Stavba stare šole, ki sicer velja za kulturni spomenik lokalnega pomena, pred očmi občanov in mimoidočih žalostno propada. Še posebej v propadajočem stanju je po videzu sodeč zadnja stran stavbe, kjer so zaradi povsem odpadlega ometa vidni zidaki. Na tleh je opaziti precej odpadlega materiala, med njimi celo strešnike. Močno načeta je namreč tudi strešna rekonstrukcija. Popolnoma dotrajana so tudi okna; videti je celo, da se teh nekaj polken še komajda drži lesenih okvirjev. Propadajoča stavba, ki se je tamkajšnji prebivalci najbolj spominjajo po šolskih klopeh, kasneje pa po produkciji tekstila, že približno dve desetletji sameva. Na nujnost njene obnove že lep čas opozarja tamkajšnji občinski svetnik Mirko Lovrec.
Prvi korak k obnovi
Da je objekt potreben prenove, se strinja tudi župan Mirko Cvetko, ki je skupaj z občinsko upravo v ta namen že zavihal rokave ter začel prve korake k obnovi. »V tem trenutku smo v pripravi projektne dokumentacije za sanacijo tega objekta. Najprej smo razmišljali, da bi pridobili projektno dokumentacijo samo za sanacijo ostrešja, ker pa vidimo, da je objekt v celoti v takšnem stanju, kot je, predvsem pa je v kraju precej močna volja, da se objekt ohrani, bomo poskušali pridobiti projektno dokumentacijo tudi za stavbno pohištvo in vse, kar sodi k adaptaciji takšnega objekta. Letos je torej na vrsti dokumentacija, v naslednjem letu pa bomo – kljub velikim izdatkom, ki jih imamo – poskušali zagotoviti sredstva za sanacijo celotnega ostrešja,« je napovedal župan ter nadaljeval: »V tem času vodimo tudi pogovore z zavodom za varstvo kulturne dediščine. V naslednjih dneh pričakujemo obisk direktorja mariborske območne enote zavoda. Imamo namreč konkreten predlog, da se zadnji del stare šole vendarle izloči iz varstva, ker je v tako hudo propadajočem stanju, da ga enostavno ni mogoče več ohranjati. Ta del bi zahteval tako obsežna sanacijska dela, da si sploh ne upam zamišljati, na kak način bi zagotovili potrebna sredstva. Ob tem naj poudarim, da je ta del objekta, za katerega želimo izločitev, pravzaprav del, ki je bil prizidan pozneje, torej po letu 1900 in tako ni predmet arhitekture iz leta 1896, ko je objekt nastal.«
Na občini tako upajo, da bodo naleteli na posluh omenjenega zavoda. Tako bi najbolj propadajoč del porušili, preostali del objekta pa sanirali. Župan obenem poudarja, da bo treba določiti vsebino, ki jo bodo dali stavbi: »Verjamem, da se v tem objektu lahko naredi veliko stvari; tudi kakšna zbirka je lahko tukaj na varnem, kajti drugega primernega prostora za tovrstne zadeve v občini nimamo. Je pa res, da bi vsebina morala biti dorečena. Glede na to, da je bila tukaj nekoč proizvodna dejavnost, si sam srčno želim, da bi nekaj podobnega našli tudi v prihodnosti.«
Zavod se ni strinjal z rušitvijo
Ali se bodo na zavodu za varstvo kulturne dediščine strinjali z občinskim predlogom o rušitvi najbolj dotrajanega dela stare šole, smo povprašali vodjo mariborske enote Srečka Štajnbaherja, od koder pa konkretnega odgovora nismo prejeli. Štajnbaher je ob tem spomnil na predlog tamkajšnje občine iz leta 2015, da bi odstranili celotno staro šolo in na njeno mesto postavili bivalno enoto za starejše občane z dnevnim centrom, s čimer se na zavodu niso strinjali. »Ob sklicevanju na tedaj veljavni odlok ter prostorski občinski načrt občine iz leta 2011 je Zavod za varstvo kulturne dediščine OE Maribor izdal odločbo, s katero se je zavrnila izdaja kulturnovarstvenega soglasja za rušitev in novo gradnjo.«
