Kakšno je stanje varnosti na naših cestah?
Če stanje prometne varnosti ocenjujemo po statističnih podatkih, lahko ugotovimo dve stvari. Prvič, da se stanje izboljšuje, torej je boljše kot pretekli dve leti, in zopet se približujemo rezultatom leta 2014, ki je bilo za nas najbolj uspešno. Ampak počakajmo. Pred nami je še ves mesec in marsikaj se še lahko spremeni. Po drugi strani lahko ugotovimo, da je Slovenija v zadnjem desetletju v prometni varnosti veliko napredovala, ker je praktično prepolovila število smrtnih žrtev. V evropskem merilu smo nekje na sredini med evropskimi državami. In če upoštevamo, da so evropske ceste najbolj varne na svetu, pomeni, da smo lahko s tem rezultatom zadovoljni. Naš cilj je Vizija nič, torej nič smrtnih žrtev na cestah. To je edini sprejemljivi cilj, saj je vsaka žrtev preveč. Verjamem, da je tak cilj v prihodnosti tudi dosegljiv.
»To me polni z energijo in lahko rečem, da sem uspešen zaradi svoje družine.«
Statistika je včasih lahko tudi varljiva. Kako mimo golih podatkov realno oceniti stanje varnosti na naših cestah?
Prometno varnost je treba ocenjevati na daljši rok, na pet oziroma deset let. In če gledamo tako, je jasno vidno, da Slovenija napreduje. Je pa tako pri statistiki: Slovenija je majhna država, in če bi se na primer v letu 2015 zgodila ene prometna nesreča manj, če se ne bi nesrečni Romun ustavil, kjer se ne bi smel, bi lahko rekli, da smo bili uspešni, tako pa smo bili ravno na meji. Sam se večkrat pošalim in rečem: statistično gledano je vsak četrti človek na svetu Kitajec, torej tudi vsak četrti otrok. Jaz imam pet otrok, pa noben ni Kitajec, a vemo, da statistika drži, pa tudi z mojo družino je vse v redu. Na prometno varnost je treba gledati širše kot zgolj skozi prizmo statistike. Vedeti je treba, da se promet povečuje, da število registriranih vozil narašča, da je tranzit prek Slovenije večji, močno se povečuje tovorni promet, število imetnikov vozniških dovoljenj, imetnikov motornih koles ... Če upoštevamo vse to, bi bil v Sloveniji uspeh že, če bi ostali pri številkah iz preteklosti, mi pa smo si kljub temu zadali cilj, da bomo v obdobju od leta 2013 do 2022 število žrtev prepolovili. In če gledamo na daljše obdobje, smo na pravi poti.
»Težava je v tem, da je naše delo nemerljivo. Ne morete namreč izmeriti, koliko nečesa se ni zgodilo.«
Kaj je tisto, kar lahko sploh storite?
Za agencijo je najpomembnejše, da ima zelo jasno določene pristojnosti in program dela, ki izhaja iz dokumentov, ki so bili sprejeti na najvišji ravni odločanja. Ugotavljam, da je obdobje kazanja s prstom in obtoževanja, kdo je za kaj kriv, za nami. Po letu 2016 je prišel čas streznitve, ko smo vsi skupaj ugotovili, da smo na istem vlaku in da smo vsi odgovorni za prometno varnost. Mi spremljamo trende. Vemo, da je v prometu uporaba mobilnih telefonov problematična. Mi ugotavljamo, zakaj je tako, in nagovarjamo splošno javnost z opozorili in nasveti. Kako pa bo v dani situaciji ravnal vsak posameznik, je v njegovi domeni. Naša ključna naloga je, da vplivamo na spremembo miselnosti ljudi. Ko bomo to dosegli, bomo lahko govorili o neki stabilni prometni varnosti. Seveda pa je to tek na dolge proge.
Kaj lahko agencija stori, da bi najbolj pereče težave odpravili?
V javnosti smo najbolj prepoznavni po preventivni dejavnosti. Za primer dobre prakse lahko navedem naš projekt Pasavček, s katerim ozaveščamo ljudi o pomembnosti pripenjanja na zadnjih sedežih. Akcijo smo začeli pred desetimi leti, torej leta 2007, ko so zbrani podatki kazali, da se na zadnjih sedežih z varnostnim pasom pripenja le 55 odstotkov potnikov. Iz leta v leto se stanje izboljšuje in letošnje meritve so pokazale, da je na zadnjih sedežih pripetih že 95 odstotkov ljudi. Težava je, da je naše delo nemerljivo. Ne morete namreč izmeriti, koliko nečesa se ni zgodilo. Tisti, ki so zaradi našega in dela preostalih institucij in organov spremenili svoj način vožnje, niso zabeleženi nikjer. Tega se ne da izmeriti.
Kaj je tisto, kar vas kot udeleženca v prometu najbolj razjezi?
Ko ljudje brez potrebe vozijo hitro in nevarno. Za kaj takega res ni potrebe. Poleg tega me v zadnjem obdobju vedno bolj moti uporaba mobilnega telefona v avtu. Ne morem verjeti, da nismo zmožni aparatur med vožnjo izpustiti iz rok. Ko vozim zjutraj v koloni, opažam ljudi, ki po telefonu posežejo takoj, ko se avto ustavi. Nato zamudijo pri speljevanju, ljudje za njimi so nervozni in jim trobijo. Komunikacija po telefonu lahko počaka. Sekunde ne štejejo, življenja pa.
Kakšen je vaš prvi odziv, ko izveste za novo smrtno žrtev na slovenskih cestah?
Ob vsaki tovrstni novici postanem zaskrbljen. Najprej se vprašam, zakaj se je zgodilo, kar se je zgodilo ... S tem sem pač poklicno obremenjen. Včasih se tudi doma pred televizorjem zalotim, da gledam teletekst in preverjam, kaj se je v prometu zgodilo v zadnjih 24 urah. Vsaka nesreča se človeka dotakne.
Kaj je bil prvi prometni nasvet, ki ste ga dali svojim otrokom?
Moji otroci so zdaj že tako naučeni, da oni opozarjajo mene. Ljudje seveda nismo roboti in tudi meni včasih kazalnik merilnika hitrosti uide s 50 km/h na 55 km/h. A takoj se oglasijo otroci z zadnjega sedeža: »Ati, agencija za varnost prometa.« Prva stvar, ki so se je otroci naučili, je, »da je red vedno pas pripet«. Med prvimi stvarmi, ki sem jo otrokom položil na srce, pa je tudi pravilna uporaba kresničke. Zelo pomembna sta zgled staršev in delo staršev z otroki. Otrokom je treba biti zgled, stvari jim je treba razložiti in biti pozoren ter jih pravilno vzgojiti. Otrokom je treba dopovedati, da so ta ravnanja potrebna zato, ker je tako prav in ker tako ščitijo zdravje in življenje, ne zgolj zato, ker je ati tako rekel oziroma ker se bojimo policistov.
Omenili ste, da imate pet otrok. Kako je videti potovanje s petimi otroki?
Tako bom rekel: četrti otrok, kar se tiče družinskih potovanj, spremeni veliko, peti pa vse. Najprej seveda to, da enoprostorec ni več dovolj, saj kljub sicer zadostnemu številu sedežev prtljažnega prostora ni dovolj, in edina rešitev je kombi. Poleg tega se poveča odgovornost. Več je potnikov v vozilu, večja je odgovornost. No, poleg velikosti avta pet otrok spremeni tudi način dopustovanja. Predvsem ga podraži (smeh).
»Včasih se tudi doma pred televizorjem zalotim, da gledam teletekst in preverjam, kaj se je v prometu zgodilo v zadnjih 24 urah. Vsaka nesreča se človeka dotakne.«
Koliko časa potrebuje družina Velov, da se odpravi od doma?
Ja, moram priznati, da nam kar vzame nekaj časa. Tudi če v resnici ne traja tako dolgo, se meni vedno zdi, da se vleče. Sem namreč človek, ki je navajen hitrega tempa. V čim krajšem času si želim storiti čim več. Tako mi je pogosto že minuta čakanja odveč. In verjemite, preden se mi spravimo v avto, se pripnemo in odpravimo, jih mine kar nekaj. Ob tem pogosto postanem nejevoljen, ampak to seveda ni napaka mojih bližnjih, temveč posledica mojega načina življenja. Včasih se v tej želji, da ne bi izgubljal časa in bi izkoristil vsak trenutek, žal ne znam ustaviti.
Kako pa se ustavi Igor Velov? Kako se sprostite?
Najbolj se sprostim doma, ko sem v krogu svoje družine. Ko začutim svoje bližnje, svoje otroke. Ko začutim, da so veseli, da sem doma. Moram reči, da sem pri vsem delu, ki ga imam, zelo vesel, da imam razumevajočo ženo in zelo lepo vzgojene otroke, ki mi stojijo ob strani. To me polni z energijo in lahko rečem, da sem uspešen zaradi svoje družine.
