Pred kratkim ste na odmevni razstavi Princ popa na ogled postavili najvidnejša dela sedemletnega ustvarjalnega obdobja. Kaj vse lahko vidimo na razstavi? Kako ste se odločili, kaj vključiti v razstavo?
Prince of Pop je naslov, ki poleg moje obsesije s popularno kulturo nakazuje na povezovanje del s filozofijo in tehniko poparta. V nasprotju s klasičnim portretiranjem, ki beleži ljudi »tukaj in zdaj«, posameznike raje prikazujem večje od življenja oziroma v stilu mogočne prezence renesančnih kipov ali stripovskih superjunakov. Na razstavi je tako mogoče videti 20 fotokolažev, ki se držijo načela transformacije, zato lahko rečemo, da bo vsaka podobnost z resničnimi osebami zgolj naključna. Prav tako bo mogoče naleteti na moj prvi produkt, in sicer set igralnih kart pod imenom Cloudy Cards, ki predstavlja portrete kraljic, kraljev, pobov v mojem značilnem stilu. Če torej Madonna velja za kraljico, Jackson za kralja ter Britney za princeso popa, popularna kultura »uradno« nikoli ni dodelila titule princa, ki si jo tokrat za dva meseca prisvajam sam. (smeh)
Sedem let je dolga doba, ampak vseeno, zakaj prav sedem let?
Sedem let naj bi v duhovnem smislu veljalo za zaključek nekega obdobja, kar se je v mojem primeru več kot očitno tudi izkazalo. Za mano je namreč prva ustvarjalna faza (2013–2020), zdaj pa že korakam dalje v neznano oziroma v tako imenovano zrelejše obdobje ustvarjanja.
Kot vizualni umetnik ste nase opozorili že večkrat. Kako bi sami opisali svoj stil ustvarjanja in svoje umetnine, ki so mešanica fotografije in kostumografije?
S svojim delovanjem si predvsem prizadevam opravičiti velikokrat zapostavljeno dejstvo, da je fotografija v prvi vrsti ena izmed umetniških zvrsti, in ne obrtniška dejavnost »škljocanja«. Na terenu dedkovega slikarskega ateljeja, ki sem ga pretvoril v fotografski studio, se tako ukvarjam z beleženjem vnaprej zamišljenega kostumografskega koncepta. Naravne subjekte torej pretvarjam v nadnaravne, pri tovrstnem pristopu pa je vsekakor nujno ohranjanje otroške naivnosti.
Koliko časa v povprečju nastaja ena vaša umetnina?
Kar dolgo časa, približno toliko, kot slikar potrebuje za dokončanje slike. V nasprotju z zavajajočimi instantnimi trendi v fotografiji sem se namreč vedno raje zgledoval po brezčasnosti umetnin starih slikarskih mojstrov – zato bi zase celo prej rekel, da slikam s fotoaparatom, in ne fotografiram. Ujeta podoba na kameri zame namreč predstavlja zgolj skico, ki šele skozi proces fizične ali digitalne postprodukcije uspe doseči želeno formo. Za mano je torej mnogo neprespanih noči, saj sem obenem pristaš kolaža, ki pa lahko dodatno oteži in podaljša pot do uspeha. Tovrstna tehnika namreč predstavlja sestavljanko mnogih harmoničnih elementov, ki bodo na koncu tvorili eno samo fotografijo, zato je dolžina procesa izključno odvisna od tvojega perfekcionizma oziroma odločitve, kdaj boš naposled presekal delovni proces, se odrešil muk in dal izdelek na ogled.
Od kod črpate navdih?
Navdih največkrat črpam iz grške mitologije, italijanske renesanse, francoske burleske, baroka in rokokoja, biblijskih zgodb, sovjetske propagande, ruskega baleta, japonskega animeja, angleškega cirkusa, ljubljanske secesije, ameriške pop kulture in še bi lahko našteval. Zase pravim, da sem iskalec lepote. Poslanstvo moje ekspresije pa je zato velikokrat nenatančno razumljeno, saj znajo dela občinstvo zlahka zaslepiti s svojo zadovoljivo površinskostjo, le vztrajnim pa se uspe dokopati tudi do njenih globin. V delih se namreč nežno ukvarjam tudi z družbeno perečimi tematikami, ki pa so namerno zavite v celofan.
Kdaj ste prvič začutili, da imate umetniško žilico?
Verjamem, da imamo Sovretovi to v krvi in da je kanček talenta vsekakor deden, vse ostalo pa je nato odvisno izključno od posameznika. Ključno je bilo tudi moje odraščanje v hiši dedka, akademskega slikarja Sava Sovreta, ki je bila obkrožena s podobami iz starinarnic, in če že kot otrok vsakodnevno opazuješ nekaj takega, se vate vsekakor vtisne ljubezen do klasične estetike.
Čeprav ste poznani kot vizualni umetnik, ste zdaj tudi študent AGRFT, kajne?
Prav zaradi svojega neprestanega združevanja fotografije s kostumografijo sem se po zaključenem dodiplomskem študiju fotografije odločil izpopolniti še drugo polovico svojega zanimanja s podiplomskim. Od nekdaj sem se namreč rad skozi modo izražal na polju umetniške fotografije oziroma oblačil svoje modele v zamišljene like pred fotografiranjem, zato je moje večletno zbiranje oblačil iz druge roke v kombinaciji z rekviziti z bolšjih sejmov prišlo še kako prav.
