Z veliko truda je počasi tudi njej steklo branje in šele takrat je začela uživati v knjigah, njena domišljija pa je lahko razprla krila. Da bi otrokom, ki imajo disleksijo, omogočila radost, kakršno je (končno) sama doživljala ob branju, je svoji prvi dve knjigi za otroke namenila prav dislektikom. Zato so v knjigah To je moje in Rdeči Fičko je premagal strah daljše besede ali take, ki lahko služijo kot iztočnica za spoznavanje novih pomenov, obarvane drugače od preostalega besedila, ki je tudi pogosto v barvah. Z oblikovalcem Tomažem Levičnikom sta veliko pozornosti namenila jeziku za dislektike in dinamični obliki; kajti če otroke, ki gladko berejo in tudi razumejo, kaj berejo, »vleče« zgodba, je za otroke z disleksijo dinamična oblika motiv, ki jih v branju žene naprej. To potrjuje tudi zahvala ene od mamic, ki je napisala, da je po predstavitvi kupila knjigo in je njen otrok prvič z veseljem in na mah prebral celotno zgodbo.
Knjiga iz zgodbe za lahko noč
Zgodba za knjižico To je moje je nastala kot pravljica za lahko noč, v kateri je Urša povzela dogajanje nekega dokaj pustega dne na morju. Ker se ta dan niso mogli kopati, so šli na izlet in doživeli same nenavadnosti – prevrnil se je tovornjak s hruško, zapeljali so v tako ozko ulico, da so jim domačini pomagali prebiti se skozi, na koncu sta se otroka skregala v peskovniku, ker je vsak branil svojo peščico mivke. Mamica je to zvečer povzela v sporočilo, da se ni dobro zapirati in je treba deliti – tudi mivko in pohiteti ljudem na pomoč.
Urša pravi, da se je veliko srečnih naključij zgodilo okoli teh dveh knjižic – prijateljica iz študentskih dni, ki je bila z njo na morju, ji je svetovala, naj zgodbo, ki jo je povedala otrokoma, zapiše. Urša na to ni niti pomislila, saj se vsak večer rodi kakšna nova zgodba. Da se je tokrat zasukalo drugače, je zaslužna še ena prijateljica, ki je Uršo podprla v njeni želji, da bi imela svojo založbo. Dodatno spodbudo pa ji je dala prijateljica na Facebooku Eva Klepec, ki ji je svetovala nakup pisave za dislektike. Zgodba se je tako sestavila – Urša ima založbo, ki jo je poimenovala LU, otroci z disleksijo pa knjižici, ki ju z veseljem prebirajo.
Ni vedela, da ima disleksijo
Da ima disleksijo, je izvedela šele v svoji prvi (in do zdaj edini redni) službi. Ko je pripravljala besedilo za neko konferenco, je bila že precej izčrpana in zdelo se ji je, da vse besede »letijo na vse strani«, zato je prosila kolega, naj preveri njeno besedilo. »Seveda,« je dejal, »saj si dislektik.« Kolega, ki je bil sam dislektik, jo je dobro razumel, Urši pa je šele takrat postalo jasno, zakaj je imela toliko težav pri branju, orientaciji itd. Da ima rahlo disleksijo, je njena mama vedela, Urša pa ne; predvideva, da ji ni povedala zato, ker bi bila v najstniških letih disleksija lahko tudi izgovor. No, Urša jo je obrnila v svoj prid – primorana je bila postati natančnejša, vztrajnejša … »Spomnim se, kako me je pri nekem predmetu učiteljica, ki ji nisem bila simpatična, razorožila, ko sem vsa ponosna in evforična pripovedovala sošolcem, da smo bili z družino v Ameriki; prebrati mi je dala uvod v učbenik, ki je bil poln strokovnih izrazov, in moj jezik se ni le zatikal, ampak se je vse bolj lomil. Dolgo me je pustila, da sem se mučila; zaradi mojega branja tudi vsi okoli mene. Na koncu mi je priporočila, naj se vrnem v prvi razred, ker po branju sodeč tja tudi sodim.«
Danes je seveda več vedenja o disleksiji in se učitelji verjetno ne poigravajo tako grobo z učencem, ki ima to težavo. Ima pa Urša tudi lepše spomine. »Spomnim se težav s tujim jezikom – ocene pri pisnih izdelkih so bile negativne, pri ustnem delu pa visoke; moja profesorica v gimnaziji pa se je prav trudila poiskati možnost, da bi tudi pisno izpeljala za pozitivno.« In nekoč je Urši po srečnem naključju to tudi uspelo – ne v angleški, ampak v ameriški različici ji je neka beseda prinesla manjkajočo točko, ki ji je omogočila prestopiti prag negativne ocene …
Mavrični bojevniki
Urša danes dela kot samostojna raziskovalka in analitičarka; da je na »svobodi«, ji zelo ustreza, kajti kot pravi, je od malega »alergična na besedo moraš«, ki se ji je v redni službi težko izogniti. Sodeluje pa tudi z zavodom Mavrični bojevniki. »Obiskujemo šole ter se iskreno in poglobljeno pogovarjamo z mladimi; meni 'pripadajo' dekleta. Gradimo zaupanje, da lahko nato odpiramo problematiko, ki ni lahka. V pogovorih sem mnogokrat ugotovila, da imajo dekleta pogosto napačno predstavo o ljubezni. Ne vem, kakšne vzorce nosijo nekatere punce v sebi, da skoraj samoumevno sprejmejo tudi kakšno klofuto, češ, fant me ima rad, zato je to naredil …« Tudi zaradi takih dogodkov je Urša Lamut že pred nekaj časa začela pisati knjigo za najstnike z naslovom Pod mojo perutko. Med bralce bo prišla, ko bo Urša besedilo, ki ga piše na roko, ker tako lažje in hitreje sledi svojim mislim, uredila in prenesla v računalnik.
