Kot pove ministrica, jo je na ministrstvu pričakalo povsem neurejeno stanje. Zdravstveni resor pa ni bil deležen skoraj nobenih resnih sprememb od osamosvojitve naprej.
Ne čudi, da se zato sooča s številnimi pritiski lobijev, ki želijo pristaviti svoj pisker k zdravstveni blagajni. Prav tu se skrivajo razlogi, da večjih sprememb v korist bolnikov do zdaj nismo bili deležni. Temu se zoperstavlja s studioznostjo in predanostjo delu. Zaradi vseh nakopičenih problemov pa je glavno vprašanje, koliko prepotrebnih sprememb ji bo uspelo izpeljati do konca mandata.
Osebna izkaznica: Milojka Kolar Celarc je bila rojena 10. 9. 1951. Leta 1977 diplomirala na ekonomski fakulteti v Ljubljani. V vladah Janeza Drnovška je bila skoraj deset let sekretarka na ministrstvu za finance. Bila je vodja projekta uvedbe DDV ter številnih davčnih zakonov. Ko je postala ministrica za zdravje, se je priključila stranki SMC. Na ministrstvu ji zaradi njene studioznosti sodelavci v šali rečejo »štreberica«.
Že od leta 2004 se na položaju ministra za zdravje ni uspelo obdržati nobenemu ministru za dobo štiriletnega mandata. Nekateri so odstopali celo po nekaj mesecih opravljanja funkcije. Kaj je tako problematičnega, da so ministri odstopali kot po tekočem traku?
Zdravstveni resorje res zelo zahteven, in kot sem že večkrat rekla, je v zdravstvu za 3,2 milijarde razlogov oziroma interesov za odstop. Toliko deležnikov je vključenih in vsak želi za svojo interesno skupino izboriti najboljši položaj. Kar je legitimno. Vendar je minister tisti, ki mora skrbeti za interese prebivalcev ter za vzdržen, solidaren in dostopen zdravstveni sistem, da ne bomo poglabljali neenakosti, temveč jo zmanjševali. Zavedam se, da dostop do zdravstvene storitve ne more biti odvisen od globine bolnikovega žepa. Če se malo pohecam, je veliko resnice v tem, da bodo spremembe prave takrat, ko nobena od interesnih skupin ne bo zadovoljna z njimi, takrat bodo te spremembe prave za ljudi.
Kar pa je verjetno najtežje doseči?
Res je zelo naporno, ni enostavno, gre za zahtevno delo. Dva zakona, ki sta tik pred tem, da gresta v vladno proceduro – zakon o lekarniški dejavnosti, ki ni bil spremenjen že od leta 1992 in uvaja za paciente in sistem precej dobrih novosti, ter zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o zdravstveni dejavnosti. Pri slednjem smo se zelo dobro uskladili z vsemi deležniki zdravstvene nege, saj urejamo to, kar bi moralo biti, zaradi EU-zakonodaje, urejeno že leta 2004. Z zdravniško zbornico smo se usklajevali, vendar se z njimi konceptualno razhajamo. Kot veste, se oni zavzemajo za več zasebnega v zdravstvu kot ta vlada, ki ima v koalicijski pogodbi zapisano krepitev javnega zdravstva. Kljub temu se še usklajujemo, a popoln konsenz očitno ne bo mogoč, še posebej ker gre za zajetne in zahtevne spremembe.
V preteklosti ste omenjali tudi neurejeno stanje, ko ste postali ministrica …
Težko vam povem, kaj me je pričakalo 19. septembra 2014, ko sem prišla na ministrstvo. Najprej sem dobila v podpis aneks za sanacijo onkološkega vodovoda za 500 tisoč evrov. Kot veste, smo sanacijo opravili predčasno, brez podražitvenega aneksa in s skoraj milijonom privarčevanega denarja. Če ne bi imela toliko delovnih izkušenj na različnih področjih, bi bilo že ne vem kaj vse vmes.
Iz urgentnih centrov so prišli: »Ministrica, mi tega ne moremo dokončati v roku, ker se že pol leta ne morejo zmeniti, kakšne naprave bodo kupili. Propadal bo denar, vračali bomo.« Naredila sem sestanek, jih posadila v moji pisarni in dejala: »Če se danes ne boste zmenili, vas ne bom spustila ven.« Od prvotno ponujene cene 8,9 milijona evrov, s tem da smo postavili tehnične standarde opreme, smo vse dobili za 5,6 milijona. Prihranili smo 3,3 milijona, več kot 30 odstotkov. Še danes mi mnogi direktorji rečejo, da urgentnih centrov ne bi bilo, če ne bi ravnala, kot sem.
Velik problem so tudi vse dražja zdravila. Tudi v farmacijo je namreč prodrla logika trga. Cene se že od devetdesetih let dražijo. Primarni interes je postal prodaja in zaslužek, ne pa zdravje ljudi. Profiti farmacevtskih korporacij pa so se v tem času povečali za več kot tisoč odstotkov in so večji kot v vseh ostalih sektorjih. Proti temu smo verjetno nemočni?
Slovenija si kot majhna država z dvema milijonoma ljudi ne more in ne sme privoščiti, da bi našim otrokom in mladim zapustila sistem, kot je ameriški, kjer si lahko zdravstvene storitve privošči samo tisti z denarjem. Majhna populacija je problem, prav tako kupna moč, nivo pokojnin. Zdravstvena tehnologija gre zelo hitro naprej. Na trgu so nova, inovativna, draga zdravila. Za multinacionalke smo glede porabe nezanimivi. Pogosto se dogaja tudi to, da so recimo stara in preizkušena učinkovita zdravila »prepoceni« in jih zato farmacevtska podjetja umikajo s trga. Posebej se moramo truditi, da bomo sledili razvoju in da bomo našim ljudem lahko zagotavljali tudi inovativna, draga zdravila. Zato sem posebej aktivna v EU. V povezavi z večjimi državami bi se skupaj pogajali za cene, ki bi bile glede na količino nižje. Ker multinacionalke ne kažejo veliko interesa za dogovor, se skušamo z manjšimi državami dogovoriti za skupna javna naročila za draga, inovativna zdravila. Na to temo bomo imeli zgodaj jeseni na Portugalskem zelo pomembno srečanje.
Da je kapital, ko enkrat vdre v sistem, težko omejiti, kaže tudi dopolnilno zdravstveno zavarovanje, ki za svoje delovanje požre več deset milijonov evrov letno, ki bi še kako prav prišli zdravstvu. Obenem pa tudi enakomerno obdavči bolj in manj premožne. SMC, katere članica ste, je pred volitvami najavila ukinitev dopolnilnega zavarovanja. Kdaj jo lahko pričakujemo?
Sledimo programu, koalicijski pogodbi, tudi analiza je pokazala, da zavarovanje v taki obliki ne more ostati, ker je to najslabša možna rešitev. Prvič naj povem, da to po svoji vsebini sploh ni pravo, prostovoljno zavarovanje. Praktično vse storitve so plačane iz dveh virov, odvisno je samo, kakšen je odstotek. Vemo, da so premije regresivne, da plačajo enako upokojenci in tisti z najnižjimi dohodki kot menedžerji. To je velika slabost. Naslednja velika slabost je, da se veliko denarja, od 40 do 50 milijonov, porablja za obratovalne stroške delovanja teh zavarovalnic, brez kakršnekoli dodatne vrednosti. To je, za lažjo predstavo, letni proračun na primer novomeške bolnišnice. Denar gre za dobičke, tudi za takšne banalne primere, kot je recimo 14 tisoč zastonj vinjet, kar je odneslo skoraj dva milijona evrov, zbranih za zdravstvene storitve, ne za vinjete! To je okoli 140 operacij kolena. Zakaj? Samo zato, da si zavarovalnice druga od druge prevzemajo zavarovance. Tak majhen trg si ne more privoščiti tega. Ker bo to pomenilo dvig premij, dvig stroškov zdravstvenih storitev in slabšo dostopnost.
Pripravljamo predloge, ki bodo vključeni v nov zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju tako, da bo to z najmanjšimi obratovalnimi stroški prišlo v zdravstveno blagajno in bo porabljeno za plačilo zdravstvenih storitev.
Kdaj ga nameravate dati v proceduro?
Kot je predvideno v programu vlade, do konca letošnjega leta. Hkrati bomo do takrat pripravili tudi zakon o vodenju zdravstvenih zavodov, zakon o kakovosti in varnosti, spremembe zakona o pacientovih pravicah, lekarniško in zdravstveno dejavnost pa tako, kot sem že povedala, dajemo v vladni postopek. Z ministrstvom za delo delamo na dolgotrajni oskrbi. Uskladili smo veliko stvari, od košarice, pravice do enotne vstopne točke, izvedeniškega organa in tako naprej. Ta zakon bomo morali pripraviti skupaj z zakonom o zdravstvenem varstvu in zavarovanju.
V ljubljanskem kliničnem centru afer kar ni konec. Najbolj razvpit je bil primer Radan, v zadnjem času tudi primer Zimmermann. Takšni primeri so še posebej skrb vzbujajoči. Izpostavljata se tudi pomanjkljivo zbiranje podatkov in nadzor nad početjem zdravnikov.
Kot človeku in tudi kot ministrici mi je žal za vsako slabo izkušnjo, ki jo imajo ljudje v zdravstvenem sistemu. Vsako neuspešno zdravljenje je travma za bolnikove bližnje, če gre za napako, je tragično, če pa za malomarnost, nedopustno. Na ministrstvu se zavzemamo za ureditev področja kakovosti in varnosti, za kar skrbi naša državna sekretarka Sandra Tušar, in zakonodajne osnove bomo predstavili še letos. Področje kakovosti in varnosti je obstalo pred leti, kar ni dobro. Delovna skupina intenzivno pripravlja kazalnike kakovosti storitev. Vzpostaviti želimo službo, ki bo sistematično spremljala kvaliteto storitev in varno obravnavo pacientov.
Delovna skupina pripravlja tudi delovni telefon, kamor bi se lahko pacienti obračali. Vsekakor pa moram povedati, da vsak izid zdravljenja, ki ga individualno ocenjujemo kot slabega, ni afera. Zdravstveni delavci so v prvi vrsti na svojih delovnih mestih zato, da nam pomagajo. Pri tem se jih večina, trdno verjamem v to, predano trudi. Posegi pa so povezani s tveganji, ki so statistično dokazana, in vsem se ni mogoče izogniti. Primera otroške srčne kirurgije in Radan pa sta seveda zunaj tega okvira, o katerem govorim. Vseeno je treba v zavodih spodbujati prijavljanje vsakega odklona in njegovo obravnavo po zato pripravljeni poti. In to ne sme postati afera, temveč način preprečevanja ponavljanja napak! Samo tako je mogoče izboljšati delovanje sistema.
Problem so tudi birokratski zapleti, kjer niso kriti stroški posameznih operacij. Posebej pretresljiv je bil primer malega Reneja, ki so mu pri nas hoteli odrezati nogo, ker mu niso hoteli plačati dragega zdravljenja v tujini. To so nato krili prostovoljci, ki so zbrali denar in rešili njegovo nogico. Takšni primeri močno vplivajo na ugled zdravnikov. Kako to komentirate?
Vedno mi je hudo in me kot človeka še posebej prizadene, kadar gre za otroke. Seveda je hudo, kadar človek ne dobi zdravljenja, za katerega misli, da mu pripada. Vendar smo na ministrstvu odgovorni za sistem, ki mora skrbeti za vse ljudi in torej ne more izhajati iz posameznih primerov. Nobena država na svetu, no, verjetno res le Katar, ni tako bogata, da bi lahko plačala prav vsako zdravstveno storitev. Vendar moram povedati, da imamo pravila za čezmejno bolnišnično zdravljenje, ki ga financira zdravstvena blagajna, ko so v Sloveniji izčrpane vse možnosti. V primeru, ko obstajajo možnosti zdravljenja v tujini, ki ima boljše rezultate zdravljenja, konziliji napotijo bolnike na takšno zdravljenje v tujino. O konkretnem primeru ne morem govoriti, ker podrobnosti ne poznam. Bomo pa pri pripravi nove zakonodaje preverjali sedanje rešitve, ali so dovolj argumentirane, ali so postopki dobri.
Manj je znano, da imate tudi svoj vrt in da izdelujete svojo marmelado. Sodelavci vedo povedati, da delate po cele dneve in da so včasih zaskrbljeni zaradi vas. Koliko časa vam sploh ostane za vaše hobije?
Doma smo imeli kmetijo in stik z zemljo mi res veliko pomeni. Zato so moji hobiji že dolga leta povezani predvsem z delom na zemlji. Delo na vrtu in stik z naravo me sproščata. Dajeta mi novo energijo. Morda je tudi to razlog, da v 40 letih še nisem bila na bolniški. Včasih se pohecam, da bi lahko dobila kakšno boniteto za to. Na žalost je zdaj res tako, da zaradi odgovornega delovnega mesta prihajam zelo pozno domov. Dostikrat vratar ob desetih zvečer pride pogledat, ali je z mano še vse v redu. Ko zapira železna zunanja vrata, mu rečem: »Ja, ja, saj že pakiram.« Ampak že celo življenje sem navajena takega delovnega ritma.
Vam bo kar dolgčas, ko boste odšli v pokoj?
Sama sebi tega skoraj ne upam priznati. To pa znajo vsi povedati, ki me poznajo – da bom sitna. Človek mora biti čim dlje fizično in psihično aktiven, in če imaš ideje, težko sediš doma in si v pokoju. Najdeš neke stvari za realizacijo idej in fizično aktivnost. Učiš se do smrti. Človek se mora seznanjati z novimi stvarmi. Sama delam stvari z dušo.
Kaj so najpomembnejše zadeve, ki bi jih radi pustili. Kakšne so vaše prioritete?
Zame so ključni cilji in cilji so izziv. Kot sem rekla že mnogokrat, je dela za najmanj dva mandata. Ne bi prevzela tega ministrstva in se mimogrede reaktivirala iz pokoja, če ne bi točno vedela, kaj je treba narediti. Vse aktivnosti so zastavljene z usmerjenostjo v ta cilj. Goran Klemenčič mi reče: zdravstvo deluje, dobro so poskrbeli zame. Židan mi reče: imel sem hepatitis, zdravstveni sistem deluje. Ljudje hvalijo obravnavo v novih urgentnih centrih. Ampak takih glasov se ne sliši, bolj se sliši Možino, Kuštrina, čeprav mi zdravniki pravijo, da ne podpirajo vseh idej vodstva zdravniških organizacij. Imam pa dober občutek in spanec, kar nekaj šteje.
Na koncu mandata bi želela, da bi zmanjšali neenakosti med regijami, povečali dostopnost, varnost pacientov, kvaliteto storitev, da bodo zdravstveni delavci bolj zadovoljni, ker upam, da bomo končno odpravili uravnilovko plačnega sistema. Spremembe moramo uvesti, da bomo pripravljeni na demografske trende, in tudi zato, da bomo mladim zapustili dober zdravstveni sistem. Ta vlada se je zavezala javnemu zdravstvu in slabih kupčij ne bom sklepala. Veste, samo minister za zdravje skrbi za vse ljudi, in tega se zavedam.
Mogoče so to razlogi, da me volja in energija držita pokonci.
