»Ko sva gradila najino sodelovanje, sva ugotovila, da je treba staršem povedati, da rešitev obstaja. Morajo se le naučiti veščin, ki jim bodo pomagale odpraviti nasilno vedenje njihovih otrok. Zdelo se nama je, da je zdaj pravi čas, da napiševa priročnik za starše in vzgojitelje, v katerem bova pojasnila, kaj je agresivno vedenje, do kod ga lahko dopustimo in kdaj se agresija prevesi v nasilje. V priročniku Mali nasilnež sva zbrala tudi ukrepe, o katerih veva, da preverjeno delujejo. V predšolskem obdobju namreč lahko pridemo do rezultatov zelo hitro.«
Razlika med agresijo in nasiljem
Agresija je življenjska energija, s katero otrok ščiti sebe in svoje stvari ter jo potrebuje, da se osamosvoji od staršev. Nekje okrog tretjega leta starosti pride otrok v fazo razvoja, ko to zdravo agresijo potrebuje. V nasprotju z nasiljem, ki je usmerjeno v doseganje ciljev z namenom, da nekomu prizadenemo škodo in bolečino.
Lovro se v peskovniku igra z lopatko. Mimo pride Maj in hoče prav to lopatko. Kako bosta dečka rešila problem? Lovro lahko zase poskrbi tako, da z lopatko steče stran, lahko pa z njo udari Maja in mu pove, da ga je udaril zato, ker mu jo je hotel vzeti. Maj ga nato porine v pesek, Lovro plane v jok in sliši, da je cmera. Za piko na i Maj brcne v Lovrov peščeni grad in odide. Vzgojiteljica Mateja TejaBučinel pove, da je razlika med agresivnim vedenjem in nasilnim obnašanjem precejšnja. »Cilj agresivnega obnašanja je poskrbeti za svoje potrebe. Na primer obraniti sebe ali svoje stvari. Otrok pri teh dejanjih nima želje po povzročanju škode, še manj stiske ali bolečine. V nasprotju z nasilnim obnašanjem, ko je cilj prizadejati bolečino in škodo ter ob tem doživeti moč in zadovoljstvo. Ogromno ljudi je prepričanih, da gre pri nasilnem vedenju otrok za fazo v razvoju ali pa da je to del njegovega temperamenta in da bo tako vedenje prej ali slej izzvenelo. Ne bo. Če ob neželenem vedenju ne bomo ukrepali, se bo to razraslo v neslutene razsežnosti. Ko bo tak otrok prišel v šolo, bo slej kot prej postal problem svetovalne službe. Zaradi nasilja trpijo vsi. Starši, drugi otroci, strokovni delavci, ne nazadnje tudi nasilneži, ki ne poznajo drugega načina za izražanje svojih stisk.«
Vzgojiteljica ste že 26 let; pravite, da je med otroki v vrtcih vedno več nasilja.
Nasilje je v porastu. Otroci, ki so ves čas v središču pozornosti in navajeni, da so vse njihove želje uslišane v istem trenutku, ko jih izrečejo, ne znajo več počakati, so nestrpni in netolerantni do drugih. Ko taki otroci, ki so zelo slabo opremljeni s socialnimi veščinami, pridejo v vrtcu v stik z drugimi otroki, reagirajo pogosto tudi nasilno. Grizejo se, se porivajo, praskajo, zasmehujejo, žalijo, kričijo drug na drugega. To je njihov način spopadanja s frustracijo, poskus, da bi nekaj dobili. Lahko je to status, pozornost ali igrača.
Pri kateri starosti se začne takšno obnašanje?
Če je socializacija neustrezna, se izražena agresivnost lahko pokaže že pri malčkih (od enega do treh let).
Zakaj je tako?
Ker danes starši neprestano bdijo nad otroki, ti nimajo izkušenj, ki bi jih morali dobiti, da bi lahko nekonfliktno sobivali z drugimi. Otroci, ki so središče vsega, imajo lažno predstavo, da bo vedno vse podrejeno njim, in povsem »naravno« se jim zdi, da bodo vsi ravnali z njimi tako kot njihovi starši. Ko pridejo v vrtec, kjer veljajo neka pravila, v stik z drugimi otroki, se zato ne znajdejo.
V današnji vzgoji je eden večjih problemov tudi ta, da starši z otroki preveč razpravljajo in se pregovarjajo.
Opažam, da se današnji starši iz strahu, da ne bi izgubili otrokove naklonjenosti, pogajajo z njim o vsaki stvari. Tako jim dajo vedeti, da imajo pravzaprav otroci vajeti v svojih rokah. V resnici so otroci tisti, ki odločajo. Zato ni nič neobičajnega, da se pogajajo celo o tem, ali bodo pojedli zdravilo, ki ga nujno potrebujejo, ali ne. Starši bi se morali zavedati, da ni njihova vloga delati samo otrokom všečne stvari. Potem niso več v vlogi staršev, ampak postanejo skoraj izključno otrokovi animatorji ali zabavljači. Dokazano je, da otroci, ki jih postavimo v položaj, da se morajo odločati o stvareh, ki jim niso kos, na neki način trpijo.
Nemalokrat se starši bojijo svojih otrok.
V preteklosti je obstajal neki družbeni konsenz, kako se vzgaja otroke. Vzgoja otrok v družinah je bila bolj ali manj podobna. Danes je vzgoja podvržena predvsem želji, da bi bili popolni starši. Vsak starš pa ima svoj pogled na to, kaj pomeni biti popoln starš. Da ne govorim o poplavi informacij, ki jih dobivajo vsak dan. Vse to jih dela negotove. Precej staršev je tudi prepričanih, da če otroku ne bodo ugodili v vsem, bo doživel hude travme. Resnica je ravno obratna. Otrok potrebuje tudi frustracije, da se bo v življenju znal spopadati z njimi.
»Ko sem pred 26 leti začela delati kot vzgojiteljica, so starši o težavah odkrito govorili in se z njimi tudi spopadali. Zavedali so se, da so oni prvi, ki lahko pomagajo svojemu otroku. Niso takoj tekli po 'strokovno presojo' v razne institucije in službe. Ne trdim, da danes takih staršev ni več, je pa preveč takih, ki namesto da bi se ukvarjali z otrokom, raje iščejo druga mnenja.«
Kam lahko pripelje pretirana zaščita?
Mogoče bom koga šokirala, vendar menim, da je pretirana zaščita otrok tudi neke vrste zanemarjanje otrok. Če otroke preveč ščitimo, jim ne damo veščin in orodij, ki bi jim pomagali, da bi se spopadli s konflikti v življenju. Torej gre za pomanjkanje nečesa izredno pomembnega, kar je že po definiciji zanemarjanje.
Včasih je otroke vzgajala celotna skupnost, danes starši ne dovolijo, da bi se kdo vtikal v njihovo vzgojo.
Vzgojitelji pa tudi učitelji smo danes v zelo nehvaležni situaciji. Razmišljanje, da mora biti njihov otrok na prvem mestu tudi zunaj družinskega kroga, je utopično.
V knjigi ste opisali veliko konkretnih primerov in kako se odzvati nanje. Kako hitro se pokaže, da ukrep za nekega otroka ni ustrezen?
Če nekaj ne deluje, se to takoj vidi na odzivih otroka. Ko pa najdemo ustrezen ukrep, se prvi rezultati pokažejo po približno mesecu dni.
Današnja permisivna vzgoja ni v redu, prav tako ne vzgojna diktatura. Kaj ostane?
Dosledna vzgoja. To pomeni, da otrok ve, kako se bo njegov starš v določenih okoliščinah odzval. To predvidevanje ga pomirja. Pomirjeni otroci pa niso nagnjeni k nasilju in manipuliranju.
V kaj bodo odrasli mali nasilneži, če ne bomo pravilno in pravočasno ukrepali?
Če takim otrokom ne pomagamo, se že v puberteti, pa tudi ko bodo odrasli, ne bodo dobro počutili v svoji koži. Ker jih zaradi njihovega vedenja družba ne bo sprejela, bodo svoje vedenje v odraslosti sicer omilili, še vedno pa se bodo obnašali kot nekdo, ki mu pripada vse. Netolerantnost, nepotrpežljivost, odsotnost empatije do drugih se bodo kazali v vseh sferah njihovega življenja. Še najbolj v partnerskih odnosih, pa tudi v načinu, kako vzgajajo svoje otroke. Taki ljudje po mojih izkušnjah zelo trpijo. Ko naletijo na ovire, padejo v depresijo ali pa začnejo iskati uteho kjerkoli, lahko so to različna rizična vedenja, alkoholizem, uživanje drog …
Kaj bi staršem, ki imajo nasilne otroke, položili na srce.
Naj se nehajo ubadati s tem, kdo je kriv, da je do tega prišlo, naj nehajo obtoževati druge, nehajo stresati jezo na vse okoli sebe. Namesto tega naj se raje osredotočijo na rešitev problema. Naj vedo, da zaradi tega niso slabi starši, le način vzgoje ponekod ni bil ustrezen. Staršem bi položila na srce, da rešitev vedno obstaja. Prej, ko bodo začeli ukrepati, lažja bo.
