»Težko bi temu, s čimer sem se srečal, rekel lobiji, ker je to premehka beseda. Srečal sem se z Udbo, kakršna je obstajala v prejšnji državi in praktično neokrnjena preživela razpad Jugoslavije, ali udbomafijo po terminologiji mojega nekdanjega svetovalca Eda Ravnikarja, avtorja istoimenske knjige,« svoje poslovno delovanje v Srbiji opisuje nekdanji predsednik SLS Marjan Podobnik, ki se te dni ukvarja s povsem drugimi problemi, saj zoper njega poteka postopek izključitve iz stranke.
»Po odhodu s Telekoma v Sloveniji nisem imel možnosti za kakršnokoli resno poslovno dejavnost, saj sem se s svojim delom v vladi in na Telekomu uprl in zameril nosilcem slovenske vzporedne države, ki so imeli in še imajo možnost praktično kogarkoli onemogočiti. Svojo poslovno pot sem nadaljeval v Srbiji, nezavedajoč se, da bo Udba tudi tam spremljala vsak moj korak. Najprej smo najeli farmo za pitanje piščancev, dogovarjali smo se s podjetji iz Rusije, da bomo tja izvažali perutnino tudi drugih srbskih proizvajalcev. Zaradi prevare srbskega partnerja smo proizvodnjo opustili, del vloženih sredstev pa smo si povrnili z uspešno tožbo na srbskem sodišču.
Pripravili smo in v več državah nato predstavili velik projekt poslovnega in trgovsko-zabaviščnega centra Mesto v mestu pri Beogradu, a se je z umorom premierja Zorana Đinđića in s tem povezanim strahom potencialnih investitorjev ta projekt začasno povsem ustavil. Takrat so me v Sloveniji razglasili celo za tajkuna. Delovanje slovenske Udbe v zvezi s tem projektom je bilo tako šokantno, da mi je novinar, ki je pred časom o tem posnel pogovor, dejal, da si ga zaradi neverjetnosti takega dogajanja skoraj ne upa objaviti.«
Nekaj mesecev pred tem so se mu zgodili nenavadni dogodki in incidenti
»Ko smo imeli predstavitev projekta Mesto v mestu pri Milanu v Italiji, je k meni prišel organizator predstavitve in mi rekel, da mu je zelo nerodno, ampak z italijanske ambasade v Beogradu so dobili informacije, da je slovenska ambasada v Beogradu odsvetovala sklepanje poslov z Marjanom Podobnikom. Predstavitev, na katero smo s poltovornim avtomobilom pripeljali tudi maketo centra, po taki »podpori« slovenske ambasade v Beogradu seveda ni mogla prinesti pričakovanih rezultatov.
V tem času se je v Beogradu zgodil prvi incident z našim avtomobilom. Kot navadno smo ga v začetku tedna ob prihodu v Beograd parkirali v garažni hiši v strogem centru Beograda, v bližini naše pisarne. Ko smo se po okoli dveh urah vrnili do avta, da se odpeljemo, so bila za okoli 10 centimetrov odprta vsa okna avtomobila. Pomislil sem, da smo jih morda pomotoma pustili odprta. Nato smo po vrnitvi s poslovnega sestanka spet parkirali avto v isti garažni hiši. Ko smo se vrnili čez nekaj ur, so bila vsa avtomobilska okna odprta do polovice.
Prijavili smo policiji, ki je avtomobil protibombno pregledala in bila predvsem presenečena, da kljub odprtim oknom ni nič zmanjkalo. Vse je bilo nedotaknjeno na svojem mestu. Policisti so nam povedali, da gre zelo verjetno za mafijska opozorila, čeprav jih je čudilo, da ni bilo nobenega sporočila, kaj hočejo. Svetovali so nam, da pridemo naslednji teden z drugim avtom. To smo tudi storili. Parkirali smo v isti garažni hiši, ob vrnitvi po nekaj urah pa so bila vsa štiri okenska stekla do konca odprta. Policija z ekipo kriminalistov je zadevo vzela zelo resno, saj je po izkušnjah naslednja poteza, da bo nekdo ostal brez glave. Svetovali so nam, da se začasno umaknemo, ker je zadeva skrajno resna.«
Policija je opravila preiskavo in po 14 dneh so Podobnika poklicali na pogovor
»Rekli so, da je zadeva izjemno neprijetna, ker vse sledi vodijo na ambasado Republike Slovenije v Beogradu. Odšel sem na ambasado, kjer je bil takrat veleposlanik Borut Šuklje. Rekel sem mu, da če se mi kaj zgodi, bo na osnovi mojega pisma Interpol najprej potrkal pri njem. S Šukljetom nikoli nisem imel nekih posebno slabih izkušenj in tudi danes ne trdim, da je bil v to vpleten osebno on. Brez dvoma pa je šlo je za grobo zlorabo tuje države, za udbovsko delovanje proti nekomu, ki jim je bil v napoto.
Zloraba in kršitev človekovih pravic brez opravičila. Od takrat naprej v Srbiji nisem več imel tovrstnih problemov. Nekaj mesecev po tem pa je Pop TV v oddaji Preverjeno poročal, da je Marjan Podobnik povezan z rusko mafijo. Vedel sem, da se takih izjav ne sme podcenjevati. Če bi me kdo umoril, bi to lahko povezali z rusko mafijo in tako zaščitili domače naročnike. Zato sem zadevo prijavil na slovenski policiji, kjer so mi obljubili pomoč, če bom sprožil kazenski postopek. Zaradi več kot slabih izkušenj s tovrstnimi tožbami se za to nisem odločil.«
Kakšno njegovo početje naj bi bilo moteče za slovensko Udbo oziroma njene ostanke?
»Tega nikoli nisem izvedel. Zdaj, ko vidim, kako močno jih skrbi pregledovanje arhivov s strani g. Omerze, g. Leljaka in drugih, pa sumim, da je bil morda to tudi pri meni vzrok. Jaz sem se zanimal za dostop do srbskih arhivov zaradi iskanja dokumentov za potrebe priprave čim boljših slovenskih izhodišč za arbitražo o slovensko-hrvaški meji.
Razsodišče SLS danes še ni odločilo o izključitvi Marjana Podobnika iz stranke. Kot je po seji povedal njegov predsednik Miran Gorinšek, so sejo prekinili, dokler statutarnopravna komisija SLS "ne poda razlage, kako pravilno oblikovati sklep". Slednje naj bi se predvidoma zgodilo v ponedeljek, ko naj bi tudi nadaljevali sejo. (STA)
Zgodovinar in arhivist dr. Peter Pavel Klasinc je želel tam pregledati tovrstno dokumentacijo, zato sem med drugim za pomoč prosil poznejšega veleposlanika Francija Buta, ki se je po svojih močeh trudil pomagati. Verjetno me je slovenska Udba skušala poslovno pregnati iz Srbije, ker so vedeli, da poznam veliko ljudi.
Sedanjega predsednika Tomislava Nikolića sem na primer spoznal, ko sem imel poslovne prostore v isti stavbi kot on stanovanje in je k meni prišel nekajkrat na kavo. Slovenski udbovci se verjetno bojijo, da bi prišli do novih podatkov o njihovem početju. Zdaj, ko jih v Nemčiji zapirajo, se jim tresejo hlače. Prav je, da se jim tresejo. Teh ljudi, ki so prestopili vse meje človeško sprejemljivega in jim moč poleg denarja ohranjata zverinska brutalnost, skrita v ovčjem kožuhu, in podzavesten strah ljudi, se ne smemo bati. Vredni so zgolj prezira in pomilovanja.
Dokler jih s sodelovanjem vseh dobronamernih ljudi, ne glede na politično, versko in drugo pripadnost, ne bomo postavili na smetišče zgodovine, Slovenija ne bo mogla izkoristiti priložnosti in možnosti, ki jih ima. Te so velike, več kot zadostne za lepo, uspešno in zadovoljno življenje ljudi, ki živimo na tem čudovitem koščku sveta.«