Zaljubljen v oder in čarovnijo življenja, ki se dogaja pred in za zaveso. Z močnim zavedanjem, da je pred njim manj, kot je že za njim, a tako pač je. Rad praznuje. Življenje brez praznikov bi bilo prazno, ne pove prvič in bo z veseljem še kdaj ponovil. Letošnji prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo.
Preden sem ga obiskala, sem ga poslušala na Valu 202. Obsedela sem na fotelju, kot deklica, ki želi do konca poslušati pravljico za lahko noč. Hotela sem izvedeti, kdo je ta človek z vibracijo bitja, ki se zdi tako blizu Resnici. Nekdo, ki pove tudi kaj, kar bi marsikdo prikril. Zdel se mi je kot nekdo, ki nima več časa za pretvarjanje. Za igre. Nekdo pač, ki je sam postal resnica. Ta občutek me je prevzel in želela sem ga srečati v živo, tega človeka, za katerega sem šele proti koncu izvedela, da je Janez Mejač, letošnji Prešernov nagrajenec. Nekaj dni po slovesnosti v Cankarjevem domu sva bili s fotografinjo povabljeni v njegovo domačo dnevno sobo. Z ženo Katarino sta naju sprejela točno opoldne, ko je čas za kosilo. Posebna čast je bila to, sem izvedela ob slovesu.
Fotografinja je na steni opazila manjšo črno-belo fotografijo maršala Tita, tako da so bili prvi stavki namenjeni Titu in spominu na lov za diplomate oziroma slavje po njem, na katerem je, ne samo enkrat, nastopil Janez Mejač. Z Vido Volpi, soplesalko, sta po »žurki«, ko so nastopajoče z avtobusom peljali domov, vsak na svojem sedežu za darilo dobila mrtvega fazana. »Veliko dela je bilo s perjem, ampak divjačino imam rad na jedilniku.«
Veliko je bilo povedanega zadnje dni o življenju Janeza Mejača, baletnega plesalca, koreografa, vodje ljubljanskega Baleta, tako da si je na modre lističe vnaprej zapisal, kar bi še rad povedal, pa ga novinarji še niso vprašali. Nekaj časa se je držal začrtane poti, potem pa si je dovolil, da je pogovor stekel po svoje.
Iz svetlo modrega fotelja. »Življenje baletnega plesalca je vznemirljivo. Ni težaško, ampak težavno delo. Pestro je bilo moje življenje, od mladih nog, med vojno in vse do danes. Nisem bil baraba, ampak vedno sem pa rad kaj ušpičil. Imel sem srečo, da sem ostal živ. Po vojni sem razdiral mine, ki so bile večje od mene. Pri šestih letih sem zažgal drvarnico. Če ne bi bilo moje sestre, bi vse pogorelo. Pa potem v gimnaziji – ni bilo proslave, da ne bi deklamiral. Lahko bi šel na AGRFT, lahko bi študiral solopetje, še ena smer, ki me je vlekla, pa je bil balet. Bil sem na križpotju.«
Pa se je spomnil enajste državne gimnazije, kjer je za prvega aprila profesorici za slovenščino na zadnjo plat prilepil listek z napisom prvi april. To je bilo smeha po hodnikih, je povedal in v svojem izvirnem pripovednem slogu nadaljeval, da je kasneje priznal, da je bil on ta lump. Zaradi svojega odkritega značaja je dobro hodil skozi burne čase. In potem so mu misli ušle k Stanetu Medvedu, ravnatelju višje gimnazije, ki mu je primazal več klofut, vendar ker sta bila z očetom prijatelja in sta skupaj igrala nogomet, niso kaj preveč razpredali o vzrokih zanje, o klofutah pa sploh ne. Tako je bilo takrat. Ob misli na očeta so se pojavile nove slike. Prva iz leta 1948. »Ravno v baletno šolo sem šel prvič, ko mi reče oče, naj pridem k njemu v pisarno, ki jo je imel za današnjim Opera barom. In sem šel. A streslo me je leta pozneje, ko sem v to isto pisarno prišel po 35 letih kot vodja Baleta. Ko je ta nekdaj očetova pisarna postala moja.«
V Ljubljani, na Krasu in Cresu. Precej veliko hišo je zamenjal za svetlo stanovanje, do katerega vodi ravno prav stopnic. In kar je bistveno, za blokom, kjer živi sedem strank, ki si med seboj pomagajo in bodo v soboto, 24. februarja, vsi skupaj praznovali Prešernoslavje (zavrteli bodo odojka in film spominov na življenje svojega najboljšega soseda), je sedem gredic. Pravzaprav konkretnih vrtov, na katerih povezani prebivalci pridelujejo vsak svojo zelenjavo. Kadar ni v Ljubljani, je ali na krasnem Krasu ali pa na Cresu. Na jugu otoka je našel vasico s sedmimi hišami, do katere vodi kozja cesta, kjer se stežka srečata dva avtomobila. In to mu je drago. Kot mu je draga vas Draga, kamor zahaja zadnjih 18 let in si želi, da bi jo lahko še čim večkrat obiskal.
Moti ga izraz baletka
Ali ne zveni lepše balerina ali baletna plesalka? Besedo baletnik še nekako prežveči, ampak lepše zveni baletni plesalec. »V današnjem času so za vsakim vogalom sodobne plesne skupine, toda s fundamentom klasike jih je zelo malo. Ples je cokla v umetnosti, ampak ples je enakovredna umetnost. Včasih je bilo za zaposlitev baletnih plesalcev bolje poskrbljeno. Angažma dobivajo zunanji sodelavci, namesto da bi sprejeli medse nove člane v baletni ansambel. Umetniško osebje se zmanjšuje na račun drugega osebja, tudi pisarniškega. V Ljubljani ni slovenskega koreografa, ki bi na oder postavil celovečerni klasični balet. V Mariboru imajo npr .Valentino Turcu. So dekleta, ki gredo proti petdesetim, čakajo na leta, da bi se lahko upokojila, medtem ko nove ne pridejo do redne zaposlitve, delajo na kratkotrajne pogodbe od ene do druge predstave brez rednih delovnih razmerij. Zakaj je potrebno toliko grobega rezanja, zategovanja vratu umetnikom? Posredovanje znanja novim baletnim plesalcem je pomanjkljivo. Nove generacije ne poznajo bivših starejših plesalcev, povojne generacije, kot da jih nikoli ni bilo. To govorim tudi za operne pevce. Se sploh spomnimo, kdo je Rudolf Francelj, Drago Čuden, Miro Brajnik, Vekoslav Janko, Fritz Lupša, Nada Vidmar, Vilma Bukovec? Vrhunski pevci, a danes nihče več ne ve zanje. In moje plesne partnerice Tatjana Remškar, Lidija Sotler, Vida Volpi, Magda Verhovec. Tako rad sem jih imel, ker so bile bogate tukaj.« In se je pogladil po srcu.
Vera v življenje. Najin pogovor je ubral svojo pot po še ožji kozji stezici, ko sva odkljukala zamišljeno. Vprašala sem ga, v kaj verjame. »Vsak v nekaj verjame. Verjamem. Verjamem.« Potem ko sva pojasnjevala in iskala besede, s katerimi bi opisala Janezovo vero, sva se dotaknila strahu. Ga je česa vendarle strah? Rekel je: »Upam, da potem enkrat, ko bo vsega konec, ne bom sam. Tam. Težko mi je že ob sami misli, da bomo vsi nekoč tam zgoraj. Izogibam se teh misli, ko se bo treba posloviti in reči adijo, prjatelji, adijo, teater, adijo, moji naljubši, adijo, čarovnija življenja ...« In potem sva sedela v tišini. Kanila je solza. »Občutljiv sem, to pride z leti. Dajte še en piškotek.« Ob piškotku se je spomnil na Zojo, petletno vnučko. Njen očka jih je spekel, piškotke. Njena mami pa je čelistka Katarina Jericija.
Zoja. »Dolgo sem čakal in dočakal vnukinjo. Rodila se je na petek, trinajstega, 2013. Saj ne vem, ali so res geni, ampak punčka že zdaj po prstkih hodi in nosi plesne oblekice.« Dedek je komaj čakal na 14. februar, ko je prišla na obisk. Mizo bo odmaknil ob steno, da bo imela prostor za svoje vragolije. S Katarino rada gostita sorodnike in prijatelje, in vsak praznik, pa naj si bo božič, Miklavž, rojstni dnevi, so priložnost, da se srečajo. Brez praznikov bi bilo življenje prazno, je prepričan Janez, ki ima v glavi še veliko načrtov in ciljev, ki ga držijo v dobri kondiciji. Brez njih, je rekel, se človek hitro poleni. Vsakovrstnih ciljev mu res ne zmanjka, od baročnih plesov, ki jih uči blejske plesalce, do branja dobrih knjig. Naslednja knjiga, ki ga čaka, na primer, je kar zajetna. 600 strani je napisala o svojem življenju primabalerina Maja Plisecka …
Očetje in sinovi. Vloga dedka mu je ljuba, vlogo očeta je tudi jemal zelo zares. Pomislila sem, da jo je svojima sinovoma želel odigrati drugače, kot jo je njegov oče, vendar tega nisem rekla na glas. On je bil moški, ki pleše, in na to je bil ponosen. 84 solističnih vlog, prejemnik najvišjih nagrad za umetniško delo. Kot je nekoč dejal že njegov učitelj Pino Mlakar: bil je plesalec fantovskega kova. A vendarle plesalec, kar je za očete tiste generacije bilo težko sprejeti. »Mojemu očetu ni bilo najbolj pogodu, da sem šel za baletnega plesalca.«
Ne glede na sinove vrhunske umetniške dosežke ni zmogel brezpogojno sprejeti njegove poklicanosti. Nikoli ga ni prišel pogledat v gledališče. Nikoli ga ni pohvalil, da je dober v svojem poklicu, zato pa ga je vseskozi spremljala in podpirala mami.
S prvo, pokojno ženo ima dva sinova, Žigo in Tilna. Prvi je med drugim pevec glasbene zasedbe Ni važn. Nekoč je bil prvak v plavanju. Oče Janez se je spominjal tekem po vsej Jugoslaviji, kjer je bil poznan kot eden najbolj navdušenih navijačev. To so bili časi bratov Petrič in Žige Mejača, danes 52-letnega moškega, ki živi na Krasu in je med drugim pred tremi leti na 50. obletnici očetu Janezu in njegovi ženi Katarini zapel: »Samo jednom se ljubi.« Slastne piškote, oblite s čokoladnim prelivom, ki so ponujeni vabili na klubski mizici, pa je spekel njegov mlajši sin Tilen. »Florentinci, z mandljevimi lističi in čokolado, so moji najljubši.«
Prešernova nagrada. »Jaz pravim: Prešernova je lepa nagrada. Med lepe ljudi so me dali v vrsto. Toda čez kakšen mesec nihče več ne bo vedel, kdo je bil nagrajenec.« Ko je šel na oder, ga ni bilo strah. »Oder je oder. To je moj dom. Tam se dogajajo čarovnije ...« Govora, je rekel, se ni učil na pamet, to je znal samo neprekosljivi Zlatko Šugman, treme, da bi se tresel, ni imel, si je pa pred govorom, tako kot nekoč pred plesnimi predstavami, rekel, če bo šlo kaj narobe, bo pa šlo, saj smo samo ljudje. »Lepo mi je bilo pred tolikšno publiko, ko so ljudje vstali, in preden sem odšel, sem se poklonil, tako kot včasih. Iz svoje notranjosti sem pokazal, kaj čutim in kaj mi pomeni ples ... Uf, koliko lepega se da povedati s telesom. To niso fraze. Ko si zaljubljen, je sploh treba govoriti? Še tistih dveh tako lepih besed ni treba izreči. Samo objeti in čutiti je dovolj. In starejši smo, bolj smo odkriti, lažje si rečemo med samo: rad te imam.« Tule so se Janezove oči spet orosile. Za nekaj sekund sem ga izgubila, a se je hitro vrnil. »Sem malo zašajtov,« je rekel in se hitro popravil: »S poti sem skrenil; tako smo včasih doma na kmetih rekli. Po rodu sem Dolenjec.« To močno občutenje, ranljivost, si človek z leti dopusti, je rekel. Ob doživljanju toliko lepega in krutega preprosto ni več časa za skrivanje čustev. Privrejo na dan. Človek ne igra. Samo je. Postane resnica svojega bitja in bivanja.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
