Pogovor z njo je tekel umirjeno, Saša govori v prekrasni slovenščini, njene besede so izbrane, lepe, pretehtane. Saša je umetnica. Z veliko začetnico. Pisateljica, pesnica, dramatičarka, igralka, predavateljica. Za igralske stvaritve je letos dobila Borštnikov prstan za življenjsko delo, največjo in najprestižnejšo slovensko igralsko nagrado.
Čeprav sva komaj našli čas za pogovor, saj je Saša zelo zasedena: zaposlena je v ljubljanski Drami, ima vlogo v filmu Ne bom več luzerka, predava bodočim igralcem na AGRFT in še kaj. A kadar si vzame čas, si ga vzame zares. Takrat se ji nikamor ne mudi, osredotoči se na človeka, s katerim je, in ga posluša ter se pogovarja, kot da sta sama na svetu. Tako sem se tudi sama, po dolgem času, pa ne vem, če že sploh v katerem intervjuju, popolnoma sprostila in sledila njenim mislim, in tem so sledila moja vprašanja. Na koncu sprehoda in pogovora nisem bila izčrpana kot po navadi, ampak polna nove energije. Pa je bil najin pogovor tudi poln solznih oči, kadar sva se dotaknili njenega preminulega očeta, velikega pesnika Toneta Pavčka. Saša je poskrbela za njegovo zapuščino, prepisovala in urejala je njegove pesmi, ki jih sam ni utegnil ...
Borštnikov prstan
Najin pogovor sem začela s priznanjem, ki ga bo dobila. Kaj ji pomeni ta prestižna igralska nagrada? »To nagrado pojmujem tudi kot potrditev skupinskega dela v gledališču, kjer profesionalno delujem že skoraj 40 let. Začela sem pri dvanajstih ali trinajstih letih pri Dragici Ahačič, pionirki na področju gledališke vzgoje za mlade. Mislim, da so mi to nagrado omogočili vsi, ki delajo v gledališču, pri filmu, na radiu in na televiziji. Moj poklic, igralstvo, je odvisen od skupne energije. Seveda mora vsak slediti svoji notranji intuiciji, delati na sebi, ampak na odru ni prizora brez dobrega soigralca, ni dobre predstave brez dobrega besedila, odličnega režiserja, dramaturga, lektorja, scenografa, kostumografa, lučnih mojstrov, tudi vseh za odrom: maskerjev, garderoberjev, odrskih delavcev ... Celo snažilka, ki ne bi spoštovala posvečenosti odra, bi lahko zrušila koncentracijo, ampak to se v vseh letih, odkar sem v tem poklicu, ni zgodilo. Večinoma sem naletela na podporne ljudi. In skozi to izkušnjo gledam tudi na nagrado, ki je to leto dodeljena meni, naslednje leto pa bo nekomu drugemu, ki je imel to srečo, da je v življenju naredil presežek.«
Začetek pri dvanajstih?
Očetova zapuščina
»Skoraj ni tedna, da se ne bi ukvarjala z očetovo literarno zapuščino. Sledim obljubi, ki sem mu jo dala pred smrtjo. Pet let sem potrebovala, da sem prepisala, napisala spremna besedila in se dogovorila z založniki, posthumno je izšlo šest knjig. Angeli, Ah, srce to moje ljubljeno (uredil in spremno besedo je napisal dr. Matjaž Kmecl), ponovno Juri Muri, pesnitev Don, o kužku, ki jo je napisal tik pred smrtjo ... Neskromno povem, da sem najbolj ponosna na zbirko Rodu in domu, kjer sem zbrala vse neobjavljene pesmi, ki sem jih našla v beležkah, lističih, jih prepisala, zložila po tematiki. To sem doživljala zelo čustveno, zlasti ko sem našla osebne predmete, pero, kakšen madež, zvilo me je, nisem mogla več delati. Napisala sem tudi uvodno besedo, v njej sem se dotaknila njegovega otroštva, mame, očeta …, in to se mi zdi nekaj najlepšega, kar sem kdaj napisala.«
»Morda trinajstih, v osnovni šoli. Kot otrok sem bila introvertirana, rada sem se igrala z lutkami, vključevala dialoge, pri petih letih pa sem dosti časa preživela v Slovenskem mladinskem gledališču, kjer je bil moj oče nekaj let umetniški vodja. Tam sem se okužila s tem čudežnim bacilom. A nisem bila prepričana, da bom naredila sprejemne izpite, imela sem mnogo dvomov, ki jih imam še zdaj.« V osnovni šoli je na proslavah oponašala profesorje, v gimnaziji prirejala recitale, v tretjem letniku se je priključila Šentjakobskemu gledališču.
»Tam sem igrala predstavo skupaj z Drago Potočnjak in ostali sva prijateljici do danes – kar pomeni, da ima gledališče posebno lepilo, ljudje se tam odprejo, navežejo drug na drugega. Gledališče je način življenja.« V četrtem letniku gimnazije je Saša igrala Veroniko Deseniško in kot osemnajstletna dobila zanjo tri nagrade. A zaradi tega njen dvom ni odpadel. »Po naravi sem taka,« je pojasnila. »Vedno se stvari dajo narediti bolje, drugače. Brez dvomov ne bi našla nečesa novega.«
Spregovorila je o Dragici Ahačič, ki je postavila temelje gledališki pedagogiki, pri njej se je prvič srečala s Shakespearjem, besedila je skrčila tako, da so bila primerna za osnovnošolce. Gledališče je odlično za mlade, ker vključuje različne dejavnosti, nekdo nima igralskega daru, a zna narediti sceno, glasbo … Ahačičeva jih je potegnila v domišljijski svet. Saša v današnjem šolskem sistemu pogreša, da bi dijake pripravili na predstavo, da bi jih navdušili tudi za kulturo in bi jih ta spremljala vse življenje. Del gledališke vzgoje je prevzela njena matična hiša, Drama SNG Ljubljana. Saša je prepričana, da bi se lahko marsikatera travma mladih odpravila s pomočjo gledališke, umetniške dejavnosti. »Mladi se lahko skozi igro, improvizacijo, gib, glasbo izrazijo, sprostijo svoje stiske,« je razmišljala.
Še o dvomu
»Vase dvomim toliko časa, dokler ne najdem lika, dokler scela ne začutim, še tipam. Obstajajo igralci, ki so dani od Boga. Jaz nisem. Vedno sem imela občutek, da moram vložiti dodaten napor, a to je lahko tudi moja značajska poteza in posledica šolanja. V šolskem sistemu sem trpela, bila sem dislektična, morda imam od takrat občutek, da se moram bolj truditi.« Kdo pa je od Boga dan igralec? »Zelo veliko jih je,« se je smejala Saša, »dosti mojih kolegov, iz različnih gledališč, kadar jih gledam, kar zaživim, od njih dobim največ, navdihujejo me, imajo igralski gen, ki ga jaz nimam. Neki igralec je prvič bral tekst, bral ga je briljantno, in potem mi je rekel, da sploh ne ve, kaj je bral. Če me vprašate, kdo je bil tak, se spomnim, denimo, Pavleta Vuisića. On je bil tak. Neverjeten talent. A tudi če si dan od Boga, je igralstvo naporen, garaški poklic. Fizično in psihično. Preskakovanje iz ene vloge v drugo. To izčrpa vitalne energije v človeku. Videti je sicer, kot da igramo brez napora, da samo uživamo, a za tem je cel sistem.«
Fantazijski svet
Saša pravi, da je zanjo najpomembnejši fantazijski svet. V pomoč so ji literatura, meditacija, sanjski svet ter faza med snom in budnostjo. Včasih si zapiše ideje ali samo besedo iz teh »sanjarjenj«. Od kod pa črpa znanje, vedenje o odnosih? »Nekaj iz izkušenj, knjig, opazovanja ljudi ali pa iz vživljanja v druge osebe, kar je zelo osvobajajoče. Kot igralka sem omejena s svojim fizisom, tega ne morem spremeniti, ko pa pišem, sem lahko kdorkoli: starka, otrok, fant – in to mi je všeč.« Tudi filmarji jo imajo radi. Saša je v zadnjih letih igrala v kar lepem številu slovenskih filmov. Kruha in iger, Pravica ljubiti, Lasje, Košarkar naj bo ... »Sem presenečena,« je pritrdila, »že kakšnih deset let opažam, da me mladi filmarji radi povabijo v svoje filme. Mina Bergant, Eva Muc, Barbara Zemljič, Žiga Virc, Klemen Dvornik, Miha Knific, Boris Petkovič ..., ravno predvčerajšnjim sem končala film Urše Menart, prvenec Ne bom več luzerka. Vesela sem, ker vedo, kaj hočejo, znajo, so mirni, topli. Moji generaciji filmarjev se je zgodila velika krivica, da niso imeli možnosti za delo.«
O pisanju
Kdaj Saša piše, kdaj ustvarja? »Kadar me zagrabi, si moram to hitro zabeležiti, in kadar imam čas, poleti, ponoči, zgodaj zjutraj, delam naprej. Potrebujem veliko časa, preden dam stvari od sebe. Do konca zadovoljna pa nisem nikoli. A včasih tudi kakšen droben zapis ni zaman. Leta 2008 sem napisala poetično dramo – balado Pod snegom, nominirana je bila za Grumovo nagrado, tekst sem velikokrat predelovala, a šele konec te pomladi sem našla nekaj drobnih zasukov, tako da sem dramo končno oddala tudi založbi Miš. Režiserka Barbara Zemljič obvlada tudi scenaristiko, rekla mi je, kje manjka reakcija, kje je replika odveč, na odru, z igralci, je to takoj vidno. Igralci radi delajo to predstavo, in to mi pomeni največ. Nagrado za najboljšega amaterskega igralca je dobil Zdenko Perec za mojo monokomedijo Al en al dva, to je zame največje veselje. Naročil mi jo je Aleš Valič, z radostjo je odigral več kot sto ponovitev. Odlomek tudi sama rada igram, čeprav je pisana za moškega.«
Pisanje ali igranje?
»Izvor obojega je človek. Pisanje je samotno delo, užitek in garanje, igranje prilagajanje skupini, skupno dihanje. Kar mi je všeč, da nisem preveč osamljena, da grem med ljudi, igralci in režiserji me navdihujejo. Pisanje mi je všeč, ker se lahko odmaknem od svojega telesa. Bioritem prilagodim sebi, kadar sem utrujena, grem spat, na sprehod, delam gospodinjske stvari. V gledališču se je treba prilagajati urniku, kar me včasih izčrpa. No, tudi pisanje izčrpa, a drugače, sama si krojim čas.«
Čas za počitek
»Strašno rada imam naravo. Brez nje ne bi mogla. V Tivoliju, kjer sva zdaj, sem pogosto. Če je preveč ljudi, se umaknem na samo. Rada delam z rastlinami, zemljo. Rada imam morje. Mediteran. Zelo me sprosti obisk kina, gledališča, koncerta, razstave. Intimni pogovori. Z ljudmi, ki jim zaupam. Ki jih imam rada in oni mene. To mi ogromno pomeni.«
Družina
»Če mi ne bi moja družina stala ob strani: mama, sin, partner, sinovo dekle, ne vem, ali bi lahko naredila toliko, kot sem. Za to sem jim zelo hvaležna. Včasih sem napeta, raztresena, z mislimi nekje drugje, pred premierami z mano ni lahko, vem, da sem težka. Za pisatelja je idealno, da živi sam, ker res lahko sledi svojemu ritmu, svojim mislim, nič ga ne zmoti, a jaz nisem tak človek. Sem človek, ki mora imeti družino in biti prizemljen. Družina mi daje stabilnost, za nekoga skrbim. Pa tudi brez živali ne bi mogla. Imamo psičko in muco. Živita v lepem sožitju. Ker sta obe samički, se lažje prilagajata, tako kot ženske nasploh v življenju. (smeh) Sem prepričana, da je tako. To je posledica dvatisočletne krščanske vzgoje, morda tudi navad iz pradavnine.«
Delavne Slovenke
»Ženska si je z emancipacijo naložila veliko breme, a kolikor gledam mlade rodove, jim to zelo dobro uspeva. Družinsko življenje in kariera. Slovenke so delavne ženske. Ne poznam niti ene lene, neodgovorne, nečuteče, neempatične ženske, prav nobene.«
Moško in žensko sožitje?
Vprašam jo, ali je mogoče sožitje, ali ženske potrebujemo moške in nasprotno. »Seveda se, absolutno. Ravno v razlikah, pogledih na življenje je bogastvo življenja. Hvala bogu, da je tako. Človek ne more biti orientiran samo nase, resnic je toliko, kot je ljudi. Vsak se po svoje trudi, da naredi maksimalno, kar lahko. In vsakomur se lahko zgodi spodrsljaj, a to je sol življenja. Pri ustvarjanju so napake dobrodošle, to ti odpre nekaj novega. Moraš si upati tvegati, pasti, se poškodovati, vse to moraš doživeti, tudi poraze in rane. Tako spoznaš, kdo si. Morda nisi tako popoln, za kakršnega se imaš. Nisi center sveta. Vsi na tem svetu so enako pomembni. Vsak človek, vsak organizem. Zato sobivanje. Drug brez drugega ne moremo. Ne moremo brez narave. V naravni simbiozi drevesa rastejo tako, da si pomagajo. Zato ne vidim razloga, zakaj ne bi bilo tako tudi med ljudmi. Mislim, da se to spreminja tudi v teatru. Ne tekmovalnost, ampak pomoč drug drugemu. Spodbuda.«
Skrb za zemljo
Saša je odraščala na kmetih, nono in nona sta bila kmeta. Privzgojila sta ji lep odnos do živali in zemlje. »Tudi delo z zemljo je dediščina, ki me notranje bogati. Besedilo, ki ga pišem, lahko počaka, narava ne more. In kadar si v naravi, si res tam. Učim se od živali in rastlin.«
