Janez Pirnat, rojen leta 1932 v Ljubljani, je bil sin likovnega umetnika in profesorja Nikolaja Pirnata ter pisateljice Nade Kraigher. Prvi pouk risanja in modeliranja je dobil pri očetu, po njegovi smrti pa v delavnici kiparja Jakoba Savinška. Najprej je študiral arhitekturo, nato pa kiparstvo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je leta 1957 diplomiral.
Specialistični študij je končal z nalogo Slovenska oblika impresionizma v delu Ivana Groharja. Leta 1967 je za leto dni odpotoval na izpopolnjevanje v ZDA. V zadnjih desetletjih je veliko ustvarjal v Istri, kjer je najraje klesal v kamnu, med drugim je sodeloval tudi pri organiziranju umetniškega istrskega mesteca Grožnjan.
Večja kiparska dela in spomeniki Janeza Pirnata stojijo v številnih slovenskih mestih, v Ljubljani je poznan njegov spomenik partizanskim generalom in Francu Rozmanu - Stanetu. Leta 1984 je dobil tudi Župančičevo nagrado mesta Ljubljane za kiparstvo.
O kiparju je nekoč umetnostni zgodovinar Peter Krečič zapisal, da je bil zavezan človeški figuri, kar naj bi bila osrednja umetnostna tema v kiparski družini Pirnatovih. Bil je tudi med prvimi, ki so vprašanje kiparskega izraza zastavili kot iskanje možnosti za podajanje skozi snovnost kiparske gmote in obenem s posegom v njeno jedro, pa tudi kot raziskovanje učinkov kontrasta med grobo neobdelano, kiparsko zvečine kamnito strukturo ter navdihnjenim posegom vanjo, je med drugim zapisal.
Pirnat pa je o sebi nekoč dejal: "Sem človek kamene dobe, kamnosek, zaljubljen v vse staro, čim starejše."