Največja nevarnost pa naj bi bila možnost, da bi si različne vrste sršenov izmenjale genski material in bi nastal nekakšen »supersršen«. A stroka pravi, da to ni mogoče.
Kakor so poročali iz sosednje Hrvaške, se bojijo, da bi si sršeni dejansko izmenjali genski material, to pa pomeni, da bi lahko nova vrsta sršenov priletela tudi na naše ozemlje. Izr. prof. Janko Božič z Biotehniške fakultete nam je pojasnil, da izmenjava genskega materiala med našim (torej evropskim, Vespa crabro) in azijskim sršenom (Vespa velutina) ni mogoča. Poleg tega azijski sršeni ljudem niso tako nevarni, kot so čebelam. Imajo namreč posebno strategijo napadov na čebele: v napad gredo cele družine in v panjih naredijo pravi pokol. Nagonsko ubijajo čebele in pomorijo vse, na kar naletijo, od čebelje zalege do odraslih čebel. »Res je bilo slišati, da naj bi tudi pri nas zasledili azijske sršene, vendar je bil ta sum ovržen,« je povedal prof. Božič Po njegovem mnenju so ljudje videli čebele matice, in ker so te večje, so mislili, da gre za druge vrste sršenov.
Po sršenjem piku
Hladen obkladek prinaša olajšanje (tako kot pri čebeljem piku). V izrednih primerih lahko sršenji pik (tako kot piki drugih insektov) sproži alergijsko reakcijo kot posledico pretiranega imunskega odziva. Taka reakcija se začne z močnim otekanjem in rdečico na mestu pika in okrog njega. Lahko nastane tudi anafilaktični šok, zato je treba prizadetega človeka takoj odpeljati na urgenco.
Azijski sršen ubija čebelje družine. »Vendar pa azijski sršen, Vespa velutina, ni tako nedolžen, ker ubija čebelje družine,« je povedal prof. Božič. Sicer pa ni videti, da bi njegova prisotnost pomenila nevarnost za kakšno avtohtono vrsto, da bi jo uničila oziroma ogrozila. Njegovo gnezdo je najbolje uničiti, ko ga šele začne graditi, pravi prof. Božič. A je to težko opaziti, ker gnezdi visoko na drevesih.
Naravni sovražnik os je ptič sršenar, ki pravzaprav uničuje ose, a je dobil ime sršenar. Kot pravi prof. Božič, ni znano, ali bi se ta ptič lotil tudi sršenov. »Sršene je treba spoštovati, ker so tudi koristni. Ko smo naleteli na uničeno sršenje gnezdo, smo tam našli tudi škodljivce, kapusove beline in še nekatere gosenice. Evropski sršen je sicer predator, a uničuje škodljivce, zato je njegova gnezda najbolje pustiti pri miru,« je še povedal prof. Božič.
V Nemčiji so sršeni zaščiteni. Večina ljudi misli, da so sršeni skrajno nevarni. Zaradi neutemeljenih strahov se je zgodilo, da so v Nemčiji sršeni postali redka živalska vrsta, v osrednji Evropi pa so že ogrožena vrsta, piše nemško združenje v prizadevanju sršene zaščititi pred neusmiljenim pregonom ljudi, ki se jih bojijo. V Nemčiji so sršeni že nekaj let zaščiteni, kar pomeni, da njihovih gnezd ne smejo uničevati. Pri nas pa lahko na spletu zasledite mnogo različnih nasvetov, kako se to stori. Kdor se loti uničevanja gnezda, mora vedeti, da so sršeni koristni, ker uničujejo škodljivce in skrbijo za naravno ravnovesje.
Sršeni spadajo med največje ose. Na območju Slovenije so razširjeni tako imenovani evropski sršeni, ki so približno enako veliki kot azijski, vendar manjši od japonskega sršena velikana, orjaškega sršena. Ljudje imajo sršene za nadlogo in nevarnost, ker napadalno branijo svoja gnezda, kadar čutijo, da so ogroženi. Sršenji strup je različno strupen, odvisno od vrste sršena. Običajni sršeni (evropski, torej tudi naši) niso tako zelo strupeni in nevarni, razen če je človek alergičen na njihov strup, česar nikoli ne more vedeti. Nekdo, ki lani še ni bil alergičen, letos morda spada med alergike. Sršenji pik povzroči alergijsko reakcijo pri ljudeh, ki so alergični na osji strup; čebelji strup je po sestavi drugačen, zato tisti, ki so nanj alergični, na sršenjega verjetno niso.
Čebelji strup je močnejši od sršenjega. Čebelji strup je kemijsko in toksikološko zelo dobro raziskan, ker ga je pač lahko dobiti. LD50, strupena sestavina v njem, je kriva za okrog polovico primerov smrti laboratorijskih miši. Količina strupa je približno šest miligramov na kilogram telesne teže. Sršenji strup naj bi bil po nekaterih podatkih za od 1,7- do 15-krat šibkejši od čebeljega (ugotovitve raziskovalcev Habermanna in Kulike). Za večino ljudi sršenji pik ni posebno nevaren.
V nasprotju s čebeljim osji in sršenji strup nista namenjena za uporabo proti vretenčarjem (vključno s človekom). Čebele nabirajo nektar, ose in sršeni pa so lovci na žuželke. Čebele pičijo napadalce, ki ogrožajo njihove panje, kar vključuje vse od miši do rjavega medveda in tudi človeka. Ose pa imajo veliko manj naravnih sovražnikov. Čebela pri piku izgubi želo, kar jo ugonobi, vendar s tem tudi nekaj pridobi, saj želo v žrtev spusti dodaten strup (zato je treba želo čim prej izdreti). Ose in sršeni pa pičijo zato, da ubijejo žuželko, s katero hranijo svoje potomstvo. Ne morejo si privoščiti, da bi spustili veliko strupa, ker morajo biti pripravljeni, da bodo pičili še večkrat zapored, zato v žrtev spustijo približno od 0,16 do 0,19 miligrama strupa. Glede na to bi se moral človek bolj bati čebeljega kot sršenjega pika. Res pa je, da sršenji strup vsebuje približno pet odstotkov acetilholina, ki precej poveča bolečino. Tega niti čebele niti ose nimajo, zato je sršenji pik bolj boleč. Poleg tega lahko sršen piči in ugrizne hkrati.
Sršen lahko mobilizira celo gnezdo, zato da napade ali pa da brani. To pa je lahko za človeka zelo nevarno. Sršen za alarmiranje svoje »vojske« uporablja feromone. Nevarno ga je ubijati v bližini njegovega gnezda, ker je mogoče s tem sprožiti napad vseh sršenov v tem gnezdu. Priporočila pravijo, da je treba takoj odstraniti vse, kar se je dotaknilo sršenjih feromonov, to največkrat pomeni obleko, ki jo ima na sebi napadalec sršenov. Prav tako si lahko sršen narobe razlaga vonj parfuma in nekaterih kemikalij, kar spet lahko sproži napad celotnega gnezda. Vendar večinoma za sršene velja pregovor: če jih boš pustil pri miru, bodo tudi oni tebe.
____________________________
Zakaj so japonski veliki sršeni tako nevarni
Japonski sršeni velikani (to niso azijski sršeni, ampak posebna vrsta sršenov), kakor jim pravijo, so na Japonskem najnevarnejše živali, zato se jih tamkajšnji prebivalci posebno bojijo. Zrastejo lahko do pet centimetrov v dolžino in lahko letijo s hitrostjo 40 kilometrov na uro. Napadejo vsak čebelji panj, na katerega naletijo. Evropske čebele nimajo nobene zaščite pred njimi. Ti sršeni imajo precej debelo površino telesa, zato ga čebele s svojim želom ne morejo predreti. Samo 20 takih sršenjih velikanov lahko ubije 25.000 čebel v nekaj urah! Zato je na Japonskem izredno težko gojiti evropsko vrsto čebel. Japonske čebele pa imajo orožje proti sršenjim velikanom: napadejo skupinsko in sršena obkolijo, s krilci močno mahajo, da ustvarijo močno vročino (okrog 46 stopinj Celzija), česar sršen ne more preživeti. Sršenji velikani napadejo vse insekte, na katere naletijo. Večina žrtev se ne more braniti pred njimi.
Vendar tudi sršenji velikani niso napadalni, če niso ogroženi. Japonski strokovnjaki pravijo, da njihov strup ni nič hujši od strupa navadnega (našega) sršena ali čebele. Po drugi strani pa v žrtev vbrizgajo precej več strupa kakor drugi sršeni. Na Japonskem zaradi pikov sršenjih velikanov vsako leto umre (zaradi anafilaktičnega šoka) približno 40 ljudi – za primerjavo: piki strupenih kač povzročijo na Japonskem deset smrti ljudi na leto. Piki sršenjih velikanov so zelo boleči in zahtevajo zdravljenje v bolnišnici. Sršenji velikani velikokrat napadejo v skupini. Še ena posebnost, značilna za Japonsko: ocvrti sršenji velikani veljajo za delikateso. (vir: www.japan-talk.com)
Razlike med azijskim in evropskim sršenom
Oba imata enak življenjski ciklus. Proti koncu novembra nove kraljice zapustijo gnezdo, se parijo in napol speče preživijo zimo. Preostali del gnezda propade. Spomladi kraljice, ki so zimo preživele, začno graditi svoja gnezda. Ta rastejo, ko se populacija sršenov povečuje.
Evropski sršen je dolg od 25 do 35 milimetrov. Glavo ima rjavo ali rumeno, telo večinoma rumeno, nekateri imajo po njem črne znake, noge so temne, letajo tudi ponoči; gnezdijo večinoma v temnih prostorih, na primer v luknjah dreves, zidov, podstrešij; gnezdo ima jeseni od 400 do 700 sršenov. Čeprav je jeseni njihova najljubša hrana sadje, pa se na začetku, ko hranijo zarod, prehranjujejo z muhami in drugimi insekti. Veliko sršenje gnezdo lahko jeseni vsebuje nekaj kilogramov škodljivih in nadležnih žuželk. Res je, da ubijejo tudi nekaj čebel, a so lahko za čebelje panje koristni, ker lovijo voščene vešče, ki uničujejo čebelji zarod.
Azijski sršen je dolg od 20 do 30 milimetrov, glavo ima rjavo ali oranžno, telo je večinoma temno, posuto z dlačicami (žametno), z oranžnimi znamenji proti koncu, noge so rumene; ponoči ne letajo naokrog, gnezda imajo na odprtem na vrhu dreves in so lahko ogromna, tudi do 90 centimetrov v višino; v gnezdu je jeseni od 1000 do 2000 sršenov.
Na skoraj vseh spletnih straneh lahko zasledimo, da so v Evropo (v Francijo) prišli leta 2004 s pošiljko lončevine s Kitajskega (zasledili so jih tudi v Veliki Britaniji). Eno gnezdo azijskega sršena lahko ustvari 350 sršenjih kraljic, kar teoretično (nekaj jih propade) pomeni prav toliko novih gnezd naslednje leto. Širijo se hitro, na območju okrog sto kilometrov od prvotnega gnezda v letu dni. Leta 2016 so v Franciji opazili precej gnezd in strokovnjaki so povedali, da je zdaj že nemogoče azijske sršene tam iztrebiti. Prizadevajo si le, da bi njihovo število omejili. Metode so precej neuspešne in celo nevarne (uporaba nedovoljenih pesticidov, na primer). Svarilo ljudem: če se znajdete v bližini azijskih sršenov (če boste sploh ugotovili, da gre zanje, a isto velja za evropske), se gibajte počasi, pazite, da se ne postavite na pot med sršenom in gnezdom, in pustite gnezdo pri miru!
