Že kot otrok je bolehal za kronično astmo, bronhitisom in alergijami, pri osemnajstih je imel poleg vsega dvajset kilogramov preveč. Kasneje ga je tako močno prevzelo potapljanje na vdih, da je z neverjetno vztrajnostjo, železno voljo, stopnjevanjem treningov in povsem spremenjeno prehrano tako rekoč posegel po zvezdah. Večkrat je bil državni prvak v potapljanju na vdih in leta 2009 postal tudi Guinnessov svetovni rekorder v 24-urnem potapljanju na vdih! Kronična bolezen se je ob vsem tem spontano umaknila. Nekdanji astmatik že 15 let ne potrebuje več zdravil.
Kako Sandi Bitenc pomaga do zdravja?
»Ker ima lahko vsaka sodobna kronična bolezen več vzrokov, je težko dati konkretne nasvete. Že prehrana se lahko močno razlikuje. A klasična prehrana, ki jo recimo diabetikom predpisujejo zdravniki, ne učinkuje. Večinoma jim ustreza manj ogljikovih hidratov in več maščob, vendar to ni splošno pravilo. Nekaterim zelo dobro ustreza prekinjeno postenje, drugi, najpogosteje tisti, ki jim diabetes povzroča stres, pa se bolje odzivajo na pet in več obrokov na dan. Z diabetesom so povezane tudi črevesne bakterije, pomanjkanje vitaminov in mineralov, hormonsko neravnovesje, pomanjkanje gibanja, čezmerno sedenje in podobno. Iz teh vzrokov kar samodejno sledijo rešitve, kajne? Zato razmišljajte v tej smeri. Če ljudje za temi boleznimi niso bolehali pred 100 ali 1000 leti, se je nekaj moralo spremeniti v okolju. Naša telesa se v tem času niso spremenila in tudi zdravil nimamo manj, ampak veliko več. Tega torej ne moremo okriviti za naše slabo zdravstveno stanje. Vprašajte se, kaj se je tako močno spremenilo v zadnjih 30, 40, 50 letih.«
»Bolezni, astma, bronhitis in alergije, ki so me spremljali vse otroštvo, so mi po eni strani veliko vzeli, po drugi pa veliko dali. Dvomim, da bi brez vseh težav, ki sem jih moral v življenju premagati, razvil tolikšno mero trme in zagnanosti,« pripoveduje Sandi Bitenc, ki je danes specialist funkcionalne medicine (ta se ne ukvarja s simptomi, temveč išče vzroke bolezni).
»Zaradi bolezni sem bil hospitaliziran že pri devetih mesecih starosti. Astma in bronhitis veljata za neozdravljiva. Pri meni je astma vztrajala tudi v zgodnja dvajseta leta. Kljub posebnim zdravilom, ki so jih moji starši takrat uvažali iz Avstrije, se je stanje le malo izboljšalo. Večino časa sem bil prisiljen preživeti v sobi, saj sem bil alergičen na skoraj ves cvetni prah. Šport je bil zame kot astmatika prepovedan. Takrat je namreč veljalo, da športna aktivnost lahko sproži astmatični napad, zato sem imel v šoli vedno opravičeno telovadbo. V otroštvu je moj vsakdan tako zajemal gledanje televizije, igranje računalnika in sladkarije. Veliko sem bil bolan. Izmenjavala so se obdobja, ko sem bil doma na antibiotikih, potem spet kak teden v šoli in tako naprej.« V drugem razredu je bil zaradi bolezni odsoten več kot polovico šolskega leta.
Kmalu je bil še pretežek
Težave so se vrstile. »Premalo gibanja in nezdrava hrana sta me že v osnovni šoli pripeljala tudi do odvečne telesne teže. Danes to ni več nič posebnega. A takrat sva bila v razredu le dva izmed tridesetih debela in tarča stalnih zbadljivk. Ko mi je zdravnica na šolskem pregledu rekla, da moram shujšati in manj jesti, sem ob prihodu domov najprej izpraznil pol hladilnika. V srednji šoli zaradi hitre rasti nisem imel težav s previsoko težo, a le do 18. leta, ko sem v treh letih pridobil 20 odvečnih kilogramov. Večinoma se jedel pire krompir, ocvrta piščančja bedrca in čokolado.« Nato se je vendarle preizkusil v nekaterih športih: nekaj časa je vozil BMX, hodil h gimnastiki, poskusil tek na 600 metrov. Vendar jih je zaradi neuspehov hitro opustil, pa tudi odvečne teže se z njimi ni znebil.
Prevzelo ga je potapljanje na vdih
Leta 2000, pri 20 letih, pa ga je povsem prevzelo potapljanje na vdih. Začel se je preizkušati v tem športu in prvič dosegel dobre rezultate. To je bila zanj velika prelomnica v življenju. »Vse otroštvo nisem bil v nobenem športu zares dober, pravzaprav sem bil daleč pod povprečjem. A že od otroštva, ko sem prvič videl film Velika modrina, me je fasciniralo potapljanje na vdih. Prevzela sta me lepota in skrivnostnost morskih globin ter občutek, da bi bil lahko končno v nečem dober. V potapljanju na vdih sem bil v tistem obdobju med boljšimi, zato sem želel postati še boljši. Najboljši!« S potapljanjem na vdih se je začel končno gibati, porabljati kalorije, dvigovati svojo fizično pripravljenost, hkrati pa je izpilil pravilno dihanje in treniral svoj um.
Izgubil je 20 kilogramov
Leto kasneje, v letu 2001, je zaradi želje po še boljših rezultatih v potapljanju na vdih shujšal kar za 20 kilogramov. »Vsekakor je bila zame ena pomembnejših sprememb ta, da sem z jedilnika popolnoma črtal čokolado ter ves sladkor in sladila. V treh mesecih sem izgubil 20 kilogramov, kar je tudi pripomoglo k boljšemu zdravju. Nato se je začel lov za boljšimi športnimi dosežki, in ko sem postal osebni trener, tudi za več mišične mase.«
Pred prvo tekmo v potapljanju na vdih je moral na zdravniški pregled in na tekmi predložiti potrdilo, da je sposoben za take napore. »Prvi zdravnik, ki sem ga prosil za potrdilo, me je odslovil z besedami, da če se bom kot astmatik ukvarjal s tem, bom umrl. Podobno je bilo še pri dveh naslednjih, šele četrti mi je napisal potrdilo. Ko sem se na tekmi nato vrgel v vodo, so mi po glavi odmevale zdravnikove besede: Umrl boš. Ne, ne bom, sem si tedaj rekel in osvojil drugo mesto.«
Preklopil je iz »ne zmorem« v »zmorem«!
Vztrajnost se mu je izplačala. »Dotlej mi nihče nikoli ni rekel, da bi lahko živel brez bolezni, zato sploh nisem razmišljal, da bi to bilo mogoče. A moja največja sprememba v tistem obdobju je bila zagotovo ta, da sem iz »ne zmorem« v glavi preklopil v »zmorem«. Naenkrat so se mi začela odpirati vsa vrata. Kljub vse večjim zahtevam se je stres zmanjšal, saj sem bil prepričan, da bom zmogel. Tako sem samodejno spremenil svojo identiteto iz bolnega otroka v zdravega odraslega. In tako se še danes vsak dan posebej zavestno odločam za zdravje.«
Bolezen se je umaknila
Z veliko gibanja, treningi s potapljanjem na vdih in mnogo spremembami v prehrani so vsi njegovi dotedanji bolezenski simptomi izzveneli. »Z vse pogostejšo telesno aktivnostjo so se težave postopoma zmanjševale. Bolezen se je takrat nekako umaknila. Opustil sem lahko vsa zdravila. Končno sem lahko zaživel svobodno, brez zdravstvenih omejitev. Zdaj že več kot 15 let nisem imel nobenega astmatičnega napada. Od takrat tudi ne jemljem več nobenih zdravil in nič več ne potrebujem inhalatorja ob sebi. To je bilo ob otroških in mladostniških skrbeh, ali imam v žepu poln inhalator, zame tako, kot bi odvrgel velik kamen iz nahrbtnika.«
Presegel je vse dotedanje težave
»K temu je verjetno veliko pripomoglo tudi to, da mi nikoli v življenju ni bilo nič dano, postreženo na pladnju. Zmeraj sem se moral za vse boriti in velikokrat sem izkusil poraz. A ko sem enkrat začutil uspeh, ga nisem več želel izpustiti iz rok. Za strah in bolečino tako ni bilo več prostora v mojem življenju. Obenem sem imel srečo, da so me v pravem času obdajali pravi ljudje, me podpirali, potegnili s seboj, mi pokazali, kako je prav in kaj vse je mogoče.«
Osvojil je več naslovov državnega prvaka
Sandi Bitenc je sprva pridobil izobrazbo na področju ekonomije, a je kasneje začel delati kot osebni trener in sodeloval tudi s priznanim Charlesom Poliquinom. Odprl je svojo trgovino s prehranskimi dopolnili in posvetovalnico za prehrano, nato pa je začel sodelovati s Chrisom Kresserjem in dokončal njegov ADAPT program za specialista funkcionalne medicine. Je certificiran tudi na Univerzi za funkcionalno medicino, kot praktik NLP, najvišje licenciran biosignature specialist in še kaj.
Sandi Bitenc je tako postajal vse uspešnejši športnik, z izjemnimi rezultati. Leta 2005 je v potapljanju na vdih postal državni prvak skupno, v vseh disciplinah. Leta 2006 je v potapljanju na vdih postal državni prvak v dinamiki s plavutmi in skupno, v dinamiki s plavutmi je postavil tudi državni rekord! Do teh izjemnih uspehov in do vrha so mu poleg vztrajnosti in trdne volje pomagale tudi hude preizkušnje, ki jih je v življenju prestal zaradi kronične astme.
»Pri astmatičnem napadu se popolnoma iz mirnega začneš dušiti na svežem zraku. To je grozno, kot v mučilnih prizorih v filmih, ko nekomu držijo glavo pod vodo in mu dajo le malo časa za dihanje. Med astmatičnim napadom poskusiš vdihniti, a v pljuča dobiš tako malo zraka, da se preprosto dušiš. Pri potapljanju na vdih se v to stanje spraviš zavestno. Mentalno je to eden najnapornejših športov, saj se zmeraj boriš proti primarnemu človeškemu nagonu po dihanju, po preživetju. Ravno astma me je vse otroštvo pripravljala na to, kar sem doživel med ekstremnim potapljanjem na vdih, na tisti čas, ko sem bil brez zraka. Zato je bilo to zame lažje, tako fiziološko kot psihološko. Obenem sta pravilno dihanje in samokontrola osnova za dobre potope na vdih, hkrati pa osnova za kontroliranje astmatičnega napada. S tehnikami, ki se uporabljajo pri potapljanju na vdih, lahko tudi dobro kontroliraš astmatične napade. Večina zdravnikov se z menoj verjetno ne bo strinjala, govorim le iz lastnih izkušenj.«
Končno tudi Guinnessov rekorder!
Po letu 2006 se je še temeljiteje posvetil prehrani in stopnjeval treninge, in to ga je pripeljalo do še boljših športnih rezultatov. »Od leta 2001, ko sem shujšal, zlasti pa od leta 2006 sem glede na pridobljeno znanje spreminjal svojo prehrano, obenem pa stopnjeval in pilil treninge. Sledil sem ogromno različnim dietam, jih testiral na sebi in ugotavljal, kaj mi ustreza in kaj ne. Nekaj mesecev sem bil tudi vegetarijanec, a sem zaradi poslabšanja zdravja ugotovil, da taka hrana ni zame. Od leta 2004, ko sem v moji disciplini, v potapljanju na vdih v 24 urah, videl prejšnji rekord – ta je bil takrat 44 kilometrov, sem se pripravljal na ta podvig. Leta 2007 sem začel z resnimi pripravami na Guinnessov rekord v 24-urnem potapljanju na vdih.«
Leta 2008 je opravil preizkušnjo IronMan. Naslednje leto je postavil Guinnessov rekord v 24-urnem potapljanju na vdih, ki velja še danes: 51 kilometrov in 100 metrov!
Odločitev za zdrav slog
Odločil se je za zdrav slog življenja, ki ga spremlja še danes. Po izjemnih športnih rezultatih je bil naslednji velik življenjski preskok odločitev, da z jedilnika odstrani kruh in vso predelano hrano. Kar nekaj časa se je držal stroge paleodiete. Preizkusil je tudi ketonsko, LCHF in podobne diete. »Zdaj imam nekoliko bolj sproščen režim, a še vedno v zmernem okviru paleoprehranjevanja. Zdrava prehrana je postala moj vsakdan. Zelo rad kuham in se zato redko prehranjujem po restavracijah. Trenutno treniram od trikrat do štirikrat na teden. Želel bi še kakšno uro na teden več, vendar pa ima trenutno prednost moje delo. Skrbim tudi za dobre odnose z ljudmi, ki me obkrožajo, dobro spanje in redne protistresne aktivnosti. Vse to je ključno za zdravje in eno brez drugega ne deluje.«
Ko je bil pripravljen, se je pokazala pot
Na življenjski poti se je torej moral soočiti s sabo, s številnimi težkimi preizkušnjami in pridobiti vrsto znanj, da je uspešno premagal vse težave. »Vsekakor bi lahko že veliko prej zaživel zdravo, če bi mi nekdo dopovedal, da je to mogoče! Prepričan sem, da so me že takrat obdajali ljudje, ki bi mi lahko pomagali, a jih nisem slišal. Nisem verjel in sam nisem bil pripravljen na spremembe, ki so me čakale. Vsakdo mora namreč dorasti izzivom, ki ga čakajo na življenjski poti. Ko si pripravljen, se zmeraj prikaže pot in pojavijo se prave osebe, ki ti pomagajo. Sami smo odgovorni zase, za svoja dejanja in za svoje zdravje.«
Z izkušnjami pomaga drugim
Danes s svojimi izkušnjami in znanjem pomaga drugim ljudem. Kako ostati zdrav? »Ni enega pravila. Različni samo in vsakdo potrebuje svoj način. Vendar obstaja nekaj pravil, ki veljajo za vse. Pri prehrani je to zagotovo izogibanje sodobnim predelanim živilom, ki jih naša telesa niso navajena in jih naši geni ne prepoznajo. Med tako predelano hrano, ki je največ pojemo, spadajo kruh, pekovski izdelki, testenine, hitra hrana, sladke pijače in sladkarije. To danes sestavlja glavnino naše vsakdanje prehrane in zelo škodi našemu telesu. Bolj ko se vam bo uspelo izogibati takšni hrani, bolje se boste počutili. Pri gibanju ni toliko pomembno, kako to počnete, le da to počnete redno in z veseljem. Dobro je kombinirati vzdržljivost in moč. Trikrat na teden po eno uro treninga je dovolj, če se vsak dan čez dan čim več gibate. Ne pozabite na dovolj spanja in zmanjševanje stresa. Z vsem tem boste ogromno naredili za svoje zdravje in počutje – zdaj in v prihodnosti.«
