V enoto Stara lekarna belokranjskega podjetniškega inkubatorja občasno povabijo goste, ki povedo svoje zanimive poslovne zgodbe. Minuli teden sta bila to belokranjska podjetnika in umetnika Peter Plut z Otovca in Borut Muc iz Križevske vasi. Svojima poslovnima zgodbama sta dala naslov Kamen, saj je ta njun zvesti spremljevalec, brez katerega si ne moreta predstavljati življenja.
Modelirali z glino
Peter Plut se je, ko je končal osnovno šolo, spraševal, kam naprej. Ker se je njegov sošolec odločil za uk kamnoseka v Gradcu, je leta 1955 začel tam delati tudi Peter. V treh letih se je izučil za kamnoseka, v kamnoseški šoli pa so modelirali z glino, ki so jo lahko odvzemali in dodajali. Prepričan je, da je dober kamnosek že pol kiparja. A delo, ki ga je v tistih časih opravljal Plut, je bilo zelo težaško, večinoma ročno in se ne more primerjati z današnjim kamnoseštvom. Po osamosvojitvi Slovenije je postal samostojni obrtnik. Čeprav si je Plut zaslužil pokojnino s 40-letnim kamnoseškim delom, pa ga je zelo privlačil tudi les. Še pred pokojem je izdelal precej reliefov v lesu, predvsem pa je ponosen na podružnično cerkev sv. Vida na Doblički gori, ki so jo, kot pravi, opremili, kot da je katedrala, veliko dela pa je opravil prav Plut. Izdelal je strop, svetnike, vrata, relief križevega pota in načrt za klopi.
Odpeljali v ZDA
Sicer pa je bila prva skulptura, ki jo je naredil iz lesa, tri metre visok brentač, ki so ga odpeljali v ZDA. Po naročilu je po sliki Jurjevo Maksima Gasparija naredil relief iz lesa, a ko ga je prišel naročnik iskat, se ni strinjal s Plutom, ki figur ni želel pobarvati. In tako je naročnik odšel z dolgim nosom, Jurjevo pa že tri desetletja krasi Plutov dom. Petra močno pretresejo tudi »pridobitve« sodobnega časa. Tako je iz lesa izdelal pingvina, ovitega v travo, prepojeno z razlito nafto, s pesticidi zastrupljeno pšenico, ki ni vzklila, in človeka, ki ga je pohabila lakomnost. Kot upokojenec še vedno iz lesa izdeluje reliefe in kipe, kamnoseštvo pa nadaljujeta sinova Robert in Roman.
Delal na Gorenjskem
Borut Muc je že kot otrok občudoval spomenike. Po osnovni šoli se je odločil za gimnazijo, a ga je v 3. letniku zamikalo, da bi šel v kamnoseško šolo. Vseeno je končal gimnazijo in šel študirat, a ga je kamen tako privlačil, da se je ob službi ukvarjal tudi s kamnoseštvom. Eno leto je celo delal na Gorenjskem, pri kamnoseškem mojstru Borisu Udovču, sicer gradaškem rojaku, potem pa se znova zaposlil v drugi dejavnosti in doma obdeloval kamen. Ko je po osamosvojitvi Slovenije želel odpreti kamnoseško obrt, je moral najprej v šolo po ustrezno znanje. Priznal je, da se je veliko naučil prav pri Petru Plutu in njegovih sinovih, saj je delal na njihovih strojih, ki si jih na začetku še ni mogel privoščiti. Muc dela sam, poleg večjih izdelkov, kot so nagrobniki, stopnice, stebri in pulti, pa rad izdeluje tudi manjše predmete, kot so vaze, pepelniki, večnamenske posodice, svečniki in podobno. Pri tem pa se kaže tudi njegova umetniška žilica, ki je pri takšnem delu še kako dobrodošla.
