Novice Svet24

Gonilna sila in od letos koordinatorka Sekcije za promocijo UTD v Sloveniji pravi, da uvedba UTD ni revolucija ne čarobna palica za idealno družbo, a je nujna za prehod v boljšo družbo. »Na zdravje ljudi bi vplivala tako kot dober spanec, redni obroki, plačane položnice in energija za spopad z novimi izzivi.« Zakaj ga torej še nimamo?

Bi vam 300 evrov na mesec spremenilo življenje? 1200 evrov za štiričlansko družino zagotovo!

Njeni izračuni so dobili potrditev tudi v Organizaciji za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), kjer so ugotovili, da lahko vsaka država uvede univerzalni temeljni dohodek v višini njene trenutne denarne socialne pomoči za samsko osebo. Torej se ni treba več zapletati s pojasnili, od kod nam denar – mogoče je, izračun je. Zato bo sedaj prav zanimivo opazovati predvolilne debate in programe političnih strank, saj imajo uvedbo UTD v svojih programih ena parlamentarna, tri neparlamentarne ter še nekaj strank v ustanavljanju.

Parlamentarni odbor za socialo je lani junija s sklepom naložil vladi, da pripravi ponovni izračun o možnosti uvedbe UTD do decembra, kar se sicer ni zgodilo, vendar so to podprle vse parlamentarne stranke razen SDS in NSi.

Valerija Korošec, ki je sicer zaposlena na Uradu za makroekonomske analize in razvoj RS, raziskovanju možnosti uvedbe UTD pa se intenzivno posveča v svojem prostem času, je s somišljeniki predstavila idejo v vseh političnih strankah razen v SDS, a je tam Romana Tomc enem od intervjujev v predsedniški kampanji povedala, da je strokovnjakinja za UTD.

Koroščeva je prepričana, da če bi predlog spisal moški, in to ekonomist, bi veliko bolj odmeval. »V tem času vsi pričakujemo, da nam bodo ekonomisti razložili smer našega razvoja. Če finančni minister skupaj z ekonomisti ne da blagoslova, se nič ne zgodi. Nekdo, za katerega sta najpomembnejša socialni razvoj in blaginja vseh, preprosto ni dovolj močna figura.«

Postmoderne družbe si brez UTD ne predstavlja. Če ga ne bomo uvedli, se lahko poslovimo od mirne, prijazne prihodnosti in začnemo pripravljati na znanstvenofantastično postapokaliptično grozljivko: vojno, povojno pomanjkanje, revne otroke, prodajanje otrok, suženjstvo – na vse, kar vidimo v drugih postkolonialnih in kolonialnih državah.

Zakaj referendum v Švici ni bil polomija? 
Kljub temu da se Švicarji na referendumu niso odločili za UTD, so bili tamkajšnji zagovorniki UTD zadovoljni. Seznanjenost z UTD se je zelo povečala, poleg tega je treba vedeti, da v Švici redkokateri referendum uspe v prvem poskusu. »Švicarski kolegi so nam pojasnili, da je treba referendum speljati dvakrat, trikrat ali celo šestkrat – poglejte samo, kako pozno so pri njih ženske dobile volilno pravico! Najpozneje v Evropi. Referendum je za neko idejo najboljša reklamna kampanja!«

Kako ga bomo uvedli?

Ne smemo se torej več spraševati, ali bomo UTD uvedli, ampak kako. »Zdaj se razpravlja o tem, ali ga bomo uvedli na ravni Evrope v okviru socialnega stebra ali z evropskim referendumom, v Sloveniji pa morda v parlamentu s pomočjo kakšne politične stranke ali z referendumom – kar smo si vedno želeli. Ker pa naš politični sistem zakonodajnega referenduma ne omogoča več, nimamo pravih političnih mehanizmov. Podobno je na ravni EU, kjer imamo že dve leti pripravljen predlog, da bi ponovili državljansko evropsko pobudo in zbirali podpise. Vemo, da bi jih lahko zbrali dovolj, ampak kaj nam to prinese? Neobvezno predstavitev mnenja o UTD v evropskem parlamentu, kar pa nam ni dovolj! Za to, da nas bodo slišali, naj se trudimo eno leto? Nima smisla. Podobno je z zbiranjem podpisov v Sloveniji. Lahko jih zberemo, kolikor hočemo, pa ljudje ne bodo mogli odločati o našem zakonodajnem predlogu.«

Čeprav jih mnogi nagovarjajo k ustanovitvi stranke UTD, se jim to dejanje zaradi skorumpiranega volilnega in političnega sistema trenutno ne zdi smiselno, vendar na evropski ravni sodelujejo in razmišljajo o državljanski pobudi ter spremembi sistema. Moramo torej čakati na to? To bo verjetno zelo težko? Sogovornica ni tako črnogleda. Tudi samostojna država se je pred leti zdela utopična ideja, navrže.

Zakaj še vedno ljudje ob UTD pomislijo, da je predobro, da bi se lahko udejanjilo? »Ljudje v resnici niso dobro seznanjeni z delovanjem socialne države – še na osebni ravni ne. Tako zaposleni ob podpisu pogodbe za delo sploh ne ve, koliko prispevkov bo plačeval, kaj to pomeni za njegovo pokojnino, še za dopust ne vpraša več ali pa mu zamerijo, če to stori. Zato večina sploh ni mogla dobro presoditi, kako malenkostno izboljšavo sistema sem predlagala. Ne potrebujemo novega denarja, ampak samo vse naše socialne programe narediti univerzalne! Če imamo otroški dodatek za 70 odstotkov otrok, ga naredimo še za dodatnih 30. To je že uveljavljeno na Irskem, Nizozemskem in v skandinavskih državah. Značilnost višjega standarda socialnega sistema je prav univerzalnost! Zakaj bi subvencionirane obroke in stanovanja dobivali samo študenti, zakaj ne vsi mladi? Zakaj ne bi minimalne pokojnine prejemali vsi stari? Napačno se domneva, da imajo vsi nad 65 let pokojnino. Nimajo! Državno pokojnino smo ukinili, imamo samo sistem socialne varnosti, denarno socialno pomoč, za katero so bili v zadnjem času dodatno poostreni kriteriji. Zadnji dve leti lahko ministrici za socialo vendarle priznamo, da je marsikaj omilila in da gre v smer univerzalnosti. Pri otroških dodatkih zdaj to lahko že vidimo.«

Problem študentskega dela

Šimen Zupančič

Principi UTD so po svetu že uveljavljeni, le da pod različnimi imeni. Idejo UTD je pomembno prepoznati po treh kriterijih: individualnost, enotnost, univerzalnost. V Indiji se je pokazalo, da že zelo majhni zneski naredijo bistveno spremembo za ljudi. Torej ni cilj idealen znesek UTD, temveč bi imeli v družbi pozitiven učinek že manjši zneski.   

»Edini poskus, vreden naše pozornosti, je tisti na Finskem, nad katerim pa smo razočarani. Tam ne počno nič drugega kot 2000 brezposelnih preskušajo, kako uspešni bodo pri iskanju službe, četudi država ne bo nič prispevala za programe aktivne zaposlitvene politike. Zakaj je ta pristop nesmiseln? Ker mi že imamo privilegirano skupino na trgu dela, ki ima subvencije in jih ne izgubi v primeru dela ali nedela. In so konkurenti normalnim zaposlenim – to so študenti. Na Finskem imamo sedaj prav tako privilegirano skupino brezposelnih, ki se lahko pogajajo na trgu dela, ni jih strah, bolje spijo – dejansko se jim bo pokazalo, da bodo manj posegali po slabih delovnih mestih in da bodo zaradi boljšega pogajalskega izhodišča zelo uspešni! Lahko si celo privoščijo delati za nižje plačilo. Študentsko delo je pri nas uničilo standarde klasične zaposlitve, saj so za delodajalce idealni zaposleni: mladi, zdravi, polni energije, brez družinskih obveznosti. Fincem lahko vnaprej povemo, da si bodo uničili standarde klasičnega trga dela. In kam to vodi? V čedalje bolj prisotno prekarstvo. Če grdo poenostavim: prekarci so večinoma mladi nezaposleni, ki jim študentski status ne pripada več. In pri njih točno vidimo, zakaj potrebujemo UTD.«

Slovenski eksperiment
Našo državo eksperiment uvedbe UTD ne zanima, zato dr. Valerija Korošec razmišlja o UTD-eksperimentu, ki bi bil eksperimentalen tudi v luči političnega sistema. Ustanovili bi lahko stranko UTD, in če bi dobila dovolj glasov, bi dobila proračunska sredstva, ki bi jih izžrebanim članom stranke delili kot nekakšen strankarski UTD. »Tudi kandidate za volilno listo bi izžrebali med našimi dosedanjimi podporniki. Če bi bil izvoljen poslanec stranke UTD, bi lahko na njegovo poslansko plačo gledali kot na poslanski UTD. Slovenski eksperiment bi torej potekal znotraj stranke UTD na dveh ravneh, strankarski in poslanski. Za obe velja, da po določenih kriterijih izberemo ljudi, jim damo denar in jih pustimo, da delajo po svoje. Zagovorniki UTD namreč verjamemo, da znajo posamezniki misliti s svojo glavo. Našega eksperimenta tako ne bi spremljali samo znanstveniki, temveč tudi novinarji in vsa slovenska javnost: kaj počne človek, ki prejema denar od države, nihče mu nič ne pogojuje in ukazuje – bomo videli, ali bo kaj delal ali ne.

Koristen za zdravje

So pa vmesni rezultati na Finskem pokazali, da UTD izjemno pozitivno vpliva na zdravje ljudi – še posebej na zmanjšanje depresije in anksioznosti.

Tudi v Kanadi so rezultati pokazali, da je UTD pozitivno vplival na zdravje ljudi in na zmanjšanje stroškov za zdravstveni sistem – predvsem za dolgotrajne bolezni in bolnišnice. Ta eksperiment iz leta 1976 je bil zamolčan, podatki so ostali neobdelani, rezultate so celo napačno interpretirali. Tako so dejali, da so ljudje z UTD nehali delati. »Res se je zgodilo, da mladi moški res niso šli tako hitro na trg dela, vendar zaradi UTD niso brezdelno čepeli doma, ampak so šli študirat. Izobraževali so se! Ni to tisto, kar si želimo?« Ne, ker imamo v Sloveniji preveč študentov, kdo bo pa delal – bi bil tipičen odgovor. »To je res. Ampak v skladu z našo strategijo računamo, da bolj izobraženi ljudje bolje delajo.«

Kako bo pa z deli, za katera se v družbi praviloma ne tepemo – kopanje jarkov, skrb za ostarele v domovih? »S takimi argumenti se srečujem že od vsega začetka in to gre skupaj s tistim vprašanjem, kdo je proti uvedbi UTD. Proti so tisti, ki so s tem sistemom zadovoljni. Tudi če jim ne gre najbolje, so še vedno na boljšem od tistih, ki brišejo riti in kopljejo jarke. UTD bi povzročil, da bi se vrednost določenega dela spremenila.« Torej bo kopanje jarkov kar naenkrat zelo cenjeno in dobro plačano delo. »In kar naenkrat bo marsikdo hotel to delati! Še vedno se posamezniki iz Slovenije podajajo na gradbišča po tujini, zato da si bodo po dveh letih pri nas lahko zgradili hišo. Zakaj pa ne bi v mladih letih opravljali težjih del in šli študirat pri 30. ali 40. letih? Še vedno nam ostane možnost naslednjih 30 let opravljati fizično lažje delo, ki pa po drugi strani morda zahteva več osebne zrelosti.«

Kdo je proti?

Zakaj še ne pridemo dlje? V našem sistemu so močne skupine, ki so s stanjem zadovoljne in pravzaprav UTD že imajo – to so upokojenci in študenti, pravi strokovnjakinja. Študenti imajo subvencije za stanovanje in prehrano, hkrati pa imajo možnost za delo in subvencij ne izgubijo. »Imajo to, kar je Mrakova končno naredila za ponovno zaposlene, ki jim po zaposlitvi ostane 20 odstotkov nadomestila, tudi potem, ko se zaposlijo. Skupine, ki že imajo UTD, so slepe za problematiko drugih. Tudi sindikat prekarcev je o UTD večinoma tiho. Proti so tudi znanstveniki, ki so 20 ali 30 let raziskovali in ugotavljali, komu bi dali in komu vzeli … Prav zato sem proti eksperimentu, za katerega bi potrebovali sto znanstvenikov, ki bi nam na koncu povedali to, kar že vemo. Imamo rezultate različnih socialnih politik in lahko zgolj s nekaj dodatnimi analizami, ki jih lahko naredijo tudi uradniki, takoj vidimo, kakšne so posledice zvišane pokojnine, kaj se zgodi, če so premajhne, znižane …«

Zaradi UTD so po njenem mnenju ogroženi vsi tisti, katerih bistvo dela je pomoč revežem: sindikati, politiki z levice, zaposleni v dobrodelnih organizacijah, celo psihiatri in različni terapevti … »Temu pravimo industrija revežev – vse storitve, ki uspevajo na račun trpljenja in nepotrebnega mučenja. Še vedno zagovarjamo ideologijo dela: treba je delati, namesto da bi se vprašali, kako zmanjšati nepotrebno delo in stroške. Samo zato, ker ne moremo urediti te malenkosti za osnovno eksistenco, se nimamo časa ukvarjati z vsemi drugimi problemi, ki nas v družbi še čakajo. Mi se sploh še ne zavedamo, kakšne velike premike bomo morali storiti, da se bomo prilagodili tehnološkemu razvoju. Spreminja se demokratični sistem, družinski sistem, UTD pa je samo temeljni gradnik, da bi bil ta prehod vsaj malo lažji.«

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.