So skrbi krajanov Kisovca upravičene? Je njihov zrak res zastrupljen? So v zraku tudi rakotvorne snovi? Po mnenju članov Civilne iniciative Kisovec bi na ta vprašanja odgovorile neodvisne meritve. Vir njihovih skrbi je tovarna Kum-plast, ki se ukvarja s proizvodnjo izdelkov iz plastičnih mas, natančneje iz brizgane in ekstrudirane plastike ter kovine, ki so namenjene predvsem pohištveni industriji. Med njihovimi produkti so robni trakovi, zaključne letve, drsniki, dekorativni elementi ...
7000 evrov bi stale nove neodvisne meritve.
Neprijeten vonj
Podjetje deluje že od leta 1985, ko je Jože Ule začel obrtno dejavnost v domači garaži, povečan obseg dela, ki je prišel z leti, pa je zahteval širitev. Leta 2012 so tako v industrijski coni v Kisovcu pri Zagorju odprli nov proizvodni obrat. A kmalu so se začele vrstiti pritožbe lokalnega prebivalstva. Industrijska cona je namreč le nekaj metrov od bivalnega naselja, pri predelavi plastike pa nastaja neprijeten vojn.
Otroci se ne igrajo več
Kot nam pove krajanka Marjeta H., v njihovem naselju neprestano smrdi. Ljudje si ne upajo več zračiti prostorov, otroci se na prostem ne igrajo več. »Poleg tovarne poteka pešpot, ki je bila vedno polna sprehajalcev in tekačev, odkar pa imamo tu tovarno, tu komajda še opaziš človeka,« pravi. Opozori nas tudi na geografsko lego Kisovca, zaradi katere so onesnaženi zrak dlje zadržuje v njihovi dolini. Krajanka Nataša M. dodaja: »Sprašujem se, ali je tistim, ki imajo, in tistim, ki bodo imeli razne proizvodne in druge dejavnosti v IOC Kisovec, res vseeno za ljudi ... Če merimo vrednost kapitala ter vrednost zdravja in kakovosti bivanja ljudi, je to drugo neprecenljivo. Smrad po plastiki ne sodi v naselje!«
Jure Ule, Kum-plast: »S krajani dogovorili, da vgradimo filtrirno napravo do septembra 2018, kar tudi izvajamo.« Krajane vabi tudi na ogled proizvodnje in pogovor.
Nobenih bolezni
Jure Ule, direktor Kum-plasta in sin ustanovitelja podjetja Jožeta Uleta, pravi, da povsem razume skrb krajanov za čisto okolje, še toliko bolj glede na vse, kar se je dogajalo v preteklosti v Zasavju. Pojasni, da pri tovrstni proizvodnji res nastaja specifičen vonj po plastiki, a ta po njegovem mnenju ni tako moteč, kot želijo opisati prebivalci. Ko razloži, je postopek, ki ga uporabljajo pri proizvodnji, star že 130 let: »Ob njegovi uporabi ni zaznati nobenih poklicnih bolezni, ne raka ne bolezni dihal. Uporaba metod ekstruzije in brizganja se v svetovnem merilu celo povečuje.« Pravi, da sam vonja niti ne zazna. »V Sloveniji obstaja več tovarn s tovrstno dejavnostjo, ki so od nas desetkrat večje, a se nihče ne pritožuje nad njimi, čeprav delujejo popolnoma enako kot mi,« doda in nam pojasni, da v tovarni, v nasprotju z nekaterimi obtožbami, plastike ne sežigajo. Imajo tudi okoljevarstveno dovoljenje za reciklažo lastnih odpadkov. Pravi, da te meljejo in nato ponovno uporabijo.
Veljavno soglasje
Ravno okoljevarstveno soglasje pa je tisto, ki naj bi bilo po mnenju okoliških prebivalcev krivo za slabo stanje zraka. Menijo namreč, da naj bi podjetje Kum-plast v svojih obratih od pridobitve dovoljenja predelovalo večje količine odpadne plastike, ki naj bi prišla tudi iz drugih podjetij, ne samo iz Kum-plasta. Občina Zagorje ob Savi se je na okoljevarstveno dovoljenje, izdano upravljavcu Kum-plast, d. o. o., pritožila in zahtevala njegovo razveljavitev. Arso je pritožbo občine s sklepom zavrgel. Tridesetega maja 2017 je Občina Zagorje ob Savi oddala pritožbo na sklep, v kateri so tudi natančneje razložili argumente. Občina se opira predvsem na meritve, ki so bile junija 2016 opravljene v podjetju Kumplast in so pokazale »intenziven smrad ter povišane vrednosti benzena, toluena, etilbenzena in ksilenov«. Kljub temu so na ministrstvu za okolje in prostor njihovo pritožbo zavrnili.
Glavna surovina ABS-plastika Podjetje Kum-plast za izdelavo svojih izdelkov uporablja ABS-plastiko. ABS je okrajšava za akrilonitril butadien stiren, ki je delno kristalinični termoplast. Ima dobro odpornost na praske, dobro trdnost in togost.
V podjetju Kum-plast zatrjujejo, da predelujejo le lastno odpadno surovino in vrnjene izdelke, a krajani jim ne verjamejo in menijo, da jih podjetje zavaja.
Niso zaznali nepravilnosti
Z ministrstva za okolje so nam tudi sporočili, da so v podjetju Kum-plast na pobudo krajanov izvedli inšpekcijski nadzor, ki pa ni pokazal nepravilnosti – ne na področju onesnaženja ne na področju hrupa, in da podjetje izvaja reciklažo lastnih odpadkov v skladu z okoljevarstvenim dovoljenjem.
Ne verjamejo
Inšpekcijski nadzor prebivalcev ni pomiril. Kot menijo v civilni iniciativi, namreč opravljene meritve ne morejo biti merodajne, saj naj ne bi bile opravljene ob polnih zmogljivostih podjetja. Poleg tega menijo, da bi morali meriti predvsem prisotnost spojin akrilonitrila in butadiena v zraku, česar pri prvih meritvah niso opravili. Kot nam pojasni član iniciative Miha K., se omenjeni sestavini uporabljata za proizvodnjo ABS-plastike, ki je glavna surovina za proizvodnjo v Kum-plastu, obe spojini pa sta v višjih koncentracijah rakotvorni. Kot trdi Miha K., bi prebivalci zaupali le popolnoma neodvisnim meritvam.
Kdo bo plačal?
Jure Ule, direktor Kum-plasta, neodvisnim meritvam ne nasprotuje. Pravi, da bodo, če se pokažejo odstopanja od dovoljenih stopenj emisij, stroške meritev tudi plačali, če pa bi se izkazalo, da je pri njih vse v redu, bi morali stroške kriti naročniki. Tovrstne meritve naj bi stale med 6000 in 7000 evri, civilna iniciativa in Občina Zagorje pa naj bi se dogovarjali, kako ta strošek pokriti. A kot pravijo na občini, so njihovi napori usmerjeni predvsem v obnovo postopka za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja, saj ne krajanov ne občine pri izdaji prvega nihče ni vprašal za mnenje.
Rešitev
Krajani sicer trdijo, da se zavedajo, da industrija mora biti in da so v krajih, kot je Zasavje, pomembna tudi delovna mesta. »A ne za ceno zdravja,« pravi naša sogovornica Marjeta H. Predlog civilne iniciative je, da podjetje namesti dodatne filtre, ki bi očistili zrak in odstranili neprijetne vonjave. Jure Ule odgovarja, da trenutno izvajajo meritve, da ugotovijo, kakšna rešitev je zanje najboljša. »Čeprav so meritve vsa leta delovanja v dovoljenih okvirih in čeprav je krajevna skupnost opravila samostojne meritve, smo se s krajani dogovorili, da vgradimo filtrirno napravo do septembra 2018, kar tudi izvajamo,« pravi. »Tega nam sicer ne bi bilo treba, ker delujemo v skladu z vsemi predpisi. Tudi druga večja podjetja, ki se v Sloveniji ukvarjajo z enako dejavnostjo, takih filtrov nimajo. A v nasprotju s tem, kar trdijo predstavniki iniciative, nam ni vseeno za okolje, v katerem delujemo.«
