Ko se iz Ljubljane peljete proti Prekmurju, vas avtocesta vodi mimo Maribora do razcepa Dragučova. Ko zavijete desno v smer Madžarske in zapeljete skozi Slovenske gorice, se promet občutno zmanjša in ob občudovanju prelepe okolice se vam bo zdelo, da tudi avtomobili vozijo počasneje. Z vinogradi posejani grički in v pomladi že cvetoča narava dajejo občutek, da v teh koncih življenje poteka brezskrbno. A na žalost videz vara.
Stiska v idiličnem okolju
Tu v teh prelepih krajih v stari skromni hišici živita Anita Logar in njena mama. Obe na robu obupa, saj jima grozi, da lahko že jutri izgubita edino streho nad glavo. »Oče je leta 2010 v Probanki najel 24.600 evrov kredita in ga zavaroval s hipoteko na hišo, jaz pa sem mu šla za poroka,« o začetku kalvarije spregovori Anita in doda: »Leta 2013 je oče umrl in z mamo sva podedovali hišo ter s tem tudi njegove dolgove. Ker je Probanka propadla, niti vedela nisem, kam naj denar sploh nakazujem in na koga naj se obrnem. Kredit sem vračala po zmožnostih. Enkrat več, drugič manj. Od banke nisem prejemala nobenih obvestil ne opominov.« Kot pravi, je leta 2017 najela celo kredit, da bi večji del dolga poplačala, saj je vedela, da bo banka tako ali drugače zahtevala svoj denar nazaj. »A ko so mi kredit odobrili, se je moje življenje obrnilo na glavo. Najprej se nam je v dotrajani hiši dobesedno podrl strop in pogreznila streha. Tako sem morala denar vložiti v obnovo, da smo v tem prostoru sploh lahko bivali. Ob tem so se zapletle še stvari v službi in prisiljena sem bila sprejeti slabše plačano delovno mesto, na koncu zaradi zdravstvenih težav tudi polovičen delovni čas, kup denarja pa sem zapravila še za odvetnike. In ko misliš, da slabše ne more biti, je prišla izvršba,« vidno potrta razlaga Anita. Za izvršbo je izvedela naj najslabši mogoči način. Na bankomatu je poskušala dvigniti denar, ko je ugotovila, da sredstev na njenem računu ni več. Kot pravi, sklepa o izvršbi ni nikoli prejela, tudi obvestila o prispeli pošiljki s sodišča ne.
Komu dolgujeta?
Ko je na banki povprašala, kdo ji je rubil sredstva, so ji povedali, da slaba banka oziroma DUTB. »Do takrat nisem niti vedela, da ima DUTB izpostavo tudi v Mariboru, kaj šele to, da sem dolžna njej,« potarna. Ko je prek odvetnice podala poizvedbo, kaj se dogaja, so jo obvestili, da je kljub temu, da je samo v obdobju zadnjih dveh let na banko nakazala več kot 5300 evrov, dolžna prek 26.000 evrov oziroma dobrih 1000 evrov več, kot pa je znašal znesek posojila, ki ga je najel njen oče. Iz knjigovodske kartice je razvidno, da ji vse od leta 2013 do leta 2017 niso obračunavali obresti, nato pa leta 2017 obračunali vse za nazaj po najvišji mogoči zamudni obrestni meri. Na tak način se dolg obrestuje še zdaj in kljub temu, da Aniti vsak mesec trgajo sredstva z računa, znesek le še narašča. »Ne vem več, kaj naj storim. Prosila sem jih za odlog plačila in delni odpis obresti, pa nočejo slišati ničesar. Vem, da je treba plačati vsak dolg, in to bi tudi rada storila, a po takih obrestnih merah je to nemogoče,« nam razloži na robu solz.
Ko je na DUTB prosila za delni odpis nabranih obresti, so ji odgovorili, da naj bi ji Probanka ponudila predlog sporazuma o zapiranju dolga, a naj bi ga zavrnila. »Jaz od Probanke nisem dobila ničesar. Ampak komu naj zdaj to dokažem? Sklep o izvršbi je pravnomočen in zdaj lahko pišejo, kar hočejo,« pove med nizanjem dokumentov, ki si jih je izmenjala s sodišči in DUTB. V razlagi, zakaj ji ne morejo pomagati z odpisom obresti, pa najbolj bode sledeče: »V zvezi s prošnjo za delni odpis obresti vas obveščamo, da DUTB, d. d., v skladu s pravili svojega delovanja odpusta obveznosti svojim dolžnikom ne more odobriti, ker bi bilo to v nasprotju s prepovedjo 4. odstavka 13. člena Zakona o ukrepih RS za krepitev stabilnosti bank.« Torej po domače: zakon, ki nas je prisilil, da smo morali pomagati bankam, prepoveduje, da bi pomagali ljudem. Po podatkih Banke Slovenije sta bili Probanka in Factor banka, ki ju je naša vlada reševala v paketu, najprej dokapitalizirani s 455 milijoni evrov, nato pa priključeni DUTB. Prisilni upravi, ki sta ju reševali, sta bili za svoje delo celo pohvaljeni.
Izčrpana od boja
Aniti in njeni mami je zmanjkalo energije za boj. »Jaz ne morem več. Res ne zmorem več. Obesila se bom na 'štrik' in bo vsega konec,« je obupana Anita. Po pomoč se je obrnila na Rdeči križ, Karitas in zvezo prijateljev mladine, a pomagati ji ne morejo. »Hvala bogu, da hrano ter oblačila imava in tudi račune še nekako plačujeva. Vse, kar potrebujeva je, da naju nekdo reši teh morilskih obresti. Potem bova tudi dolg lahko poplačali,« zatrdi Anita. Ob tem nam pokaže tudi plačilne liste, iz katerih je razvidno, kako se trudi poplačevati svoj dolg. Ob pogledu na znesek, ki ji po vsem tem ostane in je izplačan na njen račun, nam zastane dih. V roke upnikov roma vse: regres, božičnica, solidarnostna pomoč, refundacija napačno obračunane bolniške in pretežni del plače. Na koncu ji ostane neverjetnih 145 evrov, čeprav bi po zakonu moralo na njenemu računu ostati najmanj 76 odstotkov minimalne plače.
Žarek upanja?
Včeraj je govorila tudi z uradom varuha človekovih pravic, a tudi tam nimajo čudežnih rešitev. Žarek upanja bi lahko pomenila odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice v znanem primeru Vaskrsić, v kateri je zapisano, da morajo sodni organi, preden zarubijo edino domovanje, poiskati vse ostale možnosti, da se dolg upniku poplača. A da bi Anita uspela premakniti uradnike in v njih vzbuditi sočutje, da bi ji vsaj prisluhnili, potrebuje čas in energijo, ki ji je na žalost že davno pošla.
Odziv DUTB
