»… ne vem, ali bo kdo lahko nasledil tak način učenja, kot je Vaš. Res sem Vam hvaležna za vsak opomin in vsako pohvalo, naj si bo še tako drobna. S profesionalno eleganco ste popeljali mojega sina v nov svet nepoznanih ljudi in zaradi Vas se mi zdi, mu je bilo veliko lažje premostiti preskok iz ene šole v drugo. Znali ste prisluhniti in opaziti posebnosti pri otroku in jih omehčati oziroma skoraj popolnoma odpraviti. Pomagali ste mi spoznati mojega sina tudi skozi Vaše oči. V šolski sistem vnašate mehkobo in odpirate vrata v svet, kjer je vsakdo lahko to, kar je. Hvala Vam.« To je delček pisma, ki ga je ob koncu šolskega leta prejela Janka Bergel Pogačnik, profesorica razrednega pouka in magistrica socialnopedagoških znanosti, ki je za svojo magistrsko nalogo vzela pod drobnogled odnose med 20 učitelji, 200 starši in 200 otroki. Odnosi so tudi sicer izhodišče njenega pedagoškega dela. Janka se s starši svojih učencev enkrat na mesec pogovarja na čisto pravi čajanki.
Učiteljica z več kot dvajsetletnimi izkušnjami že ves čas premika meje. Ko sva jo s fotografinjo Matejo obiskali – z učenci je na šolskem igrišču ravno zaključevala uro telesne vzgoje –, naju je s svojim pristopom do otrok presenetila. Čeprav so bili sproščeni, ni nihče kričal in divjal. Preden so odšli v razred, jih je Janka, ne da bi povzdignila glas, z dogovorjenim znakom povabila v vrsto in naredili so nekaj vaj za umiritev. Z umirjanjem so nadaljevali tudi v razredu. Glasbena podlaga jim je pomagala, da so izvedli nekaj telovadnih vaj za možgane (brain gym). »Te vaje uravnotežijo obe polovici možganov in otrokom pomagajo, da se umirijo in pridejo v stik s sabo, da lahko nemoteno nadaljujemo s poukom. Vedno jih naredimo po telovadbi, včasih pa tudi med poukom, ko vidim, da jim je padla koncentracija.« Janka jih umiri tudi z barvanjem mandal, kvačkanjem ali pa jih za kratek čas z vizualizacijo in usmerjenim dihanjem popelje v drug svet. Kadar pa opazi, da učenci potrebujejo več energije, se lotijo risanja fraktalnih risb, odplešejo kakšen ples ali si privoščijo masažo. Najlepši dan za učence je petek. Takrat jih obišče zlata prinašalka Honey. Janka in Honey sta terapevtski par pri Slovenskem društvu za terapijo s pomočjo psov Tačke pomagačke in članici od leta 2017 delujoče mreže Šolski pes.
Honey je ljubljenka učencev. Kaj je drugače, ko jo pripeljete v razred?
Predvsem vzdušje. Honey na učence deluje pomirjevalno, postanejo tudi pozornejši na sošolce in njihove potrebe, so ljubeznivejši drug do drugega. Introvertirani se začnejo odpirati, agresivnejši stopijo korak nazaj, glasni utihnejo, plašni spregovorijo. Osredotočenost in umirjenost, ko se skupina medsebojno uskladi, je osnova, prek katere jih pripeljem do aktivnega učenja, v katero vključujem različne strategije poučevanja.
Učenci nato preko pasjih problemov rešujejo človeške – kako je to videti?
Honey jim v nahrbtniku prinese pismo, s katerim jih nagovori. Lahko je to opis ene od njenih dogodivščin, ko jih prosi, da ji pomagajo rešiti neki problem. Pasji problem prenesem v človeški svet, otrokom določim vloge, preko katerih ga rešujejo. Na koncu strnemo ugotovitve in naredimo načrt, kako jih bomo uporabili v naših življenjih. Kadar v nahrbtniku nima zgodbice, jih Honey prosi, da ji kaj preberejo, pokažejo, razložijo, povedo svoje ideje. Občasno jim prinese tudi navodila za delo.
Izhodišče vašega pedagoškega dela so odnosi ...
Učitelji smo pri tem ključni, mi lahko vzpostavimo polje zaupanja. Šele ko se vsi udeleženci počutijo varne, si upajo kritično izraziti probleme in skupaj poiskati rešitve. Seveda moramo hkrati jasno začrtati meje. Vsi udeleženci se morajo medsebojno spoštovati, vsak se mora zavedati tudi svojega prispevka in odgovornosti. Problem današnje šole vidim v tem, da se preveč pozornosti namenja kognitivnim procesom in storilnosti. Sama veliko več energije vlagam v socialni in emocionalni razvoj otrok. Pomembno se mi zdi, da otroci razvijejo svoje potenciale, da so zadovoljni v svoji koži in da jih opremim za reševanje nalog in izzivov današnjega časa. Generacije, ki prihajajo, bomo morali spet naučiti, kaj pomeni biti sočlovek, da je treba deliti, da dobrota pomeni nekaj dobrega.
Do kakšnih ugotovitev ste prišli, ko ste za magistrsko nalogo spremljali odnose med 20 učitelji, 200 učenci in 200 starši?
Učitelji si želijo povezovanja in komunikacije, ker na ta način drug drugega ženejo naprej. Starši so negotovi in si obupno želijo pogovorov, tudi o temah in situacijah, v katerih se znajdejo v življenju. Pomembno je, da učitelji staršem pokažemo, da je vsak lahko ranljiv, tako oni kot tudi mi in seveda njihovi otroci. Šele takrat se lahko povežemo med seboj. Zanimivo je bilo videti učitelje, ki so pristopili k učencem in jih vprašali za mnenje. Otroci imajo mnogo idej, in če jih učitelj malce prilagodi, lahko iz otrok potegne čudovite reči. Bistvo vsega je zaupanje in zavedanje, da smo na isti valovni dolžini. Ko sem se začela ukvarjati z odnosi, sem se osredotočila na to, kaj današnji otroci potrebujejo in česa jim primanjkuje. Velik problem je, da nekateri sploh nimajo ciljev, delovnih navad, da imajo občutek, da morajo vse namesto njih narediti starši.
Te vrste starši so do otrok običajno zelo zaščitniški. Kakšne so vaše izkušnje?
Obstajajo starši, ki opazijo, da so moje namere dobre, so pa tudi taki, za katere so vrednota tekmovalnost in ambicije in je njihova primarna želja, da bi bil njihov otrok uspešen. Otroci takih staršev imajo pričakovanja staršev vgrajena v vsako celico svojega telesa. To močno vpliva na klimo v razredu. Čeprav se trudim po svojih najboljših močeh, imam pogosto občutek, da sem le kapljica v morju.
Menda ste zagovornica domačih nalog.
Sem zagovornica domačih nalog, ki učence obremenijo ravno toliko, da pridobivajo delovne navade in odgovornost ter omogočajo, da učenec utrdi na novo v šoli usvojeno znanje. V procesu učenja je za pomnjenje zelo pomembno ponavljanje snovi. Z domačimi nalogami otrok pridobiva tudi vztrajnost, odgovornost in skrb. Prepričana sem, da smo ljudje danes preveč nagnjeni k udobju in lenobi, zato moramo otroke naučiti, da tisto, kar zmorejo, naredijo sami. Na ta način si bodo pridobili samozavest in si bili sposobni postaviti cilje. To sta osnovi, ki jim bosta pomagali, da bodo lahko osmislili svoje življenje. Domača naloga je obveznost, ki jo otrok mora imeti, da ve, da je za nekaj odgovoren. Lahko pa domače naloge postanejo velik problem, če so preobsežne in niso primerne otrokovim sposobnostim. V tem primeru se ves smisel domačih nalog izgubi.
Kako naj se jih otroci lotijo?
Staršem svetujem, naj ne bodo sužnji svojih otrok. Njihova naloga je, da jim zagotovijo pogoje za delo. Drugo naj otroci naredijo sami. Pri mlajših učencih so starši lahko tudi opazovalci in jim priskočijo na pomoč, če je res treba. Kadar otroci delajo domače naloge, sta zelo pomembna red z rutino in vsakodnevna doslednost. Otrok, ki pride domov iz šole, naj najprej pospravi šolske stvari, se preobleče in si umije roke. Potem zloži vse iz torbe in preveri, kaj ima za domačo nalogo. Dobro je, če si svoje delo po točkah napiše na listek in na koncu napiše igra oziroma prosti čas. To ga motivira.
Kaj pravite na kritike staršev, da imajo otroci preveč nalog?
Problem ni v domačih nalogah, temveč v učnih načrtih. Pogosto se dogaja, da cilji, ki so določeni v učnem načrtu, niso v skladu z razvojem otroka in prehitevajo njegov kognitivni razvoj.
Vi se o problemih s starši pogovarjate tudi na čajanki, ki jo pripravite enkrat na mesec.
Čajanko sem uvedla letošnje šolsko leto. Iste učence učim že drugo leto, in ker sem z njihovimi starši hitro našla stik – veliko smo se pogovarjali, niso jih zanimale samo ocene –, sem jim predlagala, da bi se dobivali še neformalno.
Zakaj in kdaj ste se odločili, da začnete poučevati drugače?
Kalupi dušijo in jemljejo ustvarjalnost. Sicer pa so me alternativni pristopi v šoli zanimali že med študijem. Imela sem čudovito mentorico, učiteljico Sonjo Peternel, ki je še nekaj let pred upokojitvijo sodelovala v inovacijskih projektih. Vedno znova mi je govorila, da se moramo učitelji z učenci čutiti in vzpostaviti ritem. Bila je prva, ki mi je pokazala, da se da poučevati tudi drugače.
Kako strogo se držite urnika?
Seveda imamo urnik, vendar šolske ure niso strogo zacementirane. Če opazim, da otrokom zmanjkuje koncentracije, se odzovem z gibalnim odmorom ali kako drugače. Zelo jim pomagajo mandale. Krog, ki jim ga narišem, predstavlja njihov jaz. Risanje vzorcev znotraj kroga in barvanje jih pomiri in poskrbi, da se vzdušje v razredu harmonizira. Letos smo začeli delati tudi fraktalne risbe. Gre za energijske risbe, ki jih narišemo z zaprtimi očmi in nato pobarvamo. Ker vsaka barva predstavlja enega od energijskih polj, imajo fraktalne risbe še močnejši učinek kot mandale.
S čim si še pomagate?
Pred kontrolnimi nalogami tapkamo proti strahu.
Pa deluje?
Morali bi vprašati otroke. Nekaj očitno že deluje, ker pred vsako kontrolno nalogo sami izrazijo željo, da bi tapkali.
Kako vodstvo šole gleda na vaše metode?
Vodstvo me je v vseh projektih in idejah podprlo, za kar sem hvaležna. Ravnateljica namreč zagovarja, da nas zavezujjoe učni načrt in cilji v njem ter seveda zakonodaja. Poti do ciljev pa so naša učiteljska avtonomija.
Koliko se pripravljate doma?
Največ novih idej se mi porodi, kadar grem s Honey v hrib. Kadar z dihanjem prefiltriram strese, obdelujem probleme, analiziram in razmišljam. Vedno imam s sabo tudi beležnico, kamor si zapisujem ideje. Veliko tudi poslušam ljudi, njihove stiske, probleme in izzive, pa opazujem in razmišljam o svetu okrog sebe.
Od lani v prostem času izvajate tudi SOS-svetovanje. Za kaj gre?
Ves čas me že vleče v socialno pedagogiko in svetovanje. Že tema moje diplomske naloge je bila likovno izražanje in vpliv risbe na otroke s težavami v vedenju. Moj mentor dr. Ščepanovič mi je, ko sem diplomirala, rekel, naj se ne izgubim v povprečju: »Išči, raziskuj, ne boj se tega.« Zato si vedno znova postavljam nove cilje. Eden od njih je SOS-svetovanje. Namenjen je staršem, ki imajo probleme v vzgoji, ki ne najdejo pravega stika s svojimi otroki, pa seveda otrokom, ki jih pestijo različne težave.
Od kod vam energija za vse, kar počnete?
Predvsem iz prepričanja, da lahko nekaj prispevam in spremenim. Sicer pa mi veliko pomagajo joga, dihalne vaje, jutranja samomasaža, s katero zbudim pretok energije, in seveda sprehodi s Honey. Pomembno me je zaznamovala tudi Duhovna univerza, ki sem jo obiskovala med študijem. Tam so me naučili, da me poti vedno znova popeljejo do mojega bistva in toka.
Prenova šolskega sistema – da, vendar …
1. Ob prenovi se je treba najprej iskreno vprašati, kakšno družbo si želimo čez dvajset let. Kakšne ljudi si želimo tedaj? Odgovor ne sme temeljiti na interesu posameznika ali skupine, še manj kapitala in lobijev. Izhodišče morajo biti vrednote, za katere želimo, da bi jih takrat imeli posamezniki.
2. V prenovo se morajo vključiti akademiki z iskreno željo po oblikovanju kakovostne šole, ki imajo neizmerno veliko teoretičnega znanja in nabor empiričnih raziskav, seveda v sodelovanju s kolegi praktiki in razvojnimi psihologi. Zadnja prenova je namreč zapostavila razvojni vidik otroka in preveč sledila storilnostnemu pritisku posameznih strok.
3. Pri oblikovanju kurikuluma bi bili za učitelja dobrodošli svoboda in več avtonomije, da bi lahko delo prilagajal učencem. Učitelji z lastno aktivnostjo in svobodo pri odločanju bi občutili manj pritiskov in zahtev ter bi delovali bolj zadovoljno ter sproščeno. Svoje zadovoljstvo pri delu bi prenašali tudi na otroke.
4. Predpisano število ur za določene vsebine učitelje omejuje. Vsebine v učnih načrtih in ciljih so prenatrpane. Preveč je tudi poudarka na numeričnem spremljanju napredka in s tem spodbujanju k tekmovalnosti. To ni pot do zadovoljstva in sreče v šolah.
5. Ključno poživilo, ki ga potrebuje naš šolski sistem, pa je zaupanje. Vprašanje je, kako zopet vzpostaviti zaupanje, temelj, na katerem bomo lahko gradili sistem.
Predlog za načrtovanje urnika za prvo triado:
90 minut: leposlovje in poustvarjanje: dve šolski uri bi namenila za branje leposlovja, pogovor o prebranem, o življenju in doživljanju avtorja, kjer bi se v kraju in času lahko dotaknili tudi zgodovine in geografije, ter seveda čustvenemu doživljanju tega, kar bi prebrali. Sledilo bi poustvarjanje. Na voljo imamo neskončno možnosti: dramatizacijo, možnost uporabe tehnik branja in pisanja za kritično mišljenje (čez šestdeset jih je) in nazadnje oblikovanje razstavnega prostora ali predstavitve dela.
45 minut: aktiven odmor z gibanjem na svežem zraku, tekalnimi igrami in gibalno prosto igro, poligoni v telovadnici ali plesom …
60 minut: matematika z eksperimenti iz naravoslovja
45 minut: ustvarjanje – oblikovanje iz različnih materialov, ročna dela, izdelava tehničnih izdelkov …
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
