Pred dvema tednoma so bile žrtve ovce v Vinji vasi in Koncu pri Podgradu.
Mirko Pašič je eden tistih, ki bo letos uveljavljal škodo zaradi napada zveri. Prvo septembrsko nedeljo ob 5.30 ga je poklical bratranec Franci, ki ima na koncu Konca, vasice z okoli 20 hišami, kmetijo, in mu povedal, da so tam njegove ovce. »Ko sva jih želela pregnati nazaj, niso hotele z nama. Ko sem šel 50 metrov naprej do ograje, pa sem videl v mrežo ujeto jagnje in nekoliko naprej rebra napadene ovce, potem še vse ostale,« je pojasnil. Naslednji dan je pozno zvečer slišal tudi zavijanje oziroma tuljenje živali. »To je grozljivo, kar kurjo polt dobiš,« je govoril, razočaran nad letošnjim letom.
Odlok o odvzemu osebkov vrst rjavega medveda in volka iz narave za leto 2017 je bil izdan januarja in je dovoljeval odstrel 10 volkov, realizirani so bili trije.
Do zdaj podobnega primera ne pomnijo, odkar so v tisti noči ostali brez štirih ovc, pri treh pa še ne ve, ali bodo preživele poškodbe, ima živali čez dan na travniku tik ob domačiji, ponoči jih zapira v hlev. Prav tako kravo in dve telici. Noč prej je brez devetih ovc po njegovih besedah ostal sosed Janez Kobe.
TRIJE TROPI VOLKOV
»Glede na škodo v letošnjem letu na območju Gorjancev in Radohe je verjetno prisoten trop volkov oziroma volkulja z mladiči,« je povedal Marjan Kumelj iz novomeške enote zavoda za gozdove in dodal, da je na širšem območju regije že konec maja volk pokončal dve ovci na Igleniku, v začetku julija je bilo šest primerov napada na drobnico na Lopati, mesec pozneje so te zveri pokončale sedem živali v Dragatušu in prav toliko še v Dragi pri Vinici, v začetku septembra pa še v Vinji vasi in Koncu pri Podgradu, skupno število ubitih živali je 15.
Pričakovati je, da bo pozimi napadov manj. Kmetje namreč drobnico umaknejo s pašnikov, zima pa volkovom omogoča lažji dostop do naravnega plena.
»To je bistveno več kot prejšnja leta, leta 2015 ni bilo nobenega primera, lani pa trije,« je dodal Kumelj. »Pričakovati je, da se obseg teh škod v prihodnje ne bo zmanjšal, ampak da jih bo več, če številčnosti ne bomo zmanjšali in se ne bodo izvedli kakšni dodatni ukrepi za varovanje drobnice pred napadi volkov.«
Pašič ima glede državne politike jasno mnenje. Po njegovem prepričanju so nekoč te težave reševala mrhovišča: »Kar je v vasi poginilo, smo odnesli višje v gozd na mrhovišča in zveri v vasi ni bilo, zdaj pa vse odvažajo v Ljubljano na sežig, da lahko nekdo s tem služi.« Kumelj se s tem ne strinja: »Volk ni mrhovinar in mrhovišča ne vplivajo na škodo v kmetijstvu. Menim, da je povečan obseg škode na novomeškem območju posledica večje številčnosti volkov.«
Škode bi bilo manj, če bi bila drobnica ustrezneje zaščitena. Običajne, okoli metra visoke mreže z električno napetostjo, ki jih kmetje selijo s pašnika na pašnik, ne zadostujejo. Tudi Pašičevih 24 ovc je tisto noč varovala podobna mreža, a so jo živali pretrgale. Rejci bi potrebovali ustreznejšo zaščito, 1,80 metra visoko ograjo pod napetostjo, kar za okoli 400 metrov znese dobrega tisočaka in pol evrov, nakup pa sofinancira tudi agencija za okolje. Pašič pravi, da gre za previsok strošek in da živali preveč pogosto selijo s travnika na travnik. Po drugi strani Kumelj pravi, da bi lahko ogradili manjše območje, a to poleg stroška za nakup predstavlja tudi dodatno delo za rejce, ki bi morali živali ponoči z bolj odprtih paš umakniti v ustreznejše ograde.
Rejci so v tovrstnih primerih upravičeni do odškodnine. Za ovco dobijo dobrih 180 evrov, za jagnje, težje od 25 kilogramov, pa 75. Seveda le za tiste živali, ki jih najdejo, če se ob takšnih primerih čreda razbeži, se lahko rejec za odškodnino obriše pod nosom.
