Kdo je zagovornik?
Po osnovni izobrazbi so najpogosteje socialni delavci, psihologi, pedagogi, socialni in specialni pedagogi, pravniki in podobno. Opraviti morajo enoletno izobraževanje v organizaciji Varuha, redne supervizije, intervizije, mentorstvo in končni izpit. Delo zagovornika opravljajo poleg svojih služb.
»Počutim se kot pingpong žogica,« je izjava deklice, katere družina je razpadla zaradi ločitve. Tako starši kot sodni sistem so bili v pravnem viharju, ki spremlja razvezo zakona, slepi in gluhi za pravice otroka. A k sreči je na prošnjo matere Varuh človekovih pravic deklici določil zagovornico, ki se ji je deklica lahko zaupala, zagovornica pa je poskrbela, da so njen glas in njene želje slišali tako starši kot pristojni organi. V dekličino življenje je vnesla varnost, ki jo je tako zelo pogrešala po ločitvi staršev, in oporo. »Odprla se je šele po nekaj srečanjih. Zaupala mi je svoje stiske in razlog, zakaj ne želi več k očetu vsak drugi teden, kot so se sprva dogovorili,« je povedala 38-letna zagovornica, po izobrazbi psihologinja, sicer zaposlena na osnovni šoli.
Oranje ledine
Zagovorništvo v Sloveniji poznamo že od leta 2007, a vse do uveljavitve sprememb družinskega zakonika za to ni bilo vseh potrebnih pravnih podlag. Bivša varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer meni, da je prav zakonska ureditev tega področja eden največjih dosežkov njenega mandata. Od leta 2007 pa do danes so zagovornike določili že več kot 650 otrokom, kar kaže, da je bil tak institut nujen za slovenski prostor. »Z njim orjemo ledino tudi na mednarodnem področju,« je poudaril aktualni varuh Peter Svetina. V več kot desetih letih se je zagovorništvo izkazalo za zgodbo o uspehu, ki omogoča, da se v postopkih pred organi države in drugih zadevah otroke sliši in tudi upošteva njihovo mnenje, kot to zahteva Konvencija o otrokovih pravicah.
Skrb za pravice otroka
»V preteklosti smo bili priče številnim primerom, ko so se v pogosto dolgotrajnih sodnih in upravnih postopkih ter zadevah sprejemale za otroka pomembne odločitve, ne da bi otroka v to vključili. Otroku niso prisluhnili, čeprav je na različne načine opozarjal nase in poskušal izraziti svoje mnenje,« meni ena izmed pobudnic zagovorništva, mag. Martina Jenkole. Na Varuha se s pobudo za določitev zagovornika največkrat obrnejo starši ali zakoniti zastopniki, sledijo pa jim centri za socialno delo in sodišča. Na leto prejmejo okoli 70 pobud. Od 40 do 50 odstotkov pobud se sicer izkaže za neutemeljene, kar priča o tem, da tisti, ki zagovorništvo predlagajo, pogosto tega instituta ne poznajo dovolj dobro.
Niz predstavitev
Urad varuha človekovih pravic se je zato odločil izvesti niz predstavitev po vsej Sloveniji. Najprej so se napotili v Maribor, saj je lani največ pobud prišlo prav iz severovzhodne Slovenije. Predstavitve se je udeležila tudi učiteljica Branka, ki je povedala, da ji izčrpna seznanitev s postopki določitve zagovornika in informacije o tem, kako lahko pomaga otroku, zelo pomagajo. »Vsak dan srečujemo otroke, zaznavamo njihove stiske, nemalokrat smo prvi, ki opazimo spremembo vedenja pri otroku, morda tudi prvi, ki se jim otrok zaupa,« razmišlja. Učitelji in vzgojitelji ne ocenjujejo, ali je treba otroku določiti zagovornika, dobro pa je, da poznajo možnosti, ki lahko otrokom pomagajo.
