Naš znani kostumograf Alan Hranitelj je ustvaril kostume za dve operi, ki ta mesec prihajata na oder ljubljanskega SNG Opera in baleta, in sicer Samorog in Tosca. Snovanje in izdelava kostumografije je večplasten proces, ki ga že na samem začetku zaznamuje režiserjeva vizija, pojasni Alan. »Moje delo je, da s kostumi pomagam udejanjiti režiserjeve ideje,« pravi, pri delu pa ga vodi predvsem želja, da kostume zasnuje tako, da se umetniki v njih dobro počutijo. »Vedno ustvarjam z mislijo na tistega, ki bo kostum nosil. Če ga poznam osebno, je to seveda veliko lažje, sicer si pomagam s fotografijami. Na srečo osebno poznam veliko naših umetnikov in za mnoge lahko rečem, da smo skupaj rasli,« pove in doda, da je osnova vsakega kostuma skica, pri izdelavi pa se prilagajajo igralcu, pevcu ali plesalcu. »Upoštevam tudi njihove posebne želje. Če na primer nekdo ne želi globokega dekolteja na hrbtu ali visokega razporka na nogi, kostum pač ustrezno prilagodim.«
Ko so skice narejene in materiali izbrani, rokave zavihajo mojstri, ki kostume izdelajo. Hranitelj, ki je nekoč marsikaj tudi sam zašil, priznava, da v zadnjih letih šivanke ni držal v roki. »Navsezadnje ekipe naredijo tako, kot je treba. Šivilje, klobučarji, čevljarji, to so moji ljudje, zame najbolj pomembni. Nanje gledam kot na družino in kljub temu da so profesionalci, z njimi vselej vzpostavim osebni, človeški stik.« Kostumi nastajajo v gledališkem ateljeju, kjer kostumograf sodeluje v procesu izdelave. Ko so nared, sledi kostumska vaja, ki razgali morebitne pomanjkljivosti. »Izkaže se na primer, da kakšen kostum pri hoji po stopnicah pevca ovira. Vse to sicer preverjamo že med izdelavo, vendar se šele na odru pokaže, kako kostum dejansko deluje.«
Alan svoje kostume spremlja vse do premiere. »Predstavo vedno spremljam v zaodrju, pa še to le toliko časa, kot je potrebno, da se prepričam, da je s kostumi vse v redu. Potem grem. Med premiero seveda razmišljam o kostumih, skrbi me, ali je vse v redu, po premieri pa pustim, da gredo svojo pot. Priznam, da je zame danes to precej lažje kot pred dvajsetimi leti.« Alan je znan tudi po tem, da z lahkoto dela več predstav naenkrat. »Sem zelo organiziran človek in zlahka preskakujem med različnimi projekti in stili. Pravzaprav mi to pri delu celo pomaga. Nekateri se specializirajo, delajo na primer samo balet, samo opero, samo zgodovinske teme, meni pa ustreza raznolikost. Nekoč sem lahko delal celo po sedem ali osem projektov hkrati, a zdaj tega ni več. Malo je kriv covid, malo pa so kriva tudi moja leta.«
