjavec. Šarčeva vlada je manjšinska vlada in vseh pet strank koalicije ima zgolj 43 glasov. Obenem si je Šarec sicer zagotovil podporo Levice. Šarcu dodatna podpora Levice prinaša skupno 52 glasov podpore v parlamentu, toliko, kot jih je imela prejšnja vlada Mira Cerarja samo s tremi strankami koalicije. Šarcu, ko njegova osnovna koalicija nima niti 45 glasov v parlamentu, je pet glasov Desusa kot suho zlato, saj od Levice ni pričakovati, da bo vsepovprek glasovala za Šarčeve zakone in projekte, če želi ohraniti vsaj malo neke kvazi opozicijske drže.
Šarčev izziv
Marjan Šarec kotira visoko na lestvicah priljubljenosti. Kredibilnost in simpatije med ljudmi si je zagotovo pridobil tudi, ker ni cincal, ko je bilo treba kakemu ministru pokazati vrata ali sprejeti njegov odstop. Miro Cerar je imel v prejšnjem mandatu, ko je vodil vlado, različne vatle, nekatere ministre je spustil takoj, denimo Stanko Setnikar Cankar, Janka Vebra se je znebil s pomočjo parlamenta, Dušana Mramorja je prepričal, da ostane, tudi ko je vse kazalo, da so bile Mramorjeve roke umazane s spornimi profesorskimi dodatki. Šarec ni okleval niti pri Marku Bandelliju iz SAB, ko se je ta šel besedne vojne z novinarji in je njegova aroganca, vključno z njegovimi potezami, šla čez vse meje, niti pri SD-jevem ministru za kulturo Dejanu Prešičku, ki ga niso več želeli zaposleni na ministrstvu, ker naj bi bil »diktatorski«. Šarec je takoj sprejel odstop Sama Fakina, ki je vodil zdravstveni resor. Takoj je sprejel odstop Jureta Lebna, ministra za okolje, ki je bil preveč vpleten v afero maketa še iz prejšnjega mandata. Skratka, premier je sprejel visoke standarde glede svojih ministrov. Še posebej je strog in strikten, če vidi, da bi njihova dejanja lahko pripeljala do policijske preiskave ali da bi se lahko sumilo na zlorabo položaja.
Erjavec bi lahko Šarčeve visoke standarde obrnil na glavo. Kot rečeno, zaradi političnih razlogov, saj si Šarec ne more privoščiti vladanja brez Erjavca in njegovih poslancev. Da bi Šarčeve pretekle poteze v zvezi s spornimi ministri lahko pripeljale do težav pri Erjavcu, je že nakazal prvi minister, ki je moral na Šarčevo zahtevo zapustiti ministrsko ekipo, Marko Bandelli. Ob interpelaciji Erjavca in očitkih, da je zlorabil položaj, je poudaril: »Predsednik vlade je z zahtevo mojega odstopa postavil zelo visoke standarde.« Šarca je s tem spomnil, da pričakuje enake vatle tudi pri Erjavcu. A glede na razmere v vladi so možnosti za to precej majhne, saj bo bržčas prevladal samoohranitveni nagon vlade Marjana Šarca.
Teflonski Karl
Karl Erjavec bil minister v vseh vladah od leta 2004 naprej. Na vsakem resorju, ki ga je vodil, je bila kaka afera. V prvi vladi Janeza Janše je vodil obrambo, zgodila se je Patria. Pri Pahorju je vodil okoljski resor in je moral iti, ker je računsko sodišče pod vodstvom Igorja Šoltesa ugotovilo, da je ministrstvo »hudo kršilo obveznost dobrega poslovanja«. V drugi Janševi vladi, v vladi Alenke Bratušek in vladi Mira Cerarja je vodil zunanje ministrstvo. Iz tega obdobja je afera s prisluhi slovenskemu arbitru in uslužbenki zunanjega ministrstva, na podlagi katere Hrvati ne priznavajo arbitraže. Zdaj je Erjavec obrambni minister in očita se mu zloraba položaja.
Alternativni izhod
Po kuloarjih pa je mogoče slišati scenarij, po katerem bi lahko Šarec zamenjal Erjavca in ohranil vtis ministrskega predsednika, ki čisti med ministri, če je to potrebno. Omenja se scenarij, po katerem naj bi Erjavca na položaju ministra za obrambo zamenjal Igor Šoltes, nekdanji šef računskega sodišča, nesojeni premier in trenutno še evropski poslanec stranke, ki jo je sam ustanovil. Ker je bilo že pred časom jasno, da s svojo stranko ne bo uspel na prihajajočih evropskih volitvah, je zamenjal stranko in je zdaj kandidat Erjavčevega Desusa. To pomeni, da so zamere iz časa Pahorjeve vlade, ko je Šoltes od Pahorja zahteval Erjavčevo zamenjavo, pozabljene. No, in ker Šoltesu tudi na listi Desusa za evropske volitve ne kaže najbolje, se govori, da bi lahko postal Erjavčev naslednik na obrambnem ministrstvu, kasneje pa celo na čelu stranke, če bi Šarec lahko uredil dobro plačano in zvenečo službo Karlu Erjavcu v tujih institucijah, nemara celo sedež evropskega komisarja. In Šoltes je sprejemljiv tudi za stranko Desus, ki bi bržkone večinsko podprla vnuka Edvarda Kardelja kot novega vodjo, če vemo, da večinsko članstvo Desusa da veliko na prejšnjo skupno državo, njene like in politiko. Igor Šoltes žal ni imel časa, da bi komentiral možnost menjave Erjavca, ki bo, kot se je pokazalo v preteklih letih, skoraj gotovo tudi, če se bo moral posloviti z ministrskega položaja, izšel kot zmagovalec.
