Pokojnine za februar, ki jih je pokojninski zavod izplačal konec minulega meseca, so bile zaradi redne februarske uskladitve za 2,7 odstotka višje. Hkrati so upokojenci dobili poračun za januar, ko so usklajeni zneski začeli veljati.
Prejemniki zagotovljene pokojnine, ki predstavlja minimalni znesek za vse z izpolnjenimi pogoji za starostno upokojitev, so prejeli za malenkost manj kot 531 evrov. To je približno 14 evrov več od do zdaj veljavnega zneska, ki je bil nekaj nad 516 evrov.
Za hrano komaj kaj ostane
Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (Zpiz) je za februarsko uskladitev pokojnin in nadomestil, ki obsega še poračun za januar, namenil dodatnih 22,8 milijona evrov, na letni ravni pa 136,9 milijona evrov. Naslednja uskladitev, ki bo izredna, pride na vrsto konec leta. Po napovedi vlade bo znašala 1,5 odstotka. Upokojenci bodo letos dobili tudi letni dodatek. Izplačan bo skupaj z izplačilom redne pokojnine za julij v petih različnih zneskih, dobili pa ga bodo vsi upokojenci.
Upokojenci so ob teh informacijah znova poskočili, saj jih vedno znova razočara drža pristojnih glede bistvenega vprašanja tistih, ki so v jeseni življenja – kako jim zagotoviti dostojno življenje. Begajo jih namreč zneski, ki jih prejemajo. Ne morejo se sprijazniti, da država enkrat za vselej ne opravi z višino pokojnin, ki da jih je treba nujno zvišati; vsaj tistim, ki imajo najnižjo pokojnino, saj ti večinoma živijo na robu. Včasih, potem ko plačajo položnice, nimajo niti za hrano.
Njena zgodba
Vesna Horvat iz Prekmurja je ena od upokojencev, ki so sila kritični do položaja, v katerega jih je »pahnila« država. »Oblast, ali vas ni sram, ko se tako norčujete iz ubogih penzionistov. Teh deset evrov, kolikor znaša 'povišica' pokojnine zame, vam rade volje odstopim,« je dejala brez dlake na jeziku. Pravi, da je sicer številka, ki predstavlja znesek iz naslova povišanja oziroma poračuna pokojnine, ni presenetila; vedela je, kakšna bo, saj si jo je že prej izračunala. »Bolj sem razočarana nad tem, da politiki in ministri samo nekaj obljubljajo, kako da bodo poskrbeli za upokojence, a se nič ne zgodi. Ko pa že pride do kakšnih premikov, nas ponižajo s številko,« v pogovoru povzame svoje občutke.
Pomagati jima morajo otroci
»Pa ne samo to; takoj ko se pokojnina dvigne, poskočijo tudi cene življenjskih potrebščin. Naj dajo upokojencem dostojno pokojnino oziroma kakšen dodatek, da bomo lahko živeli, ne pa životarili,« še pove Vesna Horvat. Pojasni nam, da morata z možem res paziti, kako ravnata z denarjem, da lahko preživita mesec. Tako usodo pa si delita še s precej drugih Slovencev v pokoju, katerih pokojnina ne seže niti preko 500, 600 evrov.
Z možem sta dogovorjena tako, da z njeno pokojnino, ki je nekaj več kot 400 evrov, poravnata vse položnice, z njegovo, ki znaša 293 evrov, gospod prejema tudi varstveni dodatek v višini 100 evrov, pa kupujeta hrano in pokrivata ostale vsakodnevne stroške. Vendar s to vsoto komaj prestaneta mesec in morata paziti, kaj in koliko kupujeta. »Veste, kaj je najbolj žalostno? To, da nama morajo pomagati preživeti otroci, ki prejemajo socialno podporo,« prizna boleče dejstvo.
Vsi so krivi
»Če pa pridejo še kakšni dodatni stroški, kot sem jih imela te dni, je res težko. Plačala sem 64 evrov za injekcijo; sem namreč v procesu zdravljenja. Prejela jo bom še štirikrat, zdaj pa računajte, koliko je to in kakšno imam pokojnino. Poleg tega moram imeti dietno prehrano in vam povem, če ne bi bilo Karitasa, ki nam dvakrat na leto priskrbi vsaj testenine, ki jih lahko zaužijem, ne vem, kako bi bilo,« priča.
»Nikoli si nisem mislila, da bom po tem, ko sem vse življenje v tovarni delala ponoči in podnevi, tam sem pustila tudi zdravje, pristala tu … Genij moraš biti, da preživiš,« poudari. Pravi še, da na nikogar konkretno ne kaže s prstom. »Vsi so krivi; ne samo Erjavec in ostali pristojni, ampak vsi, saj govorijo eno in delajo drugo. Žal mi je vsakega upokojenca, ki živi s tako mizernim prihodkom. Ob tem bi rada dejala še, naj ljudi ne bo strah povedati, kaj hočejo, v kakšnih stiskah in pomanjkanju živijo, naj se pritožijo, povedo svoje mnenje. Naj ne bodo glasni samo za šankom, potrebne so akcije, ne samo besede. S tem ne pozivam naroda k uporu, daleč od tega, spodbujam samo dialog, ki bo, upam, pripeljal do premikov,« so njene zaključne besede.
