Kovačiča iz novomeškega romskega naselja Brezje, ki se je na prostosti ukvarjal z zbiranjem in prodajo kovin, se Dolenjci najbolj spomnijo po tem, da si je leta 2009 od župnika iz Prečne izposodil skoraj 200 tisočakov. Zaupljivega župnika je prepričal, da denar potrebuje za zagon podjetja in da mu bo dolg vrnil po obrokih. Vrnil mu je vsega 1250 evrov. Pet let pozneje je na sodišču priznal, da je šlo za goljufijo.
PREVOZ BI MORAL PLAČATI
Zdaj je tudi zaradi drugih grehov v zaporu in opozarja na nevzdržne razmere in stres na Dobu, kar je njega poleti 2015 pripeljalo do infarkta.
Na zadnji obravnavi ga ni bilo, njegov odvetnik Luka Jukič iz Črnomlja (zastopa ga v okviru brezplačne pravne pomoči) pa je povedal, da je razlog za njegovo odsotnost ta, da bi moral zaporu plačati prevoz na sodišče. Tega si ne more privoščiti.
Kovačič je z odškodninsko tožbo med drugim opozoril na nevzdržne razmere v zaporu. V času, ko je začel prestajati kazen, naj bi bilo v eni sobi, veliki okoli 30 kvadratnih metrov, okoli 25 zapornikov, zapor pa naj bi skušal zaobiti predpise tako, da so odprli vrata na hodnik in tako prikazali večjo kvadraturo. Kasneje naj bi ga premestili v sobo s še 12 soobsojenci.
ZADREMAL OD IZMUČENOSTI
Dodatno trpljenje mu je predstavljal odvzem pravice do dela, obiskov in prenočevanja s partnerico. To naj bi se zgodilo zato, ker je med nočno izmeno od preutrujenosti zadremal. Pred tem naj bi dva tedna zapored delal v nočni izmeni brez potrebnega dnevnega počitka.
Po njegovih besedah mu je infarkt pustil trajne posledice, še vedno ima bolečine v prsih, težko diha, ni sposoben za delo, prav tako se ne more ukvarjati s športom. V prihodnje naj bi celo potreboval presaditev srca.
Med drugim državi očita, da ni dobil primerne zdravniške oskrbe, saj naj bi ga pravosodni policisti vklenili kljub infarktu, na sprejem v novomeško bolnišnico pa naj bi čakal štiri ure.
V svoji tožbi je izpostavil tudi, da je za delo, ki ga je opravljal polni delovni čas, prejemal le od 30 do 50 evrov na mesec.
PRAVOBRANILSTVO: ODŠKODNINA NEUTEMELJENA
Državo na sodišču zastopa novomeški oddelek državnega pravobranilstva, državna pravobranilka Marija Osolnik Šenica. Pravobranilstvo trdi, da Kovačič nikakor ni upravičen do odškodnine.
Pravijo, da mu je bila zagotovljena pravica do enournega obiska svojcev najmanj dvakrat na teden, kar pa zadeva podaljšane in nenadzorovane obiske, je to stvar ugodnosti, ki si jih obsojenec lahko pridobi z izpolnjevanjem osebnega načrta, primernim vedenjem in dobro varnostno oceno.
Pravobranilstvo je izpostavilo, da je nekaj časa res delal v livarni JMW Fire, in ker je dobro opravljal delo, mu je uspelo pridobiti določene ugodnosti. V začetku julija 2015 pa naj bi se začelo dogajati, da je spal na delovnem mestu, ga zapuščal in telefoniral brez dovoljenja nadrejenih. Ker opozoril, naj tega ne počne več, ni upošteval, mu je sredi julija prenehala pravica do dela v omenjeni livarni in posledično je izgubil tudi ugodnosti.
Pravobranilstvo zanika trditev, da naj bi bilo v eni sobi v zaporu 25 ljudi, pa tudi, da ni dobil primerne in pravočasne zdravstvene oskrbe.
Ni nam znano, kaj so med zaslišanjem pred okrožno sodnico Ano Novina povedale druge priče, a prejšnji teden, ko je bila zadnja obravnava, nobena od zaslišanih prič ni govorila Kovačiču v prid.
PAPEŽ: IMEL JE TEŽAVE S HIŠNIM REDOM
Tako je vodja livarne JMW Fire Bojan Papež med drugim dejal, da se Kovačiča bolj medlo spominja. »Pri nas je velika fluktuacija obsojencev. Preveril sem v dokumentaciji in ugotovil, da je pri nas delal tri mesece, od marca do začetka julija. Ne spomnim se, kakšen je bil kot delavec, mislim, da smo prekinili sodelovanje z njim, ker je imel težave s hišnim redom, z zadrževanjem v določenih prostorih. Bil je asistenca civilnemu delavcu, na začetku tudi čistilec.«
Na vprašanja glede nočnega dela je odgovoril, da posameznika nikoli ne razporedijo več kot en teden zapored v nočno izmeno. »V vsem času, ko je delal pri nas, je imel dva ali tri tedne nočne izmene, a se niso držale skupaj,« je zatrdil vodja livarne.
Glede plače je pojasnil, da je ta odvisna od števila ur in doseganja normativov. »Nagrade se gibljejo od 20 do 300 evrov. Če obsojenci prihajajo redno in delajo še nadure, lahko dobijo 300 evrov.«
Ko mu je pravobranilka pokazala list z obračunano nagrado za Kovačiča, je dejal, da očitno spada med tiste, ki ne dosegajo zastavljenih ciljev. Omenil je še, da manj zagnani delavci na delo prihajajo v glavnem zato, da so v zaporu deležni ugodnosti.
Ko je odvetnik Jukič vprašal, koliko njihovo podjetje plačuje za delo obsojencev, je povedal, da imajo sklenjeno pogodbo z Upravo RS za izvrševanje kazenskih sankcij, v kateri je določena tudi urna postavka. Na dodatno vprašanje, kolikšna je urna postavka, pa je odgovoril, da ne ve, ali je to javni podatek, pravobranilka pa mu je svetovala, naj ne odgovori.
SOJETNIK: BILA SVA V BOLJŠI SOBI
Tudi Sergej Mohar iz okolice Semiča, ki je bil na Dobu nekaj časa v isti sobi kot Kovačič, na sodišču ni povedal nič takega, kar bi bilo v prid tožečemu, saj je trdil, da so bile razmere v sobah povsem normalne. »Ni bilo gneče, poleti je bilo povsem sprejemljivo, nič prevroče. Naša soba je bila med boljšimi. Če je kdo delal ponoči, smo bili preostali toliko uvidevni do njega, da smo mu podnevi pustili spati. Kovačič se nikoli ni pritoževal, da ne bi mogel spati,« je prepričljivo govoril Mohar, ki si je 18-letno zaporno kazen prislužil z ropom in povzročitvijo hudih telesnih poškodb. Decembra 2010 je namreč s še dvema pomočnikoma obiskal svojo žrtev in takrat je zaradi udarcev umrl 72-letni upokojenec iz Črnomlja.
Tudi na vprašanja o plačilu za delo je Mohar zelo suvereno odgovoril, da je zadeva popolnoma transparentna, da obsojencem po zakonu pripada nagrada v višini 25 odstotkov minimalne plače. »Jaz delam v kuhinji in dobim okoli 180 evrov nagrade na mesec. Delam zato, da si zapolnim čas. Denarja ne zapravim, ker ne kadim.«
Sodba bo znana v 30 dneh.
