Da je država kruta mati, ugotavljamo vedno, ko se spoprimemo s težavami socialno šibkih družin. In še posebej ko začnemo ugotavljati, kako živijo otroci v enostarševskih družinah, ko eden od staršev ne plačuje preživnine in otroci dobijo od sicer tako opevanega preživninskega sklada recimo samo 74 evrov na mesec. Vse drugo morajo od drugega roditelja iztožiti, seveda če imajo za to znanje in denar. Kako so torej urejene preživnine pri nas? Presenetljivo: otrok, ki ne dobivajo preživnine, je od začetka gospodarske krize vedno več.
Letošnja višina preživnin
Največ preživnin, 25.679, znaša od 120 do 200 evrov, 20.935 pa od 80 do 120 evrov. Kar 2170 otrok v Sloveniji prejema preživnino, nižjo od 20 evrov. Mater, ki prejemajo preživnino upravičenca, je letos v Sloveniji 42.855, očetov 4729, očetov zavezancev, ki plačujejo preživnino, je 59.104, mater pa 7565. Največ otrok, ki prejema preživnino, je starih od 6 do 14 let.
Kristina nam je zaupala svojo pretresljivo zgodbo: »Naš sistem je prepusten. Če bom dala izvršbo na premoženje svojega nekdanjega moža, ki ne živi v Sloveniji, ga bodo 'pohopsali' na meji, ga kazensko preganjali, ker je neplačevanje kaznivo dejanje. Moji otroci ga potem ne bodo več videli, zdaj ga vidijo vsaj dvakrat na leto. Hočem uspeti na lep način. Piše, da imam vse pravice, pa nimam nič. Ni sistema, kjer bi nekdo preveril, ali v resnici dobivam preživnino ali ne. Mamicam, ki je ne dobivamo, vseeno znižajo socialno pomoč, otroške dodatke, z dvema otrokoma preživim ves mesec z manj kot 700 evri, že stroški stanovanja in šole znesejo čez 500 evrov. Za življenje mi jih ostane 110. Račune za elektriko, naročnino za TV in telefone plačujem izmenično, enkrat plačam eno, drugič drugo, ne zmorem vsega, a te stvari pač človek mora imeti. Pa treninge za otroka, da ne bo izstopal. Že jaz sem trpela kot otrok, ko so me stigmatizirali. In zdaj ni nič drugače. Država pa samo gleda, kje bi nam kaj vzela. Vsak mesec se mi šteje, da dobim 200 evrov prisojene preživnine, čeprav je ne dobim. Torej moram terjati nekdanjega moža. Če ga tožim, ga bodo zaprli. Je dober očka, nikoli ni bil agresiven. Sedaj ima novo družino v tujini. Na sodišče bi morala priti s papirjem, da sem dala izvršbo. Zdaj moram delati na črno, da pokrijem manko 200 evrov. Tudi 74 evrov od preživninskega sklada mi ne pripada, ker nisem podala sodne izvršbe. Ker je premalo institucij, ki bi preverjale dejansko stanje, ljudje pa bi to lahko izkoriščali. Tudi moja sestra, ki je zaposlena in na minimalni plači, ne dobiva nobene pomoči in ima manj denarja kot tisti, ki dobivajo socialno pomoč. Pa še to: Če bi mojega nekdanjega moža zaprli, prav tako ne bi dobila preživnine, kajne?«
Kje se zatika?
Na Inštitutu RS za socialno varstvo so leta 2015 izvedli študijo z naslovom Ureditve preživnin v mednarodni perspektivi: primerjalna analiza modelov preživnin v različnih sistemih blaginje. Naročnik je bilo ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. V nalogi so analizirali slovenski sistem preživnin in ga primerjali z Nemčijo, Švedsko, Anglijo. Ključne šibkosti našega sistema so: določanje preživnine, kjer ni jasno opredeljeno, kaj so potrebe otrok. Nadomestilo preživninskega sklada, ki je nizko in težko dostopno. V zakonodaji so prezrli ranljive skupine otrok, ki živijo v sostarševstvu, osebe, katerih starši imajo podaljšano roditeljsko pravico, in otroke, ki so v rejništvu ali zavodu. V sistemu je tudi pomanjkanje podpore pri postopkih izterjave preživnin. Starši se morajo tako rekoč znajti sami, izpolniti in vložiti morajo obrazec za izterjavo, sodelovati v postopkih na sodišču, pridobiti podatke o staršu neplačniku, zagotoviti prevode dokumentov, če drug starš prebiva v tujini – to pa je zahteven in tudi drag postopek. Dodatna težava je v neenotni praksi dela centrov za socialno delo in sodišč pri določanju višine preživnine ter nudenju pomoči strankam, ki se odločijo za vložitev postopka za izvršbo. Neplačevanje preživnine pa tudi ne pomeni vedno samo »nagajanja«, ampak do tega lahko pride zaradi finančne stiske, saj se neplačevanje povečuje od krize naprej. Razlogov je še več – od malomarnosti, prestajanja zaporne kazni do zdravljenja v komuni ali selitve v tujino.
Samo sedem odstotkov otrok, upravičenih do preživnine, prejema nadomestilo preživninskega sklada. Veliko jih namreč ne izpolnjuje pogoja neuspešne izvršbe, a sodišča le redko zaključijo izvršbe kot neuspešne. Izterjava v državah, ki niso del meddržavnega sporazuma, sploh ni mogoča. Zato bi bilo treba rok zastaranja podaljšati na deset let, saj se v tem času dostikrat spremeni finančno stanje zavezanca. V Nemčiji so na primer dolžni preživljati otroka tudi sorodniki v ravni krvni liniji – torej tudi stari starši.
Izjemno nizke preživnine
Preživnine pri nas so izjemno nizke, ugotavlja Inštitut RS za socialno varstvo, leta 2015 je več kot polovica otrok prejemala nižjo preživnino od povprečne, ki je takrat znašala 131,7 evra na mesec. V letu 2017 je povprečna višina preživnine čisto malo višja, 133,66 evra. Inštitut RS za socialno delo je v svoji analizi predlagal nekaj rešitev: spremembe protokolov pri obravnavi CSD-jev in sodišč, poenotenje osnov za določanje preživnin in podporo staršem pri izterjavi preživnin v obliki specializiranih institucij, kakršne imajo na Švedskem, v Nemčiji, Angliji. »Danes sicer imamo izboljšan Zakon o pravni pomoči in družinski zakonik,« pravi direktorica Inštituta Barbara Kobal Tomc.
Odvzem vozniškega dovoljenja neplačnikom?
Monika Piberl, predsednica zunajparlamentarne politične stranke Glas žensk Slovenije: »Naša zakonodaja je napisana tako, da se iznajdljivi neplačniki lahko spretno izmikajo – uspešno skrivajo svoje prihodke, račune imajo speljane preko sorodnikov ali v tujini. Naše sodstvo se ne potrudi, da bi iskalo prestopnike, naša država še nima podpisanih konvencij z drugimi državami. Nevladne organizacije govorijo eno, delajo drugo, saj so plačane od države. Nemčija, Češka, Črna gora in Makedonija vzamejo vozniško dovoljenje vsem dolžnikom. Pri nas pravijo, da bi bilo to kratenje človekovih pravic. A 4380 otrokom pa lahko uradno kratimo pravice? Neuradno jih je še več. To je nezaslišano,« meni Monika.
Minimalna preživnina
Barbara Kobal Tomc, direktorica Inštituta RS za socialno varstvo, predlaga: »Redefinirati bi bilo treba pojem preživnine. Predlagamo, da se sprejme opredelitev, po kateri pomeni preživnina znesek, ki pokriva potrebe otroka, če to zaradi nezmožnosti zavezanca ni možno, pa vsaj kritje minimalnih življenjskih stroškov otroka – v višini vsaj 30 odstotkov po vzoru drugih držav. Najbolje bi bilo, da bi bil v primeru razpada zakonske zveze ali zunajzakonske skupnosti do minimalne preživnine upravičen vsak otrok (oziroma njegov starš). Minimalna višina preživnine naj se po zgledu nemškega modela zakonsko opredeli (npr. v zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih), s čimer bi preživnina postala pravica otroka, zagotovljena vsaj v minimalnem znesku.«
Kaj delajo poslanci?
Kako torej? Bomo začeli očetom – in seveda tudi materam, ki ne plačujejo preživnine, jemati vozniško dovoljenje ali jih trpati v zapor? Ali bodo poslanci z novelami poskrbeli za naš »zarod«, ki je že tako stigmatiziran zaradi ločitve staršev in socialno izpostavljen? Ali bomo tudi zanje začeli zbirati zamaške? Če država seveda hoče, da jo bodo čez mnogo let držali pokonci prav ti otroci, katerih otroštvo je takšno, kot ne bi smelo biti.
___________
Očetova zgodba
Seveda so tragične tudi zgodbe očetov, ki zaradi ločitve ostanejo brez vsakodnevnih stikov z otrokom, potem pa jih »udari« še plačevanje preživnine. Očka nam je potožil, da ga je nekdanja partnerka želela kaznovati z izjemno visoko preživnino, 500 evri, in s tem, da bi otroka lahko videl samo enkrat na teden nekaj ur. Po dolgih in težkih bojih na CSD-ju in na sodišču je dobil več časa z otrokom. Pravi, da doživlja preživnino kot obliko kazni: »Plačujem visoko preživnino, ki zagotovo pokrije vse otrokove stroške, pa tudi nekaj maminih. Vidim ga vsak drugi vikend in kdaj med tednom. Na CSD-ju niso naredili nič, da bi prišlo do skupnega skrbništva, mamica pa je bila proti. Nisem proti preživnini, sem proti kriteriju, kako se jo določi. Moškemu se ob ločitvi zniža standard življenja v korist standarda otroka, kar se mi ne zdi prav. Starša sta namreč oba. Ženske stike z otrokom pogosto pogojujejo z denarjem, one pa se ne držijo določb. Očetje smo stigmatizirani.«
