Zdelo se nama je, da nikoli ne bo konec tistih ovinkov, pa še sneg nama je želel pričarati romantično vzdušje. V hiši Toninovih so naju pričakali otroški smeh in tudi jok, dveletna Evelin in petletna Julija, nasmejana žena Marjeta in prijazni Matej. Žena je bila sprva malce zadržana, ko pa je ugotovila, da z Matejo ne grizeva, se je tudi ona sprostila.
Luštna družinica so, sva ugotavljali z Matejo na poti domov, ko sva spet ubirali tiste zavite ovinke proti Ljubljani. Dobre pol ure potrebuje človek, da se prebije čeznje, pot proti Kamniku pa je sicer manj ovinkasta, toda daljša. A vseeno sta nama oba, Marjeta in Matej, zatrjevala, da iz te hiše, ki sta jo pošteno obnovila skupaj z Matejevimi starši, ki živijo v spodnjem nadstropju, ne bi šla nikamor. Marjetini starši živijo nedaleč stran in ob nedeljah se družijo z enimi ali drugimi. Pri Marjetinih je vedno zelo živahno, saj skoraj vsako leto dobita novega vnuka. Pa tudi Matej ima sestri dvojčici in ena je že mamica. Bratrancev in sestričen za mali dve kolikor hočeš.
Blažen med puncami
Mateja sem vprašala, kako je živeti med tremi puncami. »Enkratno,« je izstrelil kot iz topa, »zelo me crkljajo.« Seveda sem mu vrnila, ali ne crklja on njih. »Lahko bi jih več. Od ponedeljka do petka me tako rekoč ni, zato se skušamo več družiti ob sobotah in nedeljah. Zjutraj mali dve peljem v vrtec, žena pa ju pripelje domov.« Marjeta ga je dopolnila: »Jaz se vozim v Trzin, delam v klicnem centru, ampak samo šest ur, zato da ju lahko prej dvignem v vrtcu in smo več skupaj.«
Poroka, polna presenečenj
Nepozabno poročno potovanje
Marjeta o potovanju, ki ga zlepa ne bo pozabila: »Bila sva v Ameriki, šla sva na križarjenje. To je bil moj prvi polet v življenju in sem mislila, da bom umrla od strahu. Na križarjenju pa sem se bala, da se bo potopila ladja.« »To sploh še ni vse,« je dodal Matej, »mene so takrat – 21. decembra 2012 – zaradi glasovanja doma napadali, sekljali, ves čas so me klicali po telefonu. Marjeta pa je bila tako uničena od jet lega, da sva prespala novo leto. Zbudila sva se ob dveh zjutraj in novo leto je bilo mimo.« »Res super potovanje,« se je smejala Marjeta.
Matej in Marjeta sta se poročila pred šestimi leti, junija 2012. »Peto obletnico poroke sva že praznovala,« se je zadovoljno spominjal Matej, »žena me je prijetno presenetila.« Marjeta je pojasnila: »Šla sva na koncert dua 2Cellos v Pulj. Vzela sva si vikend samo za naju, otroka sva dala babici.« Nadaljeval je Matej: »Najprej je bila samo ona navdušena nad tem duom, nato pa je za sabo potegnila še mene. Na začetku sem bil skeptičen: Zakaj bi šel gledat dva tipa? Potem pa je bil koncert res fantastičen. Že ambient puljske arene je bil fantastičen, dogajalo se je ob sončnem zahodu ... Kup svetlobnih učinkov, bilo je ogromno Slovencev, počutila sva se kot doma.«
Povedala sta mi, da je bila poroka polna presenečenj. »Prijatelji so nama pripravili kočijo, tako da sva se na poroko pripeljala s pravo konjsko vprego. Mislila sva, da bo zapravljivček, a je bila čudovita, lepa, bela kočija. Gasilci so se postavili v špalir, ker je Matej prostovoljni gasilec,« je pripovedovala Marjeta. Matej pa ima malo bolj »boleče« spomine. »Sem moral kar globoko seči v žep, da sem odplačal šrango. 1200 evrov, dobra tarifa! Ampak za ženo vse,« se je smejal. »Najprej se moraš na takšni poroki dokazati z delom, s kmečkimi opravili, potem pa ti zaračunajo stroške, ki so jih imeli z bodočo ženo, za čuvanje.«
Prvo srečanje sta »zakrivili« sestri
Kje sta se spoznala, me je zanimalo. »Na mladinskem verouku,« je odgovoril Matej. Marjeta se ni strinjala: »No, ti nisi hodil na mladinski verouk, temveč tvoje sestre. Me smo bile prijateljice in preko njiju sva se spoznala. Ti si ju hodil iskat po verouku in tako sva se 'zagledala'.« Matej je takoj priznal: »Ja, res je, tam sem jo 'uočil'.« Kdaj pa je preskočila iskrica oziroma kako se je vse skupaj začelo, sem bila radovedna naprej. Marjeta se je glasno zasmejala: »Jaz sem morala narediti prvi korak. Matej me je prišel iskat po šoli in me peljal po Ljubljani. Nato sva se vozila od pijače do pijače in nihče si ni upal ničesar reči, vprašati. No, po kakšnih dveh pijačah sem mu morala jaz povedati, kaj bi rada.« »Oba sva zbirala pogum,« se je malce zagovarjal Matej, »meni je bila ona všeč, jaz njej, šel sem jo iskat na zadnji dan šole, potem pa nisem zbral poguma, da bi ji povedal, zakaj sem jo prišel iskat, pa sva malo kolobarila po Ljubljani. In tako sva menjala lokacije, bil sem že čisto pripravljen, a nisem zmogel, in po tretji, četrti lokaciji se je zgodilo. Le da z njene strani.« (smeh)
»Res pa je, da sva bila zelo mlada,« ga je malo zagovarjala Marjeta, »jaz sem jih imela šestnajst, on pa enaindvajset.« »Ko zdaj gledam šestnajstletnice, se mi zdijo še otroci,« je razmišljal Matej, »res sva bila mlada. A Marjeta je bila moja prva punca. In edina.« In on njen prvi fant, sem razmišljala glasno, in Marjeta mi je pritrdila. Matej je bil zelo iskren: »Pred Marjeto sem imel same nesrečne ljubezni. Zaljubljen sem bil v tri, štiri punce, a takrat še nismo imeli mobilnih telefonov. Zato sem jim pisal res lepa ljubezenska pisma, na roko, nikoli uslišana.« Marjeta je potožila: »Zdaj pa ne piše več pisem! Pa bi rada, da bi jih še kdaj!« »Ja, Marjeta mi večkrat očita, da ji nič ne napišem, a začela se je doba telefonov in z njimi je šla vsa romantika,« se je zagovarjal Matej. »Ampak saj si včasih še kaj napiševa, no, ona večkrat meni kot jaz njej. Ob kakšni obletnici, za rojstni dan.«
Različen slog prepiranja
Čisto odkrito (celo brez mojega drezanja) in kar sam je povedal da imata z Marjeto zelo različen slog prepiranja: »Kadar se spreva, imam rad mir, rad grem po svoje in ne maram, da me kaj sprašuje. Ona pa ima drugačen sistem.« Marjeta je bojevito povedala: »Jaz moram pa takrat razčistiti, do konca. In me še bolj pogreje, če se izmika.« (smeh) Glede česa pa se največkrat spreta, me je zanimalo. »Zaradi njegove odsotnosti,« je bila nič kaj prizanesljiva Marjeta. »Med tednom ga res ni, zjutraj pelje otroka, potem pa pride ob devetih, desetih zvečer. Mali dve ga med tednom popoldne in zvečer nič ne vidita. Zato pa se mora izkazati čez vikend. Takrat je stoodstotno naš.« »Mamica in punci imajo že točno določen načrt, kaj bomo počeli čez vikend,« je potrdil Matej, »gremo na kakšen sprehod, izlet, v Terme Snovik, z Julijo sva hodila smučat v Kranjsko Goro, ob nedeljah pa gremo na kosilo k babicam in dedkom, tam je vedno veselo. Če se le da, smo zunaj.«
O politiki pa nič
Marjeta se ne želi pogovarjati o politiki, je povedal Matej. In njemu to ustreza. »Po dvanajstih urah politike v parlamentu in potem še doma bi bilo absolutno preveč.« »Samo kadar vidim, da ga kaj teži, mu rečem, naj mi pove, kaj se je dogajalo v službi, sicer pa res ne,« ga je dopolnila Marjeta. »Silim pa sploh ne vanj. Pa z njegovim očetom se kar dosti pogovarjata o tem, tako da se meni potem ni treba.«
Skupni trenutki, redki, a sladki
Vprašala sem ju, kaj ju druži. Besedo je prevzel Matej: »Bom najprej jaz. Najbolj uživava, če imava prost večer in skupaj pogledava dober film. Ali greva na koncert. To so najine skupne točke. Imava pa tudi vsak svoje dejavnosti: mene zelo zanimajo različni športi, žene pa ne. Včasih pridem ob ponedeljkih zelo utrujen v službo, saj so vikendi kar naporni. Ampak z Marjeto se zmeniva, da enkrat lahko dlje poleži eden, drugič drugi. Za v vrtec ju morava zbujati, ob vikendih sta pokonci že ob šestih zjutraj.«
Marjeta je dodala: »Skupnih trenutkov je res malo. Ko dava med vikendi otroka spat in se stisneva na kavču, mi je res najlepše.« Matej je razložil: »V zadnjem obdobju smo res veliko delali, obnavljali smo hišo, deklici sta majhni, v službi je bilo divje, zato nama je zmanjkovala časa drug za drugega. Včasih v enem mesecu ni bilo ure ali dveh za naju. Rada greva kam na dobro večerjo, na primer. Tudi s prijatelji se dobimo zelo redko, odkar imava otroka, prej smo se veliko družili. Pred kratkim smo se zbrali pri nas, po dolgem času.« »Pa zelo rada pleševa,« se je spomnila Marjeta, »hodila sva na plesne tečaje.« »Na vseh žurkah pleševa, sva malo narcisoidna,« se je pošalil Matej, »in rada pokaževa, kaj znava.«
Matej ne kuha
»Sem zelo slab kuhar, imel sem potuho v dveh sestrah in mami, tako da znam skuhati samo makarone in jajca.« »Včasih ga pripravim do tega, da mi kaj pomaga,« se je zasmejala Marjeta. »Kadar pripravljam jedi za obiske, ob kakšnih praznikih,mi pomaga, a se zraven ves čas pritožuje, da je že dobro in naj ne kompliciram.«
Evelin in Julija
Tudi ta mali Toninovi sta bili najprej malo zadržani, potem pa sta čisto pozabili, da so v hiši obiski. Pridno sta poglodali suho sadje, ki ga je mamica pripravila za goste, neutrudno sta prosili za sok, čeprav po navadi pijeta bolj zdravo vodo, proti koncu našega obiska sta se celo malo prerivali in prepirček se je končal z jokom na obeh straneh. A ni bilo hudega. Evelin se je prišla potolažit k očku, pa je bilo hitro dobro. Julija pa je že skoraj odrasla, kar se tiče oblačenja. »Zjutraj noče obleči, kar ji pripravi Marjeta. Pravi, da je oblačenje njena naloga.«
Družinski ponos
Čeprav smo rekli, da se ne bomo pogovarjali o politiki, sem Marjeto vseeno vprašala, ali je kaj ponosna na svojega moža, politika, predsednika stranke pri tako mladih letih, in ali verjame v njegovo poslanstvo. »Včasih si res rečem, kaj nam je tega treba bilo. A ko ga vidim, kako je zadovoljen, to odtehta vse. Punce smo ponosne nanj.« Matej verjame v to, da politika spreminja? »Če ne bi verjel, teh stvari ne bi več počel, ker so včasih res težki trenutki. Če bi šlo za denar, sem imel vsaj dve ponudbi za bolje plačano službo, a politika je posebna stvar, malo te zasvoji, in to res rad počnem. Uživam v njej.
Več zanimivih vsebin pa lahko najdete v tekoči številki revije Zarja.
