Trinajstletna deklica Sara, ki živi s cerebralno paralizo, kar je posledica okužbe njene mamice s citomegalovirusom med nosečnostjo, je težko gibalno in duševno ovirana.Poleg tega trpi še za epilepsijo in skoliozo. Njen vsakdan torej ni najbolj preprost, ves čas potrebuje pomoč, a mamica pravi, da ji nič, kar stori za deklico, ni odveč.
»Pri hčerki so povezave med možgani in živčevjem zelo pomešane. To se pri njej odraža tako, da njeno telo, če denimo hoče kaj prijeti z roko ali premikati noge in glavo, ne uboga. Ima pa kljub temu, da ne zmore govoriti, izredno sposobnost komuniciranja. Z mimiko, izrazom na obrazu, veliko pove, tako da jo mi zelo dobro razumemo. Tudi njen socialni čut je izostren. Zelo dobro se namreč odziva na ljudi. Zato bi si želeli, da bi tisti, ki jih srečujemo, poklepetali tudi z našo deklico, ne pa da vso komunikacijo usmerjajo samo v nas,« je želja njene mamice Petre Vrankar.
Kaj je zares pomembno …
Mamica pove, da se je s Sarino diagnozo morala na hitro soočiti, saj je že med nosečnostjo ostala sama, brez dekličinega očeta, tako da se je morala hitro zbrati in postati mamica samohranilka. Nekaj let pozneje je spoznala novega partnerja Hermana in ustvarila sta si družino. Sara je takrat dobila še bratca Patrika in sestrico Ajdo.
Petra pravi, da rokovati s tako veliko družino, v kateri ima en član posebne potrebe, ni težko. »Ko sta bila Ajda in Patrik še manjša, je bilo res malo bolj naporno, zdaj, ko sta stara tri in pet let, sta že kar samostojna in je lažje. Saro drugače jemljemo kot naš navdih. Počutimo se zelo posebne in bogate, ker je del naših življenj. Zdi se mi, da smo zaradi nje bolj dojemljivi za majhne radosti in lepote, menim tudi, da imamo prioritete prav postavljene – dobro se zavedamo, kaj je zares pomembno,« pove dekličina mama.
Nov voziček, več svobode
Trinajstletnica, ki sicer obiskuje posebni program vzgoje in izobraževanja na OŠ Roje v Domžalah, obožuje naravo, zato je akcija zbiranja starega papirja, ki zdaj poteka zanjo, izjemnega pomena. Denar, ki ga bodo prejeli od starega papirja, bodo vložili v nakup posebnega športnega vozička, ki jim bo omogočil, da bodo šli s punčko tja, kamor gre najraje. »S Saro si želimo iti povsod, po stranpoteh, na planine, travnike, po kolovozih in to z zdajšnjim vozičkom, ki nam ga omogoča ZZZS, ne moremo, s tem novim pa bi bilo to mogoče,« pravi Vrankarjeva.
Mamica torej vam, dragi bralci, sporoča, da če imate v kleteh, shrambah ali drvarnicah papir, reklame, revije ali karton, ga lahko odpeljete na katerokoli zbirno mesto Dinosa, ki so po vsej Sloveniji, in tam poveste, da ste papir pripeljali za Belega jastreba (več o zbirnih lokacijah izveste na dinos.si). Lahko pa družini pomagate tudi s finančno donacijo prek društva Beli jastreb, Cesta v Gorice 25/1, 1000 Ljubljana, TRR: SI56 0510 0801 3702 503, namen: Sara, sklic: SI00 7841.Več informacij lahko dobite pri družini, poiščite jo na facebooku, kjer so odprli stran z imenom Sarina zgodba.
