Organizatorji volilne kampanje za evropske volitve so morali v skladu z rokovnikom za izvedbo evropskih volitev, ki bodo 26. maja, najpozneje do včeraj odpreti volilne račune, ki so namenjeni financiranju kampanj.
Nizka udeležba prinaša manjše »zaslužke«
Tradicionalno nizka volilna udeležba na evropskih volitvah tako posledično vpliva tudi na nižje delno povračilo stroškov organizacije in financiranja volilnih kampanj. Po zakonu o volilni in referendumski kampanji stroški kampanje za volitve v Evropski parlament ne smejo preseči 0,40 evra na posameznega volilnega upravičenca v državi, kar pomeni približno 680.000 evrov. Država organizatorju volilne kampanje nato povrne 33 centov za vsak glas, ki ga je dobil izvoljeni kandidat.
Politične stranke evropskim volitvam, vsaj kar zadeva finančne vložke, sicer ne namenjajo večje pozornosti. Na zadnjih volitvah leta 2014 je tako daleč največ sredstev zapravila skupna kandidatna lista NSi in SLS, ki je v ta namen potrošila 129.855 evrov. Na lanskih parlamentarnih volitvah pa je denimo največ porabila SDS, in sicer 441.052 evrov. Razlika je več kot občutna.
Leta 2014 je bilo izvoljenih osem poslancev iz petih različnih list. Največja zmagovalka volitev tako po rezultatu kot po porabljenih sredstvih je bila SDS, ki je osvojila tri poslanske mandate. Za volilno kampanjo je porabila le 29.698 evrov, zaradi treh izvoljenih poslancev pa ji je država v celoti povrnila stroške, ki jih je ustvarila s kampanjo.
Drugi najboljši rezultat je dosegla skupna lista NSi in SLS, ki je, kot že rečeno, porabila tudi največ sredstev – 129.855 evrov, je razvidno iz poročila računskega sodišča. Od države so pozneje dobili 22.031 evrov za delno povrnitev stroškov kampanje.
Socialni demokrati, ki so osvojili eno mesto, so za kampanjo porabili 63.234 evrov, pri čemer so bili upravičeni do povrnitve 10.719 evrov stroškov za kampanjo.
Stranka Desus, ki je dobila en mandat, osvojil ga je Ivo Vajgl, je za kampanjo porabila 26.893 evrov, od države pa je dobila nato vrnjenih 10.778 evra.
Glavna razlika pri financiranju kampanje za evropske volitve v primerjavi z lokalnimi in državnimi volitvami je, da je dovoljeno financiranje tudi iz tujine.
V Evropski parlament se je na samostojni listi uvrstil tudi Igor Šoltes. Organizator kampanje liste Verjamem je porabil 19.975 evrov. Ker je listi pripadel en poslanski mandat, je bila upravičena do delne povrnitve stroškov kampanje v višini 13.703 evrov.
Med strankami so bile velike razlike med vložkom in rezultati. Če od porabljenih sredstev odštejemo proračunski denar za delno financiranje kampanje, je bila SDS tudi v tem pogledu največja zmagovalka, saj je do treh poslanskih mandatov prišla brezplačno. Najdražje pa je posameznega izvoljenega poslanca plačala skupna lista – 53.912 evrov. Le malce ceneje se skozi prišli v SD (52.456 evrov), nato sta sledita Desus (16.115 evrov) in Šoltesova lista (6272 evrov).
Tudi če je bila volilna kampanja popolnoma neuspešna in se noben kandidat z njihove liste ni uvrstil v Evropski parlament, pa so pod določenimi pogoji vseeno upravičeni do delnega financiranja. Da bi dobili državna sredstva, mora lista kandidatov podpreti najmanj dva odstotka vseh, ki so se udeležili volitev, ali najmanj šest odstotkov oddanih glasov v posamezni volilni enoti. V tem primeru organizatorju iz proračuna pripada 0,17 evra za dobljeni glas.
Dovoljeno financiranje iz tujine
Glavna razlika pri financiranju kampanje za evropske volitve v primerjavi z lokalnimi in državnimi volitvami je, da je to dovoljeno tudi iz tujine. Za ostale volitve namreč velja, da organizator volilne kampanje ne sme pridobivati sredstev za volilno kampanjo od tujcev, za evropske pa lahko pridobijo sredstva iz prispevkov državljanov držav članic Evropske unije pod enakimi pogoji, kot veljajo za domače fizične osebe. To pomeni, da prispevki fizične osebe ne smejo presegati 10 povprečnih mesečnih bruto plač.
