Gorje družbi, ki ne zna poskrbeti niti za lastne otroke. Barbara Gros je učiteljica že petindvajset let. Poleg tega ima za sabo tri mandate kot sindikalna zaupnica, torej zastopnica pravic delavcev v šolskem sindikatu. V dobrih dveh urah pogovora je s svojo širino in pogumom name naredila vtis človeka, kakršnega v tovarnah bodočih državljanov potrebujemo. Kako zlovešče torej, da je z eno nogo že zunaj sistema, saj pravi, da je v šolstvu vse skupaj postalo preveč nerazumno in da preprosto ne zdrži več. Tudi v prihodnje bo mladim dušam pomagala najti pravi korak po poti življenja, le da v kaki drugi obliki, ki otroke ne bo učila predvsem potrpeti.
Kako to, da je iz vas privrel tako oster zapis o stanju našega šolstva?
Ker nisem več mogla gledati, kaj se dogaja. Kot učiteljico in kot človeka me ves čas boli srce, ko pomislim, kako se ti otroci zame trudijo. Ker me imajo radi, ker mi zaupajo, ker mi v svoji otroški preprostosti resnično hočejo ugoditi … Pa je tempo tako poblaznel, da me pogosto že tretjo šolsko uro stekleno gledajo in sploh nič več ne morejo.
Prav ponoreli učni načrti, pravite, so srčika problema.
Učni načrti so tako nabutani, da je za otroka, kot bi imel nekaj služb. Predstavljajte si, da moraš zjutraj doma oskrbeti krave, koze in kure, potem moraš v redno službo – zelo naporno službo, kjer pogosto opraviš še kako naduro in te ves čas lovijo roki, ker so ti naložili preveč. Popoldne moraš v dodatno službo, recimo anketiranje na terenu, saj drugače finančno ne prideš skozi mesec. Zvečer spet opraviš zadolžitve v hlevu, ponoči občasno nekje dežuraš kot varnostnik, zjutraj pa komaj vstaneš in se spet odvlečeš v hlev. No, predstavljajte si leta in leta tega in dobili boste izkušnjo naših otrok v šolskem sistemu.
Ko vas je delo v razrednem pouku do konca zamorilo, ste zaprosili za delo v podaljšanem bivanju.
Prošnja je bila na srečo odobrena. To mi zdaj sicer omogoča malce bolj sproščeno in obenem temeljito delo z otroki. A po drugi strani sem tako dobila še celostnejši vpogled vanje – in tako tudi v to, kako preobremenjeni so. Pet ur pouka na dan, eno za drugo, popoldne pa še domače naloge za doma in učenje. S tem, da se jih vmes ves čas zelo priganja. Dajmo!! Hitro!! Še to je treba, pa še to in to – hitro se oblecite, hitro izračunajte, hitro to, hitro ono… Vse to zato, ker nam je vsem skupaj vsako sekundo dneva za petami učni načrt. Če so dejansko dovolj pridni, da se učijo, delajo naši otroci več kot povprečen odrasel.
Še pred petimi leti bi imeli najbrž prav. Ampak danes je nekaj najbolj normalnega, da odrasli delajo od deset do dvanajst ur na dan. Prav to je morda celo glavni motor našega propada.
No, v tem ciničnem smislu je slovenska šola morda res precej dobra priprava za odraslo življenje. Nič čudnega ni, da so tudi učitelji toliko bolj napeti, ko otrokom ne gre dobro. In zato mnogi nalagajo toliko več domačih nalog, da bodo učenci snov ja utrdili. In zato so otroci pogosto še toliko bolj nestrpni in nasilni drug do drugega. Zaradi norih zahtev vsi tako hitimo, da se nima nihče več niti časa ustaviti in vprašati: pa zakaj vendar vsi skupaj tako hitimo?
Prav res: zakaj? Za vami je že četrt stoletja poučevanja. Včasih, pravite, je bila naša šola drugačna?
Oh, ko sem začenjala, je bilo bistveno drugače. Seveda tudi takrat reči niso bile nikjer blizu idealnim ali rožnatim. A so bile vseeno neprimerljivo boljše.
Kaj se je potem zgodilo?
Iz nekega razloga se je začelo s tem maničnim napihovanjem učnih načrtov. Če si moral prej jemati trideset stvari, si jih moral po novem sto trideset. In ko si mislil, da v leto preprosto ni možno nabiti še več reči, so storili natanko to. In ko je do konca prepljusknilo, so pač nabasali noter še dodatne ure pouka in dodatne izbirne dejavnosti. Nepredstavljivo. Ampak najbrž ti res ni treba biti genij, da znaš predvideti, da bo posledica vsega tega utrujen otrok? Utrujen otrok pa je naporen otrok. Tako kot smo utrujeni odrasli naporni odrasli. V šoli smo se torej znašli utrujeni otroci in utrujeni učitelji, potem so nas pa začeli čedalje bolj obiskovati utrujeni starši in pravico iskati pri utrujenih ravnateljih.
Ampak kako bi sploh lahko prišlo do tako norega stanja? Kdo je najbolj odgovoren za to?
Hja, na neki točki se je sistem očitno odločil, da mu najbolj ustrezajo izmozgani in izžeti ljudje. Glede učnih načrtov pa je poseben problem obsežna skupina ljudi, ki je prepričana, da so otroci samo leni. In da velja preprosta enačba: več ko jim naložiš, več znajo. Nekateri to res iz srca mislijo, in to z najboljšimi nameni. Prepričani so, da se otrokom samo ne ljubi, da gre pač za razvajene generacije… Ampak ni res!! Trdim, da v pavšalu to ni res. Z otroki ni nič narobe. Otroci se samo na različne načine prilagajajo nevzdržni situaciji.
»Težko si je razlagati drugače, kot da si sistem nikakor ne želi izobraženih ljudi. Očitno ga zanimajo predvsem taki, ki slepo sledijo. In ob še tako groteskno butasti ali krivični zahtevi skomignejo: Ah, prav, pa bom! Prav, še to bom postoril, še za manj denarja – saj bo, bom že kako!«
Kaj bi bilo treba storiti, da se jim nemudoma olajša stisko?
Vsaj pol tega balasta bi bilo treba nujno oklestiti. Pa raje še kaj več! Obljubim vam, da bi potem otroci veliko več znali. Morda se sliši paradoksalno, pa ni. Namesto da jih obstreljujemo z nebistvenimi informacijami, bi lahko tako učinkovito utrdili bistvene. Otroci bi bili bolj spočiti in s tem dojemljivejši za znanje. Gradivo bi lahko bistveno bolj ponotranjili, zato bi jim osvojeno znanje dolgoročno bolj koristilo. Ne pa da si kopico ne nujno najpomembnejših podatkov zapomnijo za tri dni, potem pa komaj čakajo, da lahko pozabijo. Ker je itak že na sporedu nova pošiljka stvari, ki se jih morajo naučiti za tri dni. V takem sistemu ni petica prav noben porok za dolgoročno znanje. Kot odličen zgled za nasproten pristop lahko ponudimo, recimo, Finsko.
Ki se vedno znova uvršča na samo čelo lestvic merljive uspešnosti šolskega sistema.
Ampak veste, zakaj? Ker se tam reči res lotevajo drugače. Obiskala sem jih, zato vem, o čem govorim. So med državami z najmanj urami pouka, pa tudi otroci šolo začnejo kasneje – celo leto kasneje kot pri nas. Aparat učiteljev za povrhu ne obremenjuje s skoraj nobeno birokracijo, tako da se lahko s celim bitjem posvetijo poučevanju. In imajo pri tem tudi zelo proste roke. Tam inšpekcije sploh ne obstajajo.
Kako ne obstajajo? To se vseeno sliši malce preveč čudno.
Prav res, če gledamo z vidika našega sistema, kjer se ljudi samo kontrolira. Tako divje in stalno kontrolira, da so živčni in izčrpani že samo od tega. Če ljudem dodeliš zdravo mero odgovornosti, jih bo večina svoje delo opravila povsem dovolj dobro ali bolje. Če pa boš nad njimi ves čas izvajal kontrolo za kontrolo in jim s tem na vsakem koraku sporočal, da jim ne zaupaš, bodo izgubili veselje do samostojnega in ustvarjalnega dela.
Tudi glede tega je bilo včasih drugače?
Bilo. Ko sem začenjala, nam je sistem bistveno bolj zaupal. In spomnim se, s kakšnim veseljem so ljudje hodili v službo. Zdaj se kolektivno ukvarjamo skoraj samo še s tem, da smo birokratsko pokriti za primer inšpekcije ali tožbe.
Ne samo v šoli, povsod se je birokracija razrasla kot strupen plevel.
Sama sem sicer še vedno zelo rada v razredu, izjemno rada delam z otroki – ampak ko bi mi le pustili delati tako, kot je treba! Sam sistem tega ne dopušča! Še enkrat: z gotovostjo lahko rečem, da naši otroci niso leni. Ampak če ti pred otroke postaviš res ogromen kup balasta, da mu ne vidijo konca, potem bodo mnogi pač vrgli puško v koruzo. Ko mi moj sin kaže različne stvari iz učbenikov in me vpraša: »Mami, zakaj se to učim? Kje bom vendar to potreboval?!« mu v večini primerov ne znam ponuditi smiselnega odgovora.
Ko sem bil sam v šoli, sem govoril skoraj samo o tem. Kakšne gore bebavo nepomembnih podatkov smo morali prebaviti – podatkov, ki nam zdaj ne pridejo prav niti v križankah. Ampak čakajte, jaz sem v šolo hodil pred približno tridesetimi leti. Hočete reči, da je danes še celo huje, kot je bilo takrat?
Oh, mnogo mnogo mnogo huje. Neprimerljivo huje.
Ampak kako to? Kako bi se lahko stvari dejansko še poslabšale?
Že lep čas živimo v dobi razkroja občutka za sočloveka. Eden glavnih razlogov za to je, da smo čisto vsi preobremenjeni. In nam tako zmanjka tako časa kot energije za drugega. To seveda še kako ustreza neoliberalizmu, ki se je povsem polastil naše družbe. Leta nas je počasi kuhal kot žabe, po malem stopnjeval temperaturo v loncu. In zdaj smo pač v vreli vodi, a se raje prepričujemo, da niti ne vre tako zelo. In se raje znašamo nad sosednjo žabo, češ da je ona kriva za naše slabo počutje.
Haha, kako res. In kako žalostno.
Neoliberalizem najbolj neovirano brsti ob razkrajanju družbe in delovnih kolektivov. Najbolj mu ustreza klima, v kateri ljudje gledajo samo še nase in na lastno korist. In kjer so med seboj sprti. V taki miselnosti si vodilne položaje toliko lažje prigrabijo največji narcisi, torej najbolj brezsramni nasilneži, in začnejo postavljati svoja merila. Večina pa se ukvarja predvsem s tem, kako bi se jim najbolj prikupila, da bodo tepli koga drugega, ne njih.
Na skupno dobro pa pravzaprav nimamo več časa gledati, ker nam je sistem nastavil toliko pasti.
Tako je. Če se ne boriš samo zase in svoje dobro, si zelo hitro poteptan. Mali človek – dober človek, delaven človek, prijazen človek – se je pač prilagodil in se še vedno prilagaja … Dela in dela in se trudi. Hkrati pa ne opazi, da je vedno bolj živčen. In da pravzaprav ne zmore več.
Če strneva: kakšnega bodočega državljana si torej glede na zahtevane norme želi slovenska šola?
Vse, kar sva zgoraj povedala, si je težko razlagati drugače, kot da si sistem nikakor ne želi izobraženih ljudi. Očitno ga zanimajo predvsem taki, ki slepo sledijo. In ob še tako groteskno butasti ali krivični zahtevi skomignejo: »Ah, prav, pa bom! Prav, še to bom postoril, še za manj denarja – saj bo, bom že kako!«
»Pod črto se prav nič ne čudim, da proizvajamo tako nevrotične otroke.«
Gre torej za neke vrste šolo za suženjstvo?
Reciva za prilagodljivost in upogljivost. In mislim, da se bodo bralci strinjali, da to nikakor ni preveč dober cilj. Ne morem vam povedati, kako nas učitelje že dolgo boli srce, da nam ni dovoljeno dobro skrbeti za naše otroke. Tako kot skoraj vsi, ki jih poznam, sem si sama ta poklic izbrala zato, da bi lahko počela natanko to: pomagala našim otrokom, da postanejo srečni in uspešni odrasli. Resnično sem v to verjela, pa če se sliši še tako naivno. A bolj ko smo se učitelji trudili, slabše je z vsakim letom postajalo.
Zanimivo je, da kar znaten del javnosti učitelje še vedno pojmuje kot lenuhe.
Del učiteljske službe je prav res tudi neprestano poslušanje o tem, kako da premalo in zanič delaš. Tako menijo predvsem tisti, ki si ne predstavljajo, kaj pomeni 45 minut skupaj usmerjati pozornost tridesetih zelo različnih otrok. Ob vseh dodatnih odgovornostih, ki nam jih nalagajo, smo učitelji izmozgani, kot bi nas kdo ožel do konca. Najbolj, se mi zdi, zaradi pogojev dela. In od jalovega spraševanja, ali je res povsem nepomembno vzpostaviti sistem, v katerem bi se učitelj vsakemu učencu lahko posebej posvetil vsaj nekaj minut na dan. Mu dal jasno vedeti, da ga spoštuje kot osebo, da mu želi dobro, da verjame vanj … Da ga vpraša, kako mu gre, in ali morda kaj pogreša.
Tehtne besede … V šoli za zdravo življenje bi vsekakor morali najti čas tudi za to.
Kot sindikalna zaupnica sem lahko spoznala mnoge učitelje, in zato vem, da se večina učiteljev maksimalno trudi.
Najbrž učitelji svojo stisko in stisko svojih varovancev sporočate navzgor?
V preteklosti smo to počeli kar naprej, zdaj dejansko manj. Nekateri se sicer še vedno herojsko upirajo. A zdi se, da smo se tako kot celotna družba tudi učitelji vdali v usodo. Postali vse preveč apatični. Premnogi sploh ne vidimo več luči na koncu tunela.
To luč so vam najbrž ugasnile neodzivne inštance?
Neodzivnost je vgrajena v sistem. Pri več ministrih – pri enem pa sploh! – sem imela občutek, da razumejo težave in da si pristno želijo nekaj spremeniti. Vsaj na začetku mandata. Ampak očitno je sistem tako nepredušen, da se je na koncu vdal tudi tisti najbolj motivirani, ki sem ga prejle omenila. In namesto da bi zmanjšal obremenitve, jih je na koncu tudi on še povišal – tako kot vsi ministri pred njim. Pozoren opazovalec je lahko dobil jasen občutek, da je bil v to prisiljen. Tako da se pod črto prav nič ne čudim, da proizvajamo tako nevrotične otroke. Kot se tudi ne čudim, da je vsej šolski panogi v javnosti tako močno padel ugled.
Otroci pa …
Otroci te pa še kar stekleno ali živčno gledajo in te sprašujejo, ali lahko gredo na stranišče. Ti pa itak veš, da se gredo sprehodit, ker ne morejo več. In jih pač spustiš, kaj pa hočeš. Razumeš jih. In potem gledaš te male prijazne glavice, pa si misliš, jim je tega res treba? Je tega treba meni? Pa se potem vedno znova vseeno odločiš ostati v sistemu. Še to leto, si misliš … Če lahko nekaj naredim vsaj za nekaj teh otrok, sem vseeno nekaj dosegla. Vsaj nekaj. Morda bo en otrok srečnejši v šoli, ali trije, ali osemindvajset njih ... In otroci znajo to tako lepo vračati. Ljubezen do otrok te drži v sistemu. Sistem pa te ubija. Svojo pot ven bom tako morala iskati sama. Najbolj, res najbolj od vsega pa si želim, da bi to pot ven našla tudi družba. Naši otroci so tega gotovo vredni!
