Ne samo plastika, ki jo vidimo tako rekoč na vsakem koraku, celo visečo na drevesih, tudi mikroplastika je prisotna povsod. V pilingih, s katerimi si čistimo obraz, v oblačilih, ki jih nosimo, in najverjetneje tudi v kozarcu vode, ki ste ga spili malo prej. Živimo v dobi plastike, pravi Prof. dr. Mihael J. Toman. Nas bo ta pokopala?
Ko začnejo mednarodne javne institucije, ki ne priznajo zlahka vsake težave in grožnje, iskati možnosti, kako rešiti svet, naravo in ljudi pred plastiko, vemo, da je čas za alarm. V slovenskih trgovinah so z letošnjim letom postale plastične vrečke plačljive. To naj bi bilo prehodno obdobje, dokler se jih v celoti ne ukine. Nekateri trgovci so s tem pohiteli, kar je hvalevredno, a žal je treba priznati, da so plastične vrečke le vrh ledene gore. Toda najbolj problematični niso nepredstavljivi kupi plastike, ki se kopičijo po planetu, temveč tisti drobceni, najmanjši, prostemu očesu nevidni plastični delci, ki se ne le izločajo iz preštevilnih plastičnih izdelkov, temveč jih v mnoge ljudem namenjene izdelke dodajajo celo namenoma. Kako poguben je njihov vpliv na življenje na tem planetu, se bo še izkazalo, a eno je gotovo: iz zelenega raja se počasi spreminja v plastični pekel.
V kozmetiki, čistilih, gnojilih ...
Evropska agencija za kemikalije (ECHA) je nedavno pripravila predlog za omejitev mikroplastike, ki se namerno dodaja izdelkom za potrošniško ali profesionalno uporabo. Z njim naj bi zaščitili okolje (vodne organizme) in zdravje ljudi. V postopek se bo vključil tudi slovenski Urad RS za kemikalije, ki na svoji spletni strani navaja: »Izdelki, ki vsebujejo namerno dodano mikroplastiko, so predvsem gnojila in sredstva za zaščito rastlin, semena, obdelana s pesticidi ali gnojili, kozmetični izdelki, detergenti ter voski in laki.« Ti delci so izjemno obstojni. »Razpadajo tudi do tisoč (!) let. Ob tem se bioakumulirajo in vstopajo v prehransko verigo. To lahko povzroča fizične posledice, kot je na primer mašenje škrg pri ribah.« Za nameček predvidevajo, da bi mikroplastika lahko bila vektor za prenašanje različnih drugih nevarnih kemikalij. Celotnega obsega tveganj za zdaj sploh še ni mogoče oceniti.
Nihče ne pozna posledic
Po predlogu ECHA naj bi proizvajalci v naslednjih petih letih nadomestili mikroplastiko v izdelkih z biorazgradljivimi in drugimi snovmi. Alternative za abrazivna sredstva (npr. v kozmetiki in detergentih) so že na voljo. Predlog predvideva tudi ustrezno označevanje vseh izdelkov, ki mikroplastiko vsebujejo, vendar bodo iz prepovedi nekateri izvzeti (denimo tisti, ki ne prehajajo v okolje ob normalni uporabi). Že samo s tem ukrepom bo Evropska unija zmanjšala količino mikroplastike, ki se sprošča v okolje, za okoli 36.000 ton na leto, ocenjujejo. To naj bi predstavljalo približno 15 odstotkov vse sproščene mikroplastike. Sliši se dobro in nujno, toda ali je zares uresničljivo? Okoljevarstvenik Anton Komat ni prepričan. »Nihče ne pozna dolgoročnih posledic mikroplastike, ko ta preide v nanodelce, saj je človek spet brez presoje brezglavo uporabil neko tehnološko rešitev. Že v svetu proizvodnje kozmetike je tega mnogo preveč. Takojšnja prepoved uporabe mikroplastike v izdelkih bo zaradi interesov kapitala nemogoča, zato nas bodo potolažili s prehodnim obdobjem,« predvideva. Na Uradu RS za kemikalije pa medtem priznavajo, da tudi s prepovedjo problem še zdaleč ne bi bil rešen. »Bistveno več mikroplastike nastaja z razpadom večjih kosov – največji vir so avtomobilske gume in ostanki surovin za izdelavo plastičnih izdelkov. Evropska agencija za kemikalije se je zato že začela ukvarjati s pripravo predloga dodatnih ukrepov.« A zdi se, da so institucije in okoljevarstveniki edini, ki se trudijo zmanjšati uporabo plastike. Večina potrošnikov svojo miselnost, žal, še vedno deli z lobiji in proizvajalci, češ, najugodnejša cena je najbolj prava izbira. Ko bi le bilo res ...
Več kot pol tekstila je iz plastike
Mihael J. Toman, ekolog in biolog ter podpredsednik Slovenskega društva za zaščito voda, meni, da je edina prava rešitev za naš planet zmanjšana raba plastike. Najprej v prehranjevalni verigi, kjer plastika najprej le obdaja hrano, ob reciklaži pa se razbije na nanodelce, ki zaidejo v zemljo in vodo ter tako v hrano in tekočino, ki ju jemo in pijemo. Kar ne zaide v naravo in ljudi pomotoma, se zgodi namenoma. »Mikroplastiko namreč namenoma dodajajo tekstilu, kremam, pilingom in še čemu, ker je to pač najceneje,« opozarja. Tudi Toman meni, da sicer dobrodošli predlog Evropske agencije za kemikalije ne bo uspel, saj je kapital prav na tem področju najmočnejši. »Zavedati se moramo, da je 60 odstotkov tekstila danes plastika, čeprav se ta tekstil morda imenuje bombažni. Zavedanja in ozaveščanja o tem, sploh o mikroplastiki, praktično ni. To je podobno kot nekaj, česar ne vidiš, ne slišiš in ne vonjaš ter zato sploh ne veš, da obstaja. Glavni problem zagotovo ni samo plastika, ki jo vidimo, saj se zgodba nadaljuje predvsem pri zavedanju, kako plastika razpada. Vemo, da dolgo, premalo pa razmišljamo o vsem, kar medtem nastaja. Tu se zgodba o bistveno bolj problematičnih snoveh šele začne. Ne vem pa, ali se ta zgodba koga zares že dotakne,« je jasen.
Cena, ki jo bomo plačali z zdravjem
Če odmislimo zdravje narave, spojine in snovi, ki nastajajo pri razkrajanju plastike, ogrožajo tudi človekovo zdravje. »Strokovnjaki ta vprašanja povezujejo predvsem z rakotvornostjo mikroplastike. To navsezadnje uživamo že s pitjem vode. Kako razsežni bodo dejansko vplivi in usoda teh delcev, ki zaidejo v nas in naravo, pa v tem hipu nihče ne ve do potankosti oziroma lahko o tem za zdaj razmišljamo samo teoretično, ker je problematika še tako mlada. Mnogo več vemo o nevarnih snoveh v škropivih, predvsem na hormonalnem in posledično reproduktivnem področju. Prav tako kot pri slednjih se pri plastiki predvideva, da vpliva na reproduktivni sistem, kar lahko za določene vrste pomeni katastrofo,« poudarja sogovornik, ki razmišlja o tem, da bo morda ravno plastika »poskrbela«, da se človeška vrsta preveč ne razmnoži. »Slabša plodnost se pri moških že izraža, saj se uspešnost oploditve absolutno zmanjšuje. Ampak kdo ve, morda je to z vidika človeške družbe celo dobro. Na te stvari lahko imamo vedno tak in drugačen pogled. Če bodo moški reproduktivno manj sposobni, bo populacija zanesljivo upadala. Katera populacija to bo, pa ne vemo. Verjetno bodo prizadeti različni narodi, tako kot so tudi v naravi različne vrste različno prizadete zaradi določenih dejavnikov.«
Mikroplastiko ustvarjate vi!
Ob prebranem sicer lahko bentimo na tiste, ki nas takole zastrupljajo, a mikroplastiko ustvarjamo vsi – z uporabo. »Prešli smo v dobo plastike,« je jasen ekolog. Kapitalski pritisk je jasen, saj plastika prinaša večji dobiček, mi pa smo ujeti v sistem. In žal z recikliranjem plastike še zdaleč ne napravimo dovolj. »Svetla plastika, ki se jo med drugimi uporablja za izdelavo plastenk za vodo, se v procesu reciklaže ponovno uporabi v tekstilni industriji. Te delce mikroplastike v tekstilu s pranjem oblačil nato vsak dan spustimo v kanalizacijo, torej v vodna okolja. Pri vsakem pranju naj bi nekaj deset tisoč delcev odplavalo v vodo.« Ker dobršen del te mikroplastike izvira ravno iz reciklaže, se sogovorniku zdi skrajno banalno, ko kdo prodaja »eko« izdelek iz reciklirane plastike, ki je v resnici enako ali še bolj nevaren za okolje in človeka. »S temi tekstilnimi izdelki se oskrbujejo tisti proizvodni obrati, ki so danes na tržišču najpomembnejši, vključno s H&M in Zaro ter vsemi, ki ponujajo poceni oblačila.« Ampak ali sploh lahko vemo, kje kupiti oblačila, ki temu niso podvržena? »Nič več,« odgovarja. »V vsakem primeru se vedno znova vrnemo k vprašanju, kako se bomo s tem spopadli. Narava ima svoje mehanizme in se zanesljivo bo, ljudje pa ne bomo mogli kaj dosti narediti. Treba je ukrepati v smislu načrta Evropske unije. Največje onesnaževalce, zaradi katerih se soočamo tudi s plastiko v oceanih, je treba ustaviti.« Prepoved se zdi edino učinkovita. »Nobene potrebe ni, da kupujete plastične krožnike, jedilni pribor, palčke za ušesa ... To so stvari, ki bodo zanesljivo močno zmanjšale vsebnost plastike v obtoku. Še zdaj pa si ne znam natančno predstavljati, na kakšen način se bo hrana, kot je na primer meso, shranjevala in prenašala iz trgovine. Potrebujemo popolno preobrazbo družbe,« sklene.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
