S. p. že dolgo ni več rezerviran za tiste, ki služijo bajne dobičke. Vedno več je takšnih, ki se poskušajo s tem statusom preprosto prebiti, a morajo z minimalnimi prejemki plačevati enako visoke prispevke kot tisti, ki zaslužijo desetkrat, tudi stokrat več. Kljub visokim davkom jim država v zameno ne nudi kaj prida. Tako so prepuščeni sami sebi, zvezdam in usodi. Ureditev razmer na tem področju je nujna, zato poslancem in vladi ponujamo predloge, ki ne bi samo omogočili boljših razmer za preživetje številnim mladim, umetnikom, novinarjem in drugim »podjetnikom«, temveč bi tudi motivirali ljudi, da delajo za državo in ne proti njej. S takšno ureditvijo namreč ne bi bili pahnjeni na rob preživetja in še pomislili ne bi na delo na črno. Kaj pravite, državniki, bi podprli poštene ljudi, ki imajo čiste posle?
Tudi če ne zaslužiš – plačaj?!
Medtem ko lahko plača pri samostojnih podjetnikih precej niha, so prispevki enaki za vse. Tako bo nekdo, ki je v enem mesecu morda zaslužil zgolj 600 evrov, od tega za prispevke in davek moral plačati državi približno 400 evrov, za življenje pa mu jih bo ostalo 200. Se to komurkoli, ki to bere, zdi smiselno? Država mu torej pobere več kot polovico oziroma kar dve tretjini zaslužka?! Ko mora posameznik večino svojega težko prigaranega zaslužka odstopiti državi, on pa potem životari z ostanki, vemo, da je sistem zgrešen. Prispevki za samostojne podjetnike se določajo glede na povprečno slovensko plačo, prav nič pa niso regulirani v primeru, ko podjetnik te povprečne slovenske plače ne dosega. Zato bi bilo edino smiselno in pravično prispevke določati glede na zaslužek oziroma jih zmanjšati tistim, ki na letni ravni zaslužijo najmanj. Če tega ne storite, bodo ljudje še naprej prisiljeni zapirati svoja podjetja, število tistih, ki jih mora država podpirati s socialno podporo, pa bo še naprej drastično naraščalo. Ali ni veliko preprosteje znižati prispevke in omogočiti ljudem, da so se sposobni sami preživeti? Zato: Znižajte prispevke pri manjših zaslužkih!
Dopust, kaj je to?
Tisti »podjetniki«, ki nimajo nikogar zaposlenega in delo opravljajo sami, zaslužek pa zadošča ravno za spodobno plačo, dopusta skoraj ne poznajo. Zakon določa, da bi si mora vsak delavec, ki je zaposlen za polni delovni čas, enkrat v letu vzeti dva tedna dopusta skupaj. To so tudi priporočila psihologov, saj tako menda »vzdržujemo psihično kondicijo in dobrobit«. Samostojni podjetniki, med katerimi se skriva tudi veliko prekarcev, nemalokrat delajo precej več kot osem ur na dan. Zanje se delovnik ne ustavi ob določeni uri. In si z veliko težavo vzamejo dopust, ker to pomeni velik izpad dohodka, prispevke pa je konec meseca vseeno treba plačati. In tako pač delajo v nedogled in se izčrpavajo. Ni malo takšnih, ki si v dolgoletni karieri še nikoli niso vzeli dopusta! Le kako, saj si še bolniške ne morejo, ko bi jo nujno ?! Razlog je identičen. Zakaj ne bi država samostojnim podjetnikom, ki ne presegajo določenega zaslužka na letni ravni in v podjetju nimajo drugih zaposlenih, ki bi lahko delo opravljali namesto njih, omogočila oprostitev plačila prispevkov v času koriščenja glavnega dopusta?Zato: Uzakonite delno oprostitev plačila prispevkov v času koriščenja dopusta!
Kdaj ste si nazadnje vzeli dopust?
Hoja po prstih poštenih ljudi. Bojan Kotnik, prevoznik: »Zadnja leta si ga vendarle privoščim, so pa bila obdobja, ko si ga nisem vzel tudi po štiri leta skupaj. Ni bilo niti časa niti denarja za to. Ideja, da bi imeli samostojni podjetniki plačan dopust, se mi zdi odlična, a se bojim, da ima država za nas premalo posluha. Že to, da bi nam dovolila izplačati si regres in si s tem zmanjšati davčno osnovo, bi bil svojevrsten dosežek. Je pa še marsikaj drugega, kar bi bilo treba urediti. Inšpektorji bi morali biti tu zato, da nam pomagajo, ne pa da nam otežujejo delo z vedno novimi predpisi in zahtevami. Hoja po prstih poštenih ljudi res nima nobenega smisla.«
Samostojni podjetniki smo sužnji. Gabrijela Trček, šivilja: »Sicer sem bila na krajšem dopustu lani avgusta, si ga pa kot samostojna podjetnica s težavo vzamem. Tako je že dobrih dvajset let, odkar imam samostojno podjetje. Partnerji, s katerimi sodelujem, bi moje delo naročali še ponoči, in je zelo težko najti okno, ko si lahko vzamem oddih. Dva tedna izpada dela se močno poznata v denarnici. Delavca, ki je redno zaposlen, po dopustu čaka plača, nas pa račun za prispevke in akontacijo davka. Da sploh ne začenjamo z bolniško. Bolje, da sploh nisi bolan. Hvala bogu nisem pogosto, kadar sem bila, pa se je zgodilo, da sem iz sebe iztisnila zadnje kančke moči, da sem kljub bolezni nadaljevala delo, za katero sem imela tudi rok. Samostojni podjetniki smo v bistvu sužnji. Država nam žal nič kaj ne pomaga pri tem, da bi se zadeve vsaj približno uredile.«
Pavza za prispevke med bolniško in dopustom! Maja K., oblikovanje in marketing: »Daljšega oddiha od tedna dni ne pomnim. Potrebna bi bila pavza za prispevke v primeru bolniške ali dopusta. Ja, tudi dopusta – seveda je lahko omejen podobno kot pri drugih zaposlenih, da ne bi prihajalo do zlorab, vendar bi tak preprost ukrep lahko marsikaterega mikropodjetnika obvaroval pred živčnim zlomom, stečajem ...«
Zaradi operacij zapirajo podjetja. Katja P., podjetnica: »Bolj kot dopust se mi zdijo problematični prispevki, ki se še kar naprej višajo. Ključno bi bilo tudi popraviti tistih 30 dni bolniške, ko so samostojni podjetniki prepuščeni samim sebi, namesto da bi jim država priskočila na pomoč. Vem, državo skrbi izkoriščanje bolniške odsotnosti, ampak to bi se gotovo dalo urediti, morda z dodatno komisijo ali čim podobnim. Primerom, ko je predvidena daljša bolniška odsotnost, bi se moralo nemudoma ponuditi finančno podporo, ne pa da zaradi operacij ljudje zapirajo podjetja, ker niso sposobni pokriti stroškov.«
Nikoli na dopust brez slabe vesti. Petra Šket, podjetnica: »Brez slabe vesti si nikoli ne privoščim dopusta. Nižji prispevki bi bili še kako dobrodošli in tudi drugačna regulacija bolniške. Kadar ima podjetnik angino, komaj živi, en teden izgubi, potem pa ravno tako plača prispevke. Če vsak mesec zaslužiš za plačo, že pokompenziraš, tako pa ...«
Delam tudi na dopustu. Tjaša Guzej, prevajalka in lektorica: »Sicer si privoščim dopust, a imam vedno s sabo prenosni računalnik in večinoma vsaj malo delam. Sem si pa tudi že privoščila dopust čisto 'na off', ampak sem zaradi tega 14 dni prej in potem delala najmanj deset ur na dan, sedem dni v tednu. Pred tremi leti sem staknila vodene koze in sem morala kljub temu delati. Tako da ne samo na področju dopusta, ampak tudi na področju bolniške odsotnosti nujno potrebujemo konkretno spremembo.«
Dopusta itak ni. Nadja Baćac, podjetnica: »Pravega dopusta ni. Prvič, je krajši, sedem ali deset dni, največ štirinajst, ker si več ne moremo privoščiti ne finančno ne zaradi izostanka od posla. Drugič, ves čas si z eno nogo v poslu, čez dan ali zvečer, ko otroci zaspijo. To me niti toliko ne moti, ker je podjetništvo tudi način življenja. Moti pa me, ko zbolimo in moramo vseeno delati pri 39 stopinjah vročine, slabem počutju. Delati moramo, kadar so naši otroci bolni in smo hkrati bolni sami ter potem na račun svojega zdravja 'žgemo' nočno delo.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
