To je seveda šala, za lažji dostop do vernikov pa slovenska (in seveda svetovna) Katoliška cerkev že uporablja sodobne spletne povezave – od Facebooka, Instagrama do Twitterja, nekateri starejši duhovniki blogajo, mlajši pa vlogajo. Pa ne samo duhovniki, o veri na ta način razmišljajo na spletu tudi laiki. Če povzamemo, Cerkev kar dobro in spretno uporablja sodobne digitalne medije.
Tudi škofi so na spletu.
»Katoliška cerkev v Sloveniji je prisotna na spletu že 23. leto in uporablja vse sodobne komunikacijske kanale, da oznanja veselo novico Kristusovega vstajenja od mrtvih,« so nam na naše poizvedovanje sporočili iz Slovenske škofovske konference. »Poleg uradnih strani so na spletu prisotni številni duhovniki na blogih in vlogih, skoraj vsaka slovenska župnija ima svojo spletno stran, na družabnih omrežjih pa so poleg Slovenske škofovske konference (SŠK), nadškofa Stanislava Zoreta, nadškofa Alojzija Cvikla in škofa Petra Štumpfa prisotni tudi duhovniki, redovnice in redovniki. Njihovi podatki kažejo, da je bilo v letu 2018 na spletni strani SŠK za 30,61 odstotka več ogledov kakor v letu poprej ter da se je število enkratnih obiskovalcev dvignilo za 31,19 odstotka,« pravijo na SŠK. Na njihovem Facebooku je število sledilcev lani zraslo s 580 na 2123. Na Twitterju ima SŠK 595 sledilcev.
Za preboj »kriv« papež Frančišek.
Pokukali smo, kateri slovenski duhovniki in laiki, ki objavljajo verske vsebine v kakršnihkoli oblikah, so najdejavnejši. Seveda smo najprej naleteli na Martina Goloba, župnika iz župnije Srednja vas v Bohinju, za katerega je znano, da tudi vloga: »Za moje pojme je največji preboj naredil papež Frančišek, ker je to močno uporabljal. Je na Twitterju, Instagramu in Facebooku, tega ni počel noben papež prej. S tem se lahko širi njegovo oznanilo. Skoraj vse slovenske župnije imamo tudi spletne strani, prav tako škofije, nadškof ima svoj profil. Kadar grem, na primer, mimo avtobusne postaje, so vsi mladi na telefonih – tako lahko pridem do njih, preko telefona, to obrnem v dobro. In tako sem začel snemati tudi vloge, na pobudo katoliškega portala Aleteia.si. Urejam Facebookovo stran za našo župnijo, je zelo gledana, veliko Bohinjcev je šlo po svetu in jo radi pogledajo. Moj FB-profil je že zapolnjen s 5000 ljudmi, imam že drugega s 1800 »prijatelji« – oba polnim z vlogi in novicami. Vse posnamem z mobilnim telefonom in zmontiram. Imam tudi Instagram s 3000 sledilci. Tam objavljam fotografije, tisto, kar se mi zdi lepo, od avtomobilov, sončnih zahodov, gora do srečanj z novinarji. Biblija v slovenščini je že dolgo na spletu. Pa aplikacije, ki te spomnijo na božjo besedo, dajo misel za lep dan, mašne knjige ... Kadar imam sveto mašo v gorah, imam vse na tablici, da mi ni treba nositi težkih knjig. To je zelo praktično. Obstaja aplikacija, ki ti vsak dan da drugo rdečo nit, Hozana.si. Na sodobnih medijih se da dobiti vse,« pove Golob.
Cerkev ni zatežena.
Aleteia je največji spletni katoliški medij na svetu. Sedež imajo v Parizu, izdajajo pa v osmih svetovnih jezikih, med njimi slovenščini, na kar so v slovenski Alatei, ki jo financira založba Družina, ponosni. Glavna in odgovorna urednica Urška Makovec nam pove, da so bralcem najbolj všeč navdihujoče zgodbe ljudi. »Na neki način, po vrednotah, smo konservativni, po krščanskem nauku, po drugi strani pa zelo široki, odprti. Ponujamo pozitivne zgodbe, kaj lepega, utrinek v dnevu. Naši članki so kratki, namenjeni branju na telefonu. Uporabljamo vsa družbena omrežja, Youtube, Twitter, FB kot glavnega in Instagram. Zavedamo se, da ljudje ne pridejo več do medija, ampak mora medij priti do ljudi. Verjamemo, da Cerkev ni stara, zatohla in zatežena, ampak je mlada in sveža ter zanimiva za vsakogar.«
Splet je preglasil tradicionalne načine.
Kaj pa meni o Cerkvi na svetovnem medmrežju Jure Sešek, voditelj in novinar na radiu Ognjišče, ki prav tako objavlja v mnogih spletnih medijih? »Spomnim se, kako čudno se nam je zdelo, ko so pred leti posamezne župnije začele 'vstopati' v svet interneta. Kar naenkrat so se oznanila s starih oglasnih desk pred cerkvijo ali v njej začela pojavljati na spletu. Mislil sem si, ja, seveda, tole je pa res 'nujno', se nasmihal in bil nekaj časa nejeverni Tomaž. Danes, no, pravzaprav že dolgo vrsto let pa spoznavam, da je splet res preglasil vse tradicionalne načine sporočanja novic. Če želiš izvedeti, kdaj je maša v sosednji župniji, pač klikneš in … težko najdeš faro, katere utrip vsaj v skopih vrsticah ne odmeva na spletu. Tam so novice o skupinah, ki delujejo v župniji, urnik vsega, kar se dogaja, fotografije preteklih dogodkov. Pater Branko Cestnik je eden najodmevnejših blogerjev. Eden super svobodnjakov v tem katoliškem svetu je Gregor Čušin, dramski igralec, ki je pripravil že vrsto predstav o različnih svetopisemskih temah. Seveda se na spletu najdejo tudi klasične verske teme, od branja Svetega pisma naprej. Če povzamem: mislim, da je delo s sodobnimi komunikacijsko- družabnimi mediji danes pač nujno. Morda je res nujno zlo, lahko pa je tudi nujni blagoslov, kakor ga obrneš.«
Bog je še večji dinozaver kot jaz.
Monodrama Gregorja Čušina o Kristusovem življenju, ki jo je pripravil za takrat njegovo matično gledališče MGL, je res nepozabna. Danes Gregor ustvarja vloge s katoliško vsebino: »Za radio Ognjišče snemam vsakodnevni Duhovni pomislek, dve-, tri minutni pomislek na dnevno božjo besedo, enkrat na teden pa humorno opišem svetnika, ki tisti dan goduje, potem pa te podkaste, oddaje, premaknem na svoj Facebook. Sam se ne snemam, nimam pametnega telefona, sem še 'analogen'. Cerkev se vedno bolj prilagaja, za mlajše duhovnike je vloganje nekaj povsem normalnega. Malo se še bojijo izpostavljati, ne zaradi ljudi, ampak zaradi kritike sobratov, Cerkve same. A vsa ta tehnologija je tudi vprašljiva – spovedati se po telefonu še ne moreš, prejeti zakramentov tudi ne. Upam, da ne bom doživel, da bo to zamrlo, verski obredi so le oseben odnos med vernikom in duhovnikom. Mi smo vera odnosov, naš Bog je sveta trojica. Jaz sem dinozaver, kar se tiče sodobne tehnologije, Bog je pa še večji dinozaver kot jaz! (smeh) Bistvene stvari v življenju niso virtualne. Ljubiti se ne moremo po spletu. Samo malo lahko skrajšamo razdalje. Osnovne človeške funkcije še vedno opravljamo osebno, analogno. In tako bo tudi, upam, ostalo,« se smeje Čušin.
Pozitivnost in spoštljivost.
Dr. Jože Plut, nekdanji vojaški duhovnik, danes pa župnik na Polici, medtem razmišlja takole: »Mislim, da je treba slediti sodobnim medijem in kaj lepega povedati, sploh ker je v teh medijih dosti zavajajočega. Potrditev je dal papež, ki je začel s svojo ekipo delati na vseh teh omrežjih. Jaz objavljam lepe dogodke, pozitivne misli, kaj spodbudnega, kaj v zvezi z vero, skušam biti spoštljiv do vseh, včasih koga pokomentiram, se pa ne spuščam v razprave z ljudmi, ki so anonimni ali se podpisujejo s psevdonimi. Objavljam na FB, Instagramu in Twitterju, na drugih še ne. Vloge prepuščam mlajšim. Človek v letih je lahko tehtnejši, krajši, mladi pa naj se bolj izpostavljajo.«
Tudi mene hitro potegnejo.
Zaključimo pa z izjavo župnika Marka Rijavca iz Idrije, ki kaže, da so tudi božji služabniki samo ljudje, ki jih medmrežje prav tako lahko zasvoji: »Na družabnih omrežjih sem že dobrih 12 let, ko so bila še v povojih, sem jim začel slediti, sprva predvsem zato, ker je bilo – in je še – to mesto zelo domače mladim. Danes to ni več izključno domena mladih, zato jih ne uporabljam samo za komunikacijo, ampak tudi zato, da na internetu ob mnogih drugih vsebinah ponudim nekaj svojega. Rad dajem ljudem nekaj drugačnega, malce globljega, ponavadi so moje objave razmišljanja o življenju in njegovih izzivih, povezana z evangelijem. Sicer pa se trudim, da za omrežja ne porabim preveč časa, kot vsakega drugega tudi mene hitro potegnejo. Imam nekaj čez 2000 FB-prijateljev.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
