Tudi zasebnega življenja ne skriva, niti tega ne, da je zelo čustvena, da rada pove resnico ljudem naravnost v obraz in da ji zaradi tega številni pravijo, naj prej malo »vdihne«. Saj se bo naučila, pravi, saj jo je življenje že malo obrusilo. Interpelacijo je doživljala zelo čustveno, morda preveč čustveno za političarko. A tudi tega se je menda treba navaditi.
Za ministrico ste dokaj mladi, no, precej mladi. Vam kdaj kdo očita vašo mladost oziroma neizkušenost?
Mladosti mi ravno ne očitajo, mi pa včasih kakšen kolega poočita spol, to sem pa že slišala. Te folklore je še vedno nekaj, a je je vse manj. A se zaradi tega nikoli nisem počutila ogroženo, tega ne vzamem osebno. Ker nima smisla. Morda sem imela srečo, da se mi v življenju ni bilo treba dokazovati kot ženska, ne na fakulteti ne pozneje. Če pogledam v širšem družbenem kontekstu, pa se je včasih treba odzvati. Že zaradi mojega položaja, ker je naše ministrstvo tudi ministrstvo za enake možnosti. A če opazim, da je šala, jo skušam pač samo vrniti.
Ste se kaj ustrašili odgovornosti, ko so vas predlagali za ministrico?
Kot državna sekretarka sem sicer delala in vodila ogromno stvari, a razlika med položajema sekretarke in ministrice je res enormna. Na koncu je teža odločitve drugačna. In jaz se skušam odločati tako, da na koncu dneva lahko mirno spim.
Ste ob primeru koroških dečkov, kjer je bilo kar nekaj zapletov in nepravilnosti, kdaj nemirno spali?
Vedno ko so v zgodbo vpleteni otroci, ni lahko. Pa tudi zgodba babice in dedka – sprejela sem predstavnike iniciative in spoznala njihov pogled – seveda je bilo vprašanje, ali je bila odločitev Centra za socialno delo Velenje res pravilna. Ni bilo preprosto. A kot država imamo institucije, mehanizme, v katere ne smem posegati na podlagi tega, kar mislim. Te vloge nimam, ker bo potem od ministra odvisno, ali bo otrok odvzet ali ne. Tega pritiska si ne želim. Veliko sem sedela z inšpektorjem, ali je bilo vse v redu, ali je bila zadeva izpeljana v interesu otrok, in zagotovili so mi, da je bila. Sicer res ne bi mogla spati. Jaz otrok nisem videla, morala sem zaupati CSD in socialni inšpekciji. Direktor te inšpekcije in varuhinja človekovih pravic sta opravila nadzor in nista dvomila, da je bilo to v korist otrok. Zdaj se ugotavlja, ali so bili pravilni postopki. Sodišče ni vrnilo otroka, čeprav bi to lahko storilo. Nobena od institucij ni podvomila, da je to v korist otrok, zato verjamem, da je bilo tako. Prvič je prišlo do tega, da sta se pogled starih staršev, ki so tako močno želeli obdržati otroka, in pogled pristojne institucije, ki se s tem ni strinjala, tako razlikovala.
Kaj pa mislite vi osebno, če to lahko poveste?
Moje osebno mnenje je, da je vedno, ko se odrasli bijejo za otroka, to slabo zanj. Najbolje je, če se odrasli, institucije, zmenijo med sabo. Tudi v ločitvenih zadevah odrasli nismo sposobni narediti ločnice, ki je najboljša za otroka. Matere na primer kdaj pozabijo na interese očetov otrok, nekdanjih partnerjev. Težko je obdržati distanco. Tudi z mojim očetom in dedkom mojih otrok sva se pogovarjala o tem. On je prav tako imel pomisleke in vprašanje, ali ne bi mogel imeti mojih otrok, če bi se meni kaj zgodilo. A sem mu povedala, da je petina rejnikov sorodnikov, da se najprej pogleda po sorodniški socialni mreži. V javnosti pa o teh dveh otrocih in o razlogih, zakaj nista pri starih starših, nismo govorili zaradi njiju – s tem bi ju zaznamovali. Za vedno. Nič nismo skrivali. Tudi ni res, da stiki niso mogoči. Zdaj je stvar na sodišču, ker se s CSD niso mogli dogovoriti.
Pa je mogoče, da se otroka vrneta k starim staršem?
Seveda je mogoče. Rejništvo je institut, ki je začasen. Otrok niso posvojili, ampak so ju dali v rejo. Ves čas je bila prisotna želja, da bi bila otroka in pri rejnikih in pri starih starših, vsaj konec tedna. A to so čustvene stvari in jih lahko vsak razume drugače. Jaz si želim, da bi otroka in stari starši čim prej vzpostavili stike.
Ali tudi pri nas obstaja zakonita možnost, da neki par v oporoki zapiše, naj skrb za otroka prevzamejo babica, prijatelji, če se njima kaj zgodi?
Družinski zakonik, ki je žal padel, je prav tako predvideval možnost posvojitve starih staršev, če se staršem kaj zgodi. Oporoka se lahko napiše, a še vedno potem sodišče presoja, ali je to res najboljše za otroka.
Koliko pa vas je osebno prizadela interpelacija? Videti je bilo, da precej. Kako ste jo doživeli?
Bom čisto odkrita: če imaš takšne prijatelje v politiki, sovražnikov ne potrebuješ. Zdi se mi namreč, da je tudi v politiki pomembno, da narediš tisto, kar si obljubiš, ko si sežeš v roke in se pogledaš v oči. To ima vrednost, vsaj zame. Ne pristajam na to, da si lahko premisliš vsak dan znova. Politika ne bi smela biti takšna. Ko si ranjen, je vsaka izjava razumljena drugače. Ko si šibek, spoznaš prijatelje. Saj razumem, da v politiki ni prijateljev, a če ti nekdo pogleda v oči in reče čisto nekaj drugega kot potem za govorniškim pultom, to poskušam razumeti. Nisem zamerljive narave, a vseeno – očitno sem še vedno idealistka. Na trenutke nisem mogla verjeti, da se to res dogaja. Politiki smo vendarle ljudje. Morda sem preveč čustvena. Ko to doživiš, boli. Če bom kdaj poslanka, bom vsakomur v oči povedala, s čim nisem zadovoljna. Borila se bom znotraj stranke do konca, če bom mislila drugače, in nikoli ne bom glasovala proti nekomu, če se s tem ne bom strinjala. Imam pač integriteto. Kot politik najbrž moraš iti skozi interpelacijo, a vseeno je grozno. Bilo je čustveno, pa še vsebina je bila takšna. Področje našega ministrstva je že tako težko: pokrivamo vse, od rojstva do smrti. Ljudje k nam hodijo s težavami, stiskami, z občutki lastne ogroženosti.
Kako lovite ravnotežje v življenju?
Trenutno kar težko in tudi moja družina to občuti. Ves čas sem na telefonu, nikoli nisem na 'off'. Hči me prosi, naj dam doma telefon iz rok. Sicer ves čas prihajajo sporočila in elektronska pošta in nehote padeš v adrenalinsko odvisnost od informacij. Ko sem bila prvič na ministrstvu, kot državna sekretarka, sem se zredila za 16 kilogramov. Zaradi stresa. In potem sem si rekla: »Anja, tega ne moreš več!« Ves dan nisem jedla in se zvečer najedla kot pujs. Potem sem se disciplinirala in začela teči. Kot otrok sem bila smučarka in sem imela poškodovano koleno. S tisto težo na začetku sploh nisem mogle teči, zato sem morala najprej shujšati. Zdaj tečem dvakrat ali trikrat na teden in to mi pomeni sprostitev. Prav čutim, kdaj stres popusti. Ko je bilo najhujše, pri interpelaciji, je stres popustil šele pri osmem kilometru. Tečem pa osem, deset, dvanajst kilometrov, več ne. In rada tečem sama, da se izklopim.
Koliko sta stara hči in sin?
Hči je stara 16 let, je v puberteti, včasih ko mi kaj zabrusi, se spomnim, da je bilo z mano podobno. Iz smejočega se otroka je postala »namrgodeno« bitje, ki se grdo drži že, če ji zajtrk ni pogodu. A to je pač proces, ki ga mora dati skozi. Sin bo star deset let. Povem jima, da če me bosta potrebovala, bom res prišla, tudi če bodo padale prekle. To se mi zdi ključno. Ko hči le malo preveč pojamra, si vzameva čas in greva kam skupaj. Tudi otroci plačajo ceno za naš današnji način življenja. Izgubili smo tisto, kar smo imeli včasih, ko smo delali od osmih do treh. Mislim, da moramo več narediti za usklajevanje družinskega in poklicnega življenja. To zelo dobro znajo v skandinavskih državah, moški imajo obvezen starševski dopust, na primer.
Prej ste omenili svojega očeta, ki vam pomaga pri varstvu vaših otrok.
Moj oče mi res zelo pomaga, od 1. julija naprej je v pokoju, z očetom mojih otrok pa sva sicer ločena, a tudi on pomemben del časa preživi z otrokoma. Ko so z očetom, sem v službi dlje, ko so z mano, poskušam iti domov ob bolj normalnih urah.
Kakšni so vaši konci tedna?
Če je le mogoče, so zunaj Ljubljane. V hribih. Radi gremo na Jošta, s prijatelji. Zelo rada imam tudi morje, že če ga vidim in slišim, sem pomirjena. Letos bomo šli, upam, da nam uspe za 14 dni, lani smo bili teden dni, a je bilo premalo. Sestrična se je poročila na Korčuli in tam pri njej se res dobro počutim.
Hči še želi iti z vami?
Še, še, rada bi sicer šla nekam drugam, a se bomo še uskladili.
Kaj počnete, ko ste doma, kako se sprostite? Gledate televizijo, filme, so Odmevi in poročila obvezni?
Na srečo imamo funkcijo zamik, če je kaj nujnega, pač pogledam, sicer pa ko večerjamo, televizija ni prižgana. Dobimo pa sporočila, kaj je bilo v poročilih, tako da nam ni treba nujno gledati. Hči želi, da njene nanizanke gledam z njo. Rajši preberem kakšno knjigo ali brskam po stanovanju. Prostega časa imam res malo. S sinom pregledujem domače naloge. Zdaj sem se res malo bolj vrgla na knjige, ampak ko preberem tri strani, že zaspim. Ko sem šla za sina v Knjižnico Otona Župančiča, mi je prijazni knjižničar dal dve knjigi, ki sta sicer za mladino, a sem ju z užitkom prebrala: Dekle s pomarančami, res ganljiva knjiga, in Modrikast sneg, žalostna zgodba o času Stalina in doživljanju tega časa z otroškimi očmi. Zelo dobri knjigi, naslednjič se bom zahvalila gospodu zanju. (smeh)
Trenirali ste smučanje ...
Pri Triglavu, a sem se poškodovala. Edinci smo zelo tekmovalni, kot otrok sem bila razvajena edinka, in na srečo so me dali v šport, da sem se naučila discipline. Ko se za nekaj odločim, grem do konca, sem oven po horoskopu. Imam idejo, potem pa potrebujem ljudi za uresničitev. Biti dober vodja, znati delati z ljudmi, najti v njih najboljše in to potegniti iz njih je najpomembnejše in najzahtevnejše. Včasih mi pravijo, da sem preveč trda, direktna, brez rokavic. Včasih sem mislila: 'Takšna sem, kar vidite, to dobite.' A lahko dobiš veliko več od ljudi, če kakšno stvar poveš na lepši način. To je zelo pomembno.
Je za vas kozarec napol poln ali napol prazen?
Doživljam se kot optimistka. Ne poznam depresije. Imam ogromno energije, mislim, da se stvari da premikati. Ločitev je bila zelo težka stvar zame, družina je šla narazen, to je bil največji neuspeh zame. Da to sprejmeš, ne gre čez noč. No, takrat je bil kozarec bolj prazen. (smeh) Sicer pa tisti, ki me poznajo, vedo, da nisem 'jamrarica'. Sem zelo čustvena, odzovem se na prvo žogo, tako da mi pravijo, naj 'malo diham'. Ni mi pa težko priznati, da sem kaj naredila narobe, in znam se opravičiti. Si pa želim, da bi res včasih prej malo vdihnila. Saj se učimo vse življenje in zdaj pri malo čez štirideset sem se že morala malo obrusiti, porezati vrhove.
Za 42 let ste že kar veliko dosegli. Kaj bodo vaši naslednji izzivi? Boste predsednica vlade?
Ah, kje! V življenju nimam načrtov. Želela sem delati na področju, kjer delam zdaj, in sem izjemno hvaležna, da sem dobila to priložnost in odgovornost. Zdaj gledam, da bi v preostalem mandatu naredila vse, za kar smo se dogovorili, in vso energijo vlagam v to, da bi stvari premaknili na bolje. Ekipa in jaz bova dali vse od sebe, kaj bo potem, pa bomo videli. Delali bomo še dolgo. (smeh)
